Psi prosijo za pomoč tudi med treningom

Pasja trenerka Katharina Marioth je povedala, da psi znajo prositi za pomoč. To vedenje je še posebej opazno med treningom. Kadar pes pride do točke, da ne zna več naprej, prosi za pomoč.

Kako prepoznati, da pes potrebuje pomoč?

Prošnja za pomoč je še posebej vidna pri iskalnih treningih, kadar predmet postavimo nekam višje. Mnogi psi težavo sprva poskušajo rešiti tako, da skačejo ali praskajo po površini. Na neki točki pa jim postane jasno, da potrebujejo pomoč. Nekatere živali razvijejo t.i. indikacijsko vedenje: usedejo se, pogledajo svojega lastnika, lajajo ali pa se obrnejo proti njemu. To jasno signalizira, da je pes našel predmet, vendar ga ne more doseči in zato prosi za pomoč. Drugi psi pa enostavno ostanejo pred predmetom, se uležejo in ga opazujejo, medtem ko večkrat pogledajo lastnika.

Takšne situacije so znane tudi iz vsakdanjega življenja. Če na primer igrača zdrsne pod omaro, jo mnogi psi najprej poskušajo sami pobrati. Če jim ne uspe, počakajo in pogledajo svojega človeka – pričakujejo, da bo posredoval. Psi prosijo za pomoč tudi v socialnih kontekstih, pojasnjuje Marioth.

Nekateri psi se aktivno približajo svojemu skrbniku, ga dregnejo ali ga celo vodijo na mesto, kjer se “nekaj dogaja”, na primer v konfliktih z drugimi psi ali nemirih v gospodinjstvu. V stresnih situacijah, na primer med neprijetnimi srečanji z drugimi psi, mnogi psi namerno iščejo bližino svojega človeka, se usedejo poleg njega ali stojijo med njegovimi nogami – jasen znak, da si želijo podpore.

V teh situacijah psi prosijo za pomoč

Vendar psi ne kažejo potrebe po pomoči le pri opravilih ali socialnih izzivih. Pogosto tudi pritegnejo pozornost nase, ko imajo telesne težave. Po Mariothinih besedah ​​psi s poškodbami šape pogosto aktivno ponudijo šapo, skoraj kot da bi rekli: “Poglejte sem.” To vedenje se pogosto opazi, zlasti po nanosu soli ali peska na cesto.

Psi lahko signalizirajo tudi druge vrste bolečine tako, da svoje lastnike namerno obračajo proti določenim delom telesa. Nekateri na primer obračajo boke, da pokažejo nelagodje. Nasprotno pa se nekateri psi z bolečinami v trebuhu zavestno uležejo na bok, ker so se naučili, da jim nežni dotiki na tem področju prijajo.

Pozor! Psi so mojstri manipulacije

Prepoznati takšne signale in jih jemati resno je ključnega pomena. Hkrati pa obstaja tudi druga plat: psi so zelo učljivi in lahko hitro ugotovijo, kako pritegniti pozornost. Marioth pripoveduje o psu, ki se je naučil, da je ob navidezni poškodbi tačke dobil še posebej veliko pozornosti. Štirinožec je nato začel šepati brez dejanskega vzroka – preprosto zato, da bi dobil pozornost.

Zato je pomembno, da pri nenavadnem vedenju najprej vedno izključimo, da gre za resnične bolečine ali poškodbe. Še posebej pri tačkah je dobro pogledati bolj natančno, na primer zaradi morebitnih tujkov, kot so osati (travne bodice), ki lahko hitro povzročijo težave.

Kaj pa, če psi nikoli ne prosijo za pomoč?

Poleg tega pretvarjanja po pomoči obstaja tudi nasprotje: psi, ki so se naučili, da njihov človek vsako težavo reši namesto njih, lahko razvijejo neke vrste naučeno nemoč. Takšni psi potem sploh ne ponujajo več lastnih rešitev, ker se zanašajo na to, da bo človek tako ali tako posredoval.

Zato je še toliko pomembnejše najti zdravo ravnovesje. Psi naj dobijo pomoč, kadar jo res potrebujejo – na primer, ko ne morejo doseči nekega predmeta ali ko se v določeni situaciji počutijo preobremenjene.

dezurni@styria-media.si

The post Ali znajo psi prositi za pomoč? appeared first on Tačka.over.net.

V Sloveniji se v zadnjih letih vse več pasjeljubcev odloča za avstralske ovčarje. Ni dvoma, da zlahka očarajo z unikatno barvo dlake, svojo bistroumnostjo, srčnostjo in sposobnostjo, da izvajajo vse mogoče trike, a pred odločitvijo za nakup je dobro, da se spoznamo z njihovimi potrebami in posebnostmi, tako da bo življenje z novim družinskim članom čim bolj prijetno.

Zagotovo je najbolj znana promotorka avstralskih ovčarjev v Sloveniji simpatična pasja influencerka Murf, ki ji na Instagramu sledi več kot 18.000 uporabnikov, na TikToku pa ima več kot 14.000 sledilcev. O tem, kakšno je življenje s pasjo zvezdo v zakulisju, smo poklepetali z njunima lastnikoma Jano in Matjažem, lastnikoma priljubljene trgovine z unikatnimi izdelki Gina’s Woofs.

Zdi se, da Murf z veseljem sodeluje v vajinih posnetkih in se ob tem prav zabava. Kaj je njena največja motivacija – priboljšek ali kaj drugega?

Verjetno se ne zlažem, če rečem, da je hrana nekje pri vrhu njene motivacijske piramide. Ampak zelo uživa v najini pozornosti, da je vključena v dogajanje, to je tudi velika spodbuda. Veliko posnetkov z Murf nastane čisto spontano med sprehodom, igro ali kakšno drugo aktivnostjo, ki jo opravljamo doma, in takrat je njen odziv najbolj pristen. Verjetno pa je trenutek, ko sežem z roko v torbico za priboljške njen top tri moment v življenju poleg čohanja po trebuhu in ko jo peljemo na obisk h kužku Riu.

V teh skupnih letih sta dodobra spoznala posebnosti življenja z avstralsko ovčarko. Se vam zdi, da je to lahko pes za vsakogar?

Avstralski ovčar je izjemno inteligenten, energičen in zelo navezan na svojega človeka. Potrebuje (in zahteva) veliko aktivnosti, ki niso samo fizične, ampak tudi miselne. Če mu tega ne zagotoviš, si bo zaposlitev našel sam. To pa največkrat pomeni veliko kreativnih idej, ki niso vedno najbolj praktične za nas skrbnike :). Lahko pa hitro postanejo motivacija za aktivno preživljanje skupnega časa. To je čudovita pasma, ampak potrebuje osebo, ki mu namenja čas, voljo in energijo, da se z njim ukvarja.

Midva sva v dveh, ki se izmenjujeva in dopolnjujeva pri vsakodnevnih aktivnostih. Tudi sicer se trudiva imeti aktiven življenjski slog v katerega je Murf vključena, planiranje aktivnosti okrog tega, redna družba s prijatelji, ki imajo pse, spomladi se trudimo obiskovati agility treninge …

Kaj bi rekla, da je največji izziv v življenju z Murf? Kaj vas je morda neprijetno presenetilo?

Pred Murf sem imela in skrbela že za tri pse. Praktično sem odrasla skupaj z njimi. Tudi skupaj z Matjažem sva že imela samojedko Gino, ki je bila zaradi svojega karakterja in nagona tudi zelo poseben kuža. To so bile vse izkušnje zaradi katerih sem bila na življenje z Murf dobro pripravljena. Morda me je samo na začetku presenetilo, koliko pozornosti in miselne aktivnosti takšna pasma potrebuje. Ima neizmerno energije in je zelo radovedna. Po drugi strani pa je prav to tisto, zaradi česar je življenje z njo tako zanimivo. Ko se včasih pošalim, da ima vse najine lastnosti kot otrok; rada raziskuje nove okolja, se uči novih stvari (triki), potrebuje miselno zaposlitev.

Komu bi odsvetovali odločitev za avstralskega ovčarja in zakaj?

Ljudem, ki iščejo bolj mirnega, nezahtevnega psa ali nimajo veliko časa za aktivno življenje s psom. Avstralci niso psi, ki bi bili zadovoljni samo s kratkim sprehodom okoli bloka. So zelo inteligentni, hitro se dolgočasijo in potrebujejo veliko interakcije s svojim človekom. Če pa imaš rad aktivno življenje, sprehode, izlete, učenje novih stvari in psa vidiš kot pravega partnerja pri teh aktivnostih, potem je lahko ta pasma res čudovita izbira.

Ob vsem, kar ste doživeli skupaj – si lahko predstavljate življenje s kakšno drugo pasmo?

Vsaka pasma ima svoje posebnosti in verjamem, da vsak pes tudi svojo osebnost. Zelo enostavno si predstavljam zakaj nekdo svojega psa ne bi zamenjal za nič na svetu. Tudi jaz Murf ne bi.

