V članku preberite:

• Katere pasme so bolj umirjene
• Zakaj so psi za starejše lahko izvrstna družba
• V nedeljo 31. maja bo Festival za ljubitelje živali

Tudi igra s psom doma je lahko odlična dejavnost za starejše. Še pomembnejši od telesne aktivnosti pa sta čustvena podpora in družba, ki ju nudi pes.

Seveda niso vsi psi primerni za starejše osebe. Izbira psa mora biti prilagojena zdravstvenemu stanju, telesnim zmožnostim in življenjskemu okolju posameznika. Če starejša oseba živi v bloku, je skrb za psa nekoliko zahtevnejša, saj ga je treba večkrat na dan peljati ven. Primernejše so manjše pasme, ki zaradi svoje velikosti ne predstavljajo nevarnosti pri vlečenju za povodec ali med igro. Priporočljive so tudi bolj umirjene pasme, saj so zelo aktivni psi za marsikaterega starejšega človeka prevelik izziv.

Za starejše je lahko dobra izbira tudi starejši pes iz zavetišča. Takšni psi so pogosto že umirjeni, osebje v zavetišču pa lahko pomaga pri izbiri najprimernejšega pasjega “seniorja”.

Številne čudovite pasme psov boste lahko spoznali to nedeljo 31. maja 2026 na Festivalu za ljubitelje živali v Novi Gorici. Videli boste tudi nastope v mnogih kinoloških disciplinah, pa tudi maine coone, ujede, velike papige, kače, velike insekte, okrasne kokoške, kopenske želve in še veliko drugega. Dogodek je brezplačen. Več o dogodku TUKAJ.

Pasme psov, ki so primerne za starejše

Na številnih lestvicah pasem, primernih za starejše ljudi, se najpogosteje pojavlja pet pasem.

Med njimi so skoraj vedno pudlji, ki slovijo po svoji inteligenci, učljivosti in razmeroma nezahtevni negi.

Pogosta izbira so tudi maltežani, saj gre za majhne in praviloma umirjene pse.

Shih Tzuji (Ši cuji) so majhni, mirni in zelo predani družabniki. Vzrejeni so bili kot psi za družbo, zato so idealna izbira za upokojence, ki si želijo zvestega spremljevalca. Čeprav potrebujejo redno nego dlake, njihove potrebe po gibanju niso velike.

Havanski bišoni so tudi v Sloveniji vse bolj priljubljeni med starejšimi osebami, saj so prijazni in nežni psi, ki ne spuščajo dlake.

Za nekoliko bolj aktivne starejše pa strokovnjaki pogosto priporočajo tudi valižanskega ovčarja pembroke corgija. Gre za poslušno, prijazno in ljubečo pasmo, ki je hkrati tudi zelo dober čuvaj.

The post Pasme, ki so najboljše za starejše appeared first on Tačka.over.net.

V nadaljevanju preberite:

• Psi lajajo na ljudi zaradi nenavadnega videza ali oblačil, ki jih zmedejo.

• Nekateri psi imajo zaradi preteklih izkušenj težave z določenimi ljudmi, npr. moškimi.

• Vedenje je mogoče izboljšati s potrpežljivim treningom in pozitivnimi izkušnjami.

To ni naključje

Zakaj psi lajajo na nekatere ljudi, druge pa popolnoma ignorirajo? To vprašanje si zastavljajo številni lastniki psov. To ni naključje, pravi trenerka psov Katharina Marioth, hkrati pa pomirja: “Takšni primeri so pravzaprav zelo pogosti. Dobra novica pa je: to vedenje je mogoče zelo uspešno odvaditi.“

Te stvari se psom pri ljudeh zdijo strašljive

Vzrok za takšno vedenje se pogosto skriva v podrobnostih. Psi so še posebej občutljivi na spremembe v zunanjem videzu človeka. “Vse, kar močno spremeni silhueto, lahko na pse deluje strašljivo,” pojasnjuje Marioth. Sem spadajo na primer kapuce, ki zasenčijo obraz, ali dodatki, kot so kape in sončna očala, ki zakrijejo področje oči.

Za pse je to problematično, ker veliko komunicirajo preko mimike. Če je ta omejena, težje ocenijo sogovornika. Podobno velja za široke plašče, dežne pelerine ali nenavadne oblike, na primer posebne prevleke za kolesa. V takšnih trenutkih pes tega, kar vidi, ne zna pravilno razvrstiti. Njegovo lajanje je zato sprva le opozorilo.

“Nekdanji ulični psi imajo pogosto težave z moškimi”

Poleg oblačil in silhuete imajo lahko vlogo tudi osebne značilnosti ljudi. Predvsem pri psih iz tujih zavetišč Marioth pogosto opaža odpor do določenih skupin ljudi. “Ravno nekdanji ulični psi imajo pogosto težave z moškimi,” pravi. To je lahko povezano s preteklimi negativnimi izkušnjami, pa tudi z zunanjimi značilnostmi ali hormonskimi dejavniki, kot je testosteron, ki ga psi zaznavajo.

Dobra novica ostaja: na vedenje je mogoče namensko vplivati. Na primeru pri puloverju s kapuco Marioth svetuje, naj lastnik najprej natančno opazuje, v katerih situacijah pes reagira. Če ima oseba kapuco na glavi, lahko pri treningu pomaga, da jo najprej sname, medtem ko pulover ostane oblečen.

Kako lahko vedenje namensko treniramo?

Ključno je, da se pes nauči prej sprožilni dražljaj povezovati z nečim pozitivnim. “Pulover s kapuco bi moral v idealnem primeru pomeniti veliko piškotov,” opisuje Marioth načelo. Pomembno je začeti z dovolj velike razdalje, da pes ostane miren. Oseba lahko nato brez besed meče priboljške proti psu, ne da bi z njim vzpostavila neposreden očesni stik.

Kasneje se lahko situacija postopoma spreminja. Pulover se na primer vidno oblači in slači ali položi na tla, da ga pes povoha. Tako pes zavestno doživi, da se za navidez “strašljivo” spremembo skriva ista oseba, ki jo sicer pozna. Marioth v tem kontekstu pravi, da se morajo psi naučiti razumeti to preobrazbo.

LJUBITELJI ŽIVALI POZOR: V nedeljo 31. maja nas v Novi Gorici čaka brezplačen in dobrodelen dogodek: Festival za ljubitelje živali. Dogodek bo na Trgu Edvarda Kardelja 1 v Novi Gorici in v parku ob avtobusni postaji, v primeru slabega vremena ga premikamo na 14. junij. Več o dogodku TUKAJ.

Kako pravilno reagirati, ko pes laja na ljudi?

V vsakdanