Starši lahko na otroke prenesete strah, ki vodi v panične napade

Številni otroci se soočajo s strahom pred psom. Terapevtski psi iz Tačk pomagačk pomagajo otrokom premagati ta strah.

Na svetovni dan sreče je Društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke predstavilo prvi slovenski priročnik za premagovanje strahu pred psi Od strahu do prijateljstva. Priročnik, ki združuje strokovne pristope, praktične vaje in izkušnje terapevtskih parov, je namenjen tako posameznikom kot strokovnjakom, ki želijo bolje razumeti in premagati strah pred psi.

Društvo sicer deluje že skoraj 20 let in člani so se v sklopu svojega dela že večkrat srečali z otroki in starši, ki se bojijo psov. Na dogodku je spregovorila tudi predsednica društva Dušanka Prelc Premate, ki je nujnost takšnega priročnika videla še posebej v dejstvu, da so starši narobe reševali problematiko otrokovega strahu pred psom.

Strah postane težava, ko izgubi prilagoditveno funkcijo

Na dogodku je spregovorila tudi magistrica psihologije Maja Vidačić, ki je uvodoma pojasnila, da je strah popolnoma običajno čustvo, “kadar pa strah vodi v panične napade, pa ta izgubi svojo prilagoditveno funkcijo“. Poudarila je, da lahko tudi sami starši na otroke prenesejo strah. Tako imajo sicer dobronamerne izjave, kot so “pojdi stran od psa, ker je nevaren” ravno nasproten učinek.

Kadar bi radi premagali strah pred otrokom, je pomembna postopna izpostavljenost ter desenzibilizacija. Ta se lahko začne samo z gledanjem posnetka psa ter se nato nadaljuje na drugo stopnjo, dokler strah ni zmanjšan. Z vsako stopnjo se stopnjuje izpostavljenost, kar dolgoročno vodi v izginotje strahu.

Z delom Tačk pomagačk se boste lahko pobližje spoznali tudi na Žurnalovem Festivalu za ljubitelje živali, ki bo potekal 1. junija v Novi Gorici (Trg Edvarda Kardelja). V primeru slabega vremena bo festival prestavljen na 15. junij. Kot vedno, bo osrednja nit dogodka odgovorno skrbništvo živali.

Ne smemo minimalizirati otrokovih čustev

Stopnja strahu se zmanjša tudi z uporabo različnih tehnik, prve so tehnike sproščanja, kot so dihalne vaje ali vizualizacije pozitivnih izkušenj s psom. Pomembno je, da pri otroku prepoznamo strah pred psom in njegova čustva validiramo.

Ta strah pa običajno spremljajo tudi iracionalne misli, pri katerih moramo otrokom tudi pomagati ter jih premagati. Z vsemi temi informacijami otrok pridobiva nadzor nad to situacijo, kar mu kasneje pomaga v celoti premagati strah. V vse stopnje pa moramo vključiti terapevtskega psa, ki je tudi predvidljiv.

Raziskave kažejo, da že samo božanje psa manjša stres in umiri kortizol. Otroci, ki imajo pse, so običajno tudi bolj odprti ter bolj družabni, so še povedali na predstavitvi. Že tudi sami kognitivni vidik pri njih je drugačen, saj vedo, da morajo skrbeti za psa. Otroci s psi tudi večkrat berejo svojim psom in so tako tudi bolj samozavestni pri branju. Psom tudi lažje izražajo svoja čustva in doživetja ter tako bogatijo svoj besedni zaklad. Tudi sam telesni vidik je pomemben, saj z rednimi sprehodi otroci krepijo svoje telo.

Profesorica razrednega pouka Natalija Rožnik je poudarila, da s terapevtskimi psi ne šolajo zgolj otrok, ampak tudi starše ter stare starše. Dejala je, da je ključno prav ozaveščanje. Vse pa ne poteka gladko, saj se občasno zgodi, da so nekateri otroci bolj zadržani do psa. A z vsakim obiskom se ti otroci približajo psu ter tako posledično cilju, da “so na koncu vsi otroci v krogu in božajo kužka“.

Rožnik je tudi prepričana, da bi se moral dotični program s terapevtskimi psi izvajati na vseh šolah, saj je takšno ozaveščanje zelo dragoceno, saj se to znanje prenaša še naprej.

Previdnost tudi ni odveč

Kljub dejstvu, da je bil dogodek namenjen predvsem premagovanju strahu pred psi, pa so govornice spregovorile tudi o tem, kako nujna je previdnost, ko otrok prvič spozna psa. “Psi se sporazumevajo drugače, zato psa nikoli ne gledamo neposredno v oči, saj je zanje to grožnja,” je pojasnila soavtorica priročnika Jana Miklič.

“Otroci naj se ne srečujejo s psi, še posebej, če zraven ni vodnika. Če se to zgodi, naj se otroci spremenijo v drevo (stojijo na miru), pogled naj je usmerjen v tla. Lahko pa se spremenijo tudi v želvo. Pomembno je, da se psa ne gleda, da otroci ne kričijo in ne bežijo ter tako preprečijo negativno izkušnjo.”

Za zaključek je še poudarila, da je komunikacija z otrokom ključnega pomena. Tako moramo do otroka pristopiti z razumevanjem ter ne minimalizirati njegovega strahu.