Bi lahko podelili z nami kakšno zabavno prigodo iz zakulisja življenja z Murf?

Murf je strastna gurmanka. Težko se upre svojemu vzgibu po hrani. Bolj je prepovedana, bolj jo zanima. Tako je bilo tudi za moj rojstni dan. Zjutraj me je Matjaž presenetil s torto. Ker je bilo to zgodaj sem morala še na wc in sem za trenutek torto odložila na pultu. Murf je seveda ocenila, da je torta njen zajtrk, se dvignila na pult in pojedla skoraj polovico. Na srečo brez svečk. Vsa družina in sodelavci, pa smo si razdelili preostalo polovico …

Lepotico Murf boste tudi letos lahko v živo videli na Festivalu za ljubitelje živali, ki bo 31. maja 2026 od 10. do 19. ure potekal v Novi Gorici (rezervni termin v primeru dežja je 14. junij).

Poleg tega boste lahko jahali konje, spoznali muce, ki so večje kot nekateri psi, videli, kako se štirinožni ljubljenčki pomerijo v nekaterih športih, pomagajo policistom in delajo kot terapevtski pomočniki in še mnogo živali vseh vrst in druge zabave.

The post “Samo za trenutek sem torto odložila na pult …” appeared first on Tačka.over.net.

Britanska organizacija za zaščito živali RSPCA je 8. aprila objavila fotografijo iz reševalne akcije, na kateri je videti na ducate psov, stlačenih v dnevno sobo. Številni spletni uporabniki niso verjeli prizoru, nekateri pa so celo mislili, da je bila slika ustvarjena z umetno inteligenco, je poročal britanski Guardian.

Direktorica RSPCA Jo Hirst je poudarila, da takšni prizori niso izjema, ampak odražajo realnost številnih reševalnih akcij. “Ta šokantna slika je realnost številnih primerov, ki vključujejo veliko število živali, in situacije, s katerimi se naše ekipe vse pogosteje soočajo. Poročila o primerih z 10, 20 in celo 100 živalmi so v porastu,” je pojasnila.

Dodala je, da do takšnih primerov nenadzorovane vzreje pride, kadar dobronamerni skrbniki živali postanejo preobremenjeni, nenadzorovana vzreja pa lahko prevzame nadzor in razmere lahko uidejo izpod nadzora. Na to pogosto vpliva več dejavnikov, kot so psihološki stres, finančne težave ali pomanjkanje nadzora nad vzrejo.

Od leta 2021 se je število tovrstnih klicev povečalo za približno 70 odstotkov. RSPCA je lansko leto zabeležila 4200 klicev, ki so vključevali vsaj 10 živali.

250 psov na enem posestvu

Dotična reševalna akcija je prikaz, kako ekstremni lahko postanejo tovrstni primeri. Na enem posestvu so namreč odkrili več kot 250 mešancev pudljev. RSPCA je sprejel 87 psov, ostale je sprejel Dogs Trust. Najdeni psi so bili natlačeni skupaj v bivalnih prostorih.

Med rešenimi psi sta tudi Stevie in Sandy. Stevie pasme kokeršpanjel je slepa in gluha, pri orientaciji pa ji pomaga spremljevalka Sandy. Zato psički iščeta skupen dom, ki pa mora izpolnjevati posebne zahteve, kot je varno ograjen vrt.

dezurni@styria-media.si

The post Grozljiv prizor: V hiši odkrili več kot 250 psov appeared first on Tačka.over.net.

Po družbenih omrežjih se kot ogenj širi posnetek nasilja nad živalmi, ki naj bi bil posnet v ljubljanskem Tivoliju. Na posnetku je razvidno, kako se množica ljudi sprehaja po poti ob jezeru, na sredini katere je labod.

Agresivni labod najprej stopa proti ženski, nakar se obrne in prične postopati proti moškemu, ki gre mimo po levi strani. Labod ga nato ugrizne v hlačnico, moški pa ga z veliko silo brcne v obraz in brezbrižno nadaljuje pot.

@bull7655 #zaštitažival #ljubljana #tivoli #tivolipark #Dogodek ♬ Svi traže dva mlada bika – marko_davidovic

V oči seveda bode tudi dejstvo, da noben od mimoidočih ni priskočil na pomoč, prav tako ni jasno, ali je kdorkoli pravzaprav obvestil policijo.

Nasilje nad labodi sicer na žalost ni nič novega v Sloveniji. Novembra 2025 so namreč v zavetišči Golden Eye Wildlife Institute v Mariboru znova sprejeli labodko Oli, ki je imela hude poškodbe. Kot so takrat povedale priče, naj bi nekdo labodko preganjal proti vodi, kjer je zdrsnila in se udarila v kamnito brežino. Zaradi poškodb labodke niso mogli vrniti nazaj v Lent.

dezurni@styria-media.si

The post Javnost pretresel posnetek nasilja v Tivoliju appeared first on Tačka.over.net.

»Njihov« stres je po njenih besedah posledica doživetih travm in stresnih izkušenj, ki so jih občutili lahko že v času brejosti njihove pasje mame in vse od skotitve dalje, »naš« pa je tisti, ki ga v njihovo okolje prinesemo ljudje.

“Kot družabna bitja živali stres zelo dobro »preberejo« iz naše telesne govorice. Ko smo nemirni, bodisi zaradi službe, otrok, medsebojnih odnosov, … kuža to zazna, saj bi bilo v naravi njegovo preživetje odvisno od prepoznavanja nevarnosti, o katerih si člani krdela predajajo informacije,” opozarja.

Ob tem dodaja, da pes ne ve, da »nevarnost«, ki je vstopila v njegovo bivalno okolje, ni usodna, posledice kroničnega stresa pa se podobno, kot na človeškem, odražajo v njegovem počutju, obnašanju in zdravju telesa.

Kaj je dolgoročen stres pri psu in kako vpliva nanj?

Kronični ali dolgotrajni stres pri psu ima zelo podobno kot pri ljudeh vpliv na številne zdravstvene težave in bolezni. Za kronični stres je značilna stalno zvišana količina izločenega kortizola, ki vodi v prebavne in presnovne bolezni (sladkorna bolezen, debelost, cushingov sindrom, težave s ščitnico, bolezni želodca in črevesja); imunsko oslabitev; psihične znake (napetost, razdražljivost, nemir, apatičnost, strahovi, agresija, neješčnost, reakcije na druge živali in ljudi, pretirana navezanost, depresija …).

Ali obstajajo tehnike sproščanja tudi za pse?  

Verjetno bi jim ustrezalo, da se nam pridružijo pri meditaciji (smeh). Vseeno pa lahko kužka pomirja žvečenje, zato še posebej, ko ostanejo sami doma, svetujem da imajo na voljo varna grizala; mnoge pomirja vonj po lastniku, v ta namen jim lahko pustimo kos oblačila (razen tistim, ki bi ga morebiti lahko pojedli); nekateri lastniki svojim živalim ob odhodu od doma pustijo prižgano glasbo ali televizijo; nekateri jih med službo opazujejo preko kamere in jim po potrebi izrečejo pomirjujočo besedo preko zvočnika; če je to skladno z življenjskim slogom skrbnika, je lahko pri obvladovanju stresa med našo odsotnostjo v pomoč družba še ene ali več živali.

Ko smo z živalmi, pa je pomembno, da skrbimo za svoje psihično počutje, da jim omogočimo dovolj varnega gibanja in pa tudi kakšna sprostitvena masaža jim bo dobro dela.

Določene izboljšave v psihičnem počutju lahko dosežemo tudi z bioresonančno podporo, homeopatskim zdravljenjem, Bachovimi esencami, osteopatijo itd.

Omenili ste, da sproža stres pri psu tudi puščanje psa samega doma. Zakaj?

Psi so v osnovi krdelna bitja. Njihovi predniki so živeli v skupinah, imeli so razdeljene funkcije, mladiče so vzgajali skupinsko. Za njihovo socializacijo je pomembno, da se družijo oziroma srečujejo z drugimi kužki in ljudmi.

Nekako logično sosledje se mi zdi, da jim nenadna navidezna zapuščenost predstavlja stres. Z vzpostavitvijo rutine se kužki večinoma navadijo počakati sami doma, ne vem pa ali jim to morda vseeno ne predstavlja določene mere vsakodnevnega stresa. Verjetno je odvisno od posameznika.

So tu razlike med pasmami in vrsto psa, ali velja za vse enako?

Ne poznam podatka in nimam izkušenj, ki bi bistveno nakazovale na pasemsko izraženost ločitvene tesnobe. Lahko pa potegnem vzporednice z neko splošno psihično obremenjenostjo kužka ali doživetimi travmatičnimi izkušnjami in nižjo toleranco za začasno ločitev od skrbnika.

Prej ste omenili družbo druge živali … 

Po mojih dosedanjih izkušnjah je sobivanje dveh ali več živali, ki si niso preblizu v prehranjevalni verigi, vsaj z vidika občutka zapuščenosti, dobrodošlo.

Vseeno pa je pomembno, da imajo dovolj prostora za svoj umik, ko si želijo miru. Včasih pomagam, s pomočjo bioresonance in iskanja vibracijske skladnosti, pri izbiri »sostanovalca« ali kasneje pri zmanjševanju sporov med tistimi, ki so si pogosto »v laseh oziroma kožuščku«.

Preberite še: Kaj se dogaja? V Sloveniji vse več odvzetih psov

The post Pes ne ve, da nevarnost ni resnična: Tako ga spravljate v stisko appeared first on Tačka.over.net.

Pasja trenerka Katharina Marioth je dejala, da se zelo redko zgodi, da pes ugrizne iznenada. Meni, da pes pred ugrizom oddaja vrsto signalov, ki pa jih ljudje pogosto ne prepoznajo.

Hkrati opozarja na podcenjevanje možnih zdravstvenih vzrokov. Hormonske motnje, kot so težave s ščitnico, nekatere srčne bolezni ali celo mišično-skeletne bolečine, lahko povzročijo, da psi nenadoma postanejo agresivni. “Še posebej, če se zdi, da se vedenje nenadoma spremeni, ga mora vsekakor pregledati veterinar,” pravi Marioth.

Vzroki za takšen konflikt pa se lahko skrivajo tudi v vsakdanjem življenju. Do nesporazumov pride zlasti v neposrednih interakcijah. “Pogosto smo premalo pozorni na potrebe in način komunikacije naših psov,” je pojasnila.

Kritične situacije se pogosto pojavijo okoli tako imenovanih virov – kot so hrana, igrače ali celo pasja postelja. Tudi skrbniki lahko predstavljajo vir s pasjega vidika. Ni torej naključje, da se veliko incidentov zgodi v pasji postelji ali okoli nje.

Tipični opozorilni znaki pred ugrizom psa

Psi pogosto pošiljajo jasne opozorilne signale, vendar jih ne prepoznamo vedno kot take. Klasični primer: pes leži v svoji postelji, nekdo se mu približa in žival se zvrne na hrbet. Kar mnogi razlagajo kot povabilo k božanju, je pravzaprav znak za pomiritev, pojasnjuje Marioth.

Če se želena razdalja ne vzdržuje, sledijo drugi znaki: pes na kratko zapre gobec, morda mlaska z ustnicami, pogleda stran ali položi ušesa nazaj. Tako imenovano “kitovo oko”, kjer se v očesu pojavi bel trikotnik, lahko prav tako kaže na to, da se pes ne počuti udobno, poroča PetBook.

Še posebej pomembno je, da renčanje jemljemo resno. “V bistvu je to rumena luč na semaforju,” pravi Marioth. Včasih je bila običajna praksa, da so pse dresirali, da nehajo renčati, kar je bila usodna napaka. To namreč odpravi pomemben opozorilni signal. “Potem se lahko zgodi, da pes skoči neposredno iz zelene v rdečo,” kar pomeni, da ugrizne brez opozorila.

Zakaj se zdi, da psi ugriznejo iz nič?

Kljub temu obstajajo situacije, v katerih je napad za ljudi popolno presenečenje. Po Mariothinig besedah ​​je to pogosto zato, ker so psi že neuspešno preizkusili več strategij. V bistvu imajo različne načine za spopadanje s stresom: izogibanje, pomirjanje, zamrznitev – in napad le kot zadnjo možnost.

Če pa pes nima načina, da bi pobegnil, na primer zato, ker je stisnjen v kot ali kot v svoji postelji in so njegovi prejšnji signali prezrti, na koncu ostane le še ta zadnja možnost. “Z njegovega vidika je že preizkusil vse ostalo,” pravi trenerka.

Kako se odzvati po ugrizu?

Če pride do ugriza, je za psa situacija razčiščena. To je zato, ker se oseba običajno umakne stran, kar si je pes pravzaprav želel. Marioth poudarja, da je v tem primeru grajanje nesmiselno. Bolj koristno je, da situacijo mirno analiziramo kasneje.

Na podlagi tega je treba čim prej poiskati strokovno pomoč. »To ni primer, ki bi ga morali rešiti sami,« pravi Marioth. Ne gre le za šolanje, temveč tudi za ponovno vzpostavitev zaupanja med osebo in psom. Takšen incident pogosto pusti pečat, mnogi lastniki se po tem v svojih domovih počutijo negotove ali napete.

dezurni@styria-media.si

The post Pasja trenerka: “Pes nikoli ne ugrizne iz nič” appeared first on Tačka.over.net.

“Ljudje se še vedno premalo zavedajo, da je žival čuteče bitje in potrebuje odgovornega lastnika,” je za STA poudarila vodja skrbnikov v ljubljanskem zavetišču Olja Ivanović.

V lanskem letu so tako sprejeli 2089 mačk, oddali pa nekaj čez 600. Prostoživečih je bilo več kot 60 odstotkov. Psov so oddali nekaj čez sto, sprejeli pa so jih 364, dobrih 70 odstotkov so jih vrnili lastnikom. Sprejeli so tudi 30 ostalih hišnih živali, med drugim hišne podgane, hrčke, kopenske želve in različne vrste papig, pri čemer so jih nekaj vrnili lastnikom, ostale so oddali.

Kljub informiranju ljudi o pomembnosti sterilizacije in kastracije je v Sloveniji še vedno zelo velik problem z mačkami, je izpostavila Ivanović. Predvsem sterilizacija in kastracija prosto živečih mačk omogoča, da so te bolj zdrave in umirjene ter da ne prihaja do nezaželenih legel.

Opaža, da se povečuje tudi število zapuščenih psov oziroma odvzetih psov v postopkih veterinarske inšpekcije zaradi neprimernih pogojev bivanja. Ivanović meni, da je imeti psa privilegij, in če se za žival odločimo, potem ji dolgujemo, da za njo ustrezno skrbimo.

Jedro problema vidi predvsem v tem, da se ljudje ne zavedajo, kaj sploh pomeni imeti žival. Meni, da ljudje še vedno prevečkrat gledajo na živali kot nadomestek, na primer varnostnega alarma. Take živali, ki so ponavadi potem vedenjsko problematične, pogosto pristanejo v zavetiščih in jih posledično težje oddamo, je opozorila.

Danes bo tako v znamenju svetovnega dneva zapuščenih živali v ljubljanskem zavetišču dan odprtih vrat, ki bo potekal med 14. in 17. uro, so zapisali na spletni strani. Obiskovalci si bodo lahko ogledali njihove prostore in spoznali nekatere živali. Velik poudarek bo na delavnicah za najmlajše, kjer bodo izdelovali igrače in se učili o odgovornem lastništvu.

dezurni@styria-media.si

The post V Sloveniji vse več odvzetih psov appeared first on Tačka.over.net.

“Mislim, da je bioresonančna podpora tako pri ljudeh kot pri živalih najbolj poznana po obravnavanju alergijskih reakcij. Vendar pa lahko naslavljamo marsikatero drugo zdravstveno težavo,” pojasnjuje Klavdija Tomažič in dodaja, da se k njej po pomoč obrnejo skrbniki katerih živali, ki so prestale operacijo, utrpele poškodbe, imajo težave s prebavo, kožo, obnašanjem, strahovi, agresijo, neželenimi reakcijami po cepljenjih ali zdravilih, hormonskimi motnjami ali so prejele diagnozo rak.

Sama se sicer z izvajanjem bioresonančne terapije in testiranja za živali ukvarja deseto leto, zadnja štiri leta to počne tudi na daljavo. Najpogosteje obravnava pse in mačke, delala pa je tudi s konji, kunci, želvami, ovco, kokošjo itd. “Odkar delam na daljavo, so za mojo pomoč zaprosili že iz mnogih evropskih držav in iz držav z drugih kontinentov kot so Mehika, Avstralija, Dubaj,” še pojasnjuje.

Bi lahko z nami delili dve uspešni zgodbi oziroma izkušnji?

Uspeh je subjektiven pojem. Najbolj sem vesela, ko v kratkem času vzpostavimo dinamično ravnovesje telesa in s tem dobro počutje živali. Podobno sliko pogosteje srečam po obravnavi mladih živali in ob akutnem obolenju, vseeno pa me vedno znova presenetijo tudi »starčki«, ki se »pomladijo«, postanejo bolj igrivi, se jim povrne apetit ali zopet zmorejo daljše sprehode.

Izpostavila bi dva trenutno obravnavana mucka. Prvi je muc Tomi. Po besedah lastnice je borec že celo svoje življenje. Marca lani sem ga obravnavala, ker je začel krvaveti iz gobčka. Na veterinarskem pregledu ugotovili da ima »luknjo« v zgornji čeljusti: Nadaljnje preiskave prizadetega mesta so potrdile diagnozo ploščatoceličnega karcinoma. Operacija ni bila možna, svetovali so paliativno zdravljenje. Lastnica je takrat na pomoč poklicala mnoge holistične terapevte, tako je muc na bioresonančni, homeopatski, fitoterapevtski, bioenergijski (verjetno sem še katero izpustila), od konvencionalne pa na antibiotični in protibolečinski terapiji. Njegovo splošno počutje se je izboljšalo, izboljšal se mu je apetit, pridobil je telesno težo, izboljšal se mu je izgled dlake, postal je bolj »crkljiv« in kot je pred kratkim še poročala njegova skrbnica, so ji na ponovnem veterinarskem pregledu dejali, da muc na prvi pogled izgleda popolnoma zdrav.

Drugi muc je Štumf. Tudi njega sem »spoznala«, ko je že imel potrjeno težko diagnozo – popuščanje srca. Zdravila za odvajanje vode so mu izboljšala kvaliteto življenja, saj z njimi lažje diha, vseeno pa so mu skrbniki želeli ponuditi še dodatno podporo. Testiranje je razkrilo, da ga moti deljenje bivalnega prostora še z enim mucem in kužkom. Terapija je temeljila na zmanjšanju stresa in harmonizaciji medsebojnih odnosov z živalskima sostanovalcema. Že po prvi terapiji je skrbnik poročal, da pri mucu opazi več energije in volje za gibanje.

Obe zgodbi se lahko vsak trenutek tragično končata, vendar uspeh zame pomeni tudi vsak dan, ki ga žival preživi v kvalitetnejšem zdravstvenem stanju.

Kdaj je bioresonanca bolj in kdaj manj uspešna?

Rezultat bioresonančne obravnave je odvisen od mnogih dejavnikov. Najprej je bioresonanca lahko toliko uspešna, kot je obsežna kapaciteta telesa za samozdravljenje. Ta se navadno z leti, kroničnostjo težav, nereverzibilnimi poškodbami, odstranitvijo organov … zmanjšuje.

Nadalje je uspeh odvisen od zmogljivosti bioresonančnega aparata, znanja bioresonančnega terapevta in sodelovanja skrbnika živali. Namreč bolezen ni »božja kazen«. Nastane zaradi kombinacije negativnih dejavnikov, katerim je telo predolgo izpostavljeno. In v bioresonanco sem se zaljubila zato, ker z njeno pomočjo lahko odkrivamo vzroke za nastanek bolezni in jih v čim večjem številu poskušamo odstraniti. Seveda je za to nujna pomoč skrbnika živali.

Na tem mestu naj opozorim na morebitno začetno poslabšanje. Namreč kot je za mnoge naturopatske komplementarne terapevtske metode značilno, se včasih takoj po terapiji ali v prvih nekaj dneh pojavi neka oblika poslabšanja zdravstvenega stanja (pogostejše uriniranje, driska, povišana telesna temperatura, izpuščaji na koži, …). Ta se navadno pojavi kot način razstrupljanja telesa ali aktivacija imunskega sistema. Včasih mora telo najprej izločiti določene snovi, čemur služijo izločevalni organi, preden se lahko začne regeneracija.

Ali pogosto opažate, da so skrbniki sami krivi za težave in bolezni živali?

Beseda krivda se mi zdi premočna, vseeno pa smo skrbniki soodgovorni tako za svoje kot za zdravstveno stanje naših živali. Nehote in celo dobronamerno lahko sokreiramo pogoje za zdravstvene težave naših živali. Odgovorni smo za snovi, s katerimi pridejo naše živali v stik predvsem doma na primer preko hrane, vode, čistilnih in pralnih sredstev, sevanj, od nas je odvisna pogostost in kvaliteta njihovega gibanja, bivalno okolje in nenazadnje v veliki meri smo odgovorni za njihovo psihično počutje. To je lahko odvisno od osamljenosti, premalo gibanja, neupoštevanja pasemskih posebnosti, našega vsakodnevnega počutja, ki ga živali zelo dobro zaznajo in na nek način ponotranjijo.

Kateri so najpogostejši primeri, ko so za težave soodgovorni skrbniki? 

Mnogi skrbniki so zelo žalostni, ko izvedo da je njihovo zasipanje živali z ljubeznijo, rojstvo otroka ali razhod s partnerjem morda sokreiralo nastanek bolezni pri njihovem ljubljenčku. Pogosto je pomemben faktor v zdravju živali njihova prehrana, po izkušnjah pa lahko trdim, da je najpogosteje v ospredju psihični stres.

Pogosto slišim, da so se težave začele ali eskalirale, ko je prišlo do neke spremembe v družinski dinamiki, morda le družinski dopust. Kot »dejavnik tveganja« lahko omenim tudi travmatične izkušnje nekaterih posvojenih živali.

The post Bioresonanca za živali: Najbolj poznana po obravnavanju alergijskih reakcij appeared first on Tačka.over.net.

V Braziliji bodo lahko razvezani zakonci delili skrbništvo tudi nad hišnimi ljubljenčki, ne samo nad otroki. Zakon, ki to omogoča, je v torek sprejel brazilski parlament, odraža pa pomen, ki ga imajo hišni ljubljenčki v tej latinskoameriški državi, poroča francoska tiskovna agencija AFP.

Zakon določa, da bo zakoncema, ki se ne moreta sporazumeti, s kom bo po razvezi živel hišni ljubljenček, sodnik odredil deljeno skrbništvo nad živaljo in pravično razdelitev stroškov za njeno oskrbo. Pogoj je, da je žival večji del svojega življenja živela s parom. Deljenega skrbništva pa ne bo mogel dobiti zakonec s kriminalno preteklostjo in pri katerem obstaja tveganje za nasilje v družini.

Poslanci so sprejem zakona utemeljili z naraščajočim številom sporov glede skrbništva nad hišnimi ljubljenčki na sodiščih in s spremembami v brazilski družbi v zadnjih desetletjih. Brazilski pari imajo namreč manj otrok in gojijo tesnejše odnose s svojimi hišnimi ljubljenčki, ki jih pogosto obravnavajo kot člane družine.

V državi z 213 milijoni prebivalcev imajo po podatkih brazilskega inštituta Pet Brasil, ki zastopa več podjetij na področju nege hišnih ljubljenčkov, 160 milijonov hišnih ljubljenčkov, ki so večinoma psi.

dezurni@styria-media.si

The post Država uvedla deljeno skrbništvo nad živalmi appeared first on Tačka.over.net.

“Licky fits” oziroma napadi lizanja so nenadzorovano lizanje pri psih. Pri tovrstnih napadih pes nenadoma začne lizati odeje, preproge, stene ali kaj drugega, običajno pa izgleda, kot da je v nekakšnem transu. To stanje se sicer lahko pojavi kot simptom različnih bolezni.

Za napade lizanja je značilno nenadno, intenzivno lizanje, ki ga je skoraj nemogoče ustaviti. Psi so videti nemirni, skoraj panični in pogosto pogoltnejo ter glasno mlaskajo z ustnicami. Napad lahko traja nekaj minut ali precej dlje.

V nekaterih primerih se vedenje stopnjuje do te mere, da pes stisne rep med noge in se komaj odziva. Napadi lizanja so za večino lastnikov zelo strašljivi, jemati pa bi jih morali resno.

Kaj povzroča napade lizanja?

Natančni vzroki za te napade še niso povsem pojasnjeni. Strokovnjaki domnevajo, da so napadi povezani s prebavili. Sprožilci napada lizanja so lahko hiperacidnost, refluks, intoleranca na hrano ali blago vnetje. Druge teorije pa kažejo na vzporednice z nevrološkimi motnjami ali kompulzivnim vedenjem, navaja PetBook. Vlogo lahko igrajo tudi stres, dolgčas ali pomanjkanje dnevne rutine.

Pomembno je, da lastniki hišnih ljubljenčkov napade lizanja jemljejo resno in jih pozorno opazujejo. Če se pojavijo večkrat, se je treba posvetovati z veterinarjem. Temeljit pregled – po možnosti vključno s krvno preiskavo ali ultrazvokom – lahko pomaga izključiti ali potrditi osnovne zdravstvene vzroke.

Kako lahko pomagamo?

V času napada lahko psu pomagamo tako, da mu zunaj dovolimo jesti travo. Učinkovita takojšnja zdravila pa vključujejo kuhano brestovo lubje, ki je na voljo v nekaterih trgovina za male živali. Pomaga tudi zdravilna, prečiščena glina. Oboje namreč veže želodčno steklino in pomirja razdraženo sluznico.

Če sumite na težave z želodcem, lahko pomaga hranjenje z več manjšimi obroki čez dan in prehod na lahko prebavljivo hrano. Veterinar lahko po potrebi predpiše tudi ustrezna zdravila. Po posvetu z veterinarjem je lahko koristna tudi izločilna dieta. To vključuje daljše časovno beleženje, katera hrana sproži lizanje.

dezurni@styria-media.si

The post Zakaj ima pes nenadoma “napade lizanja”? appeared first on Tačka.over.net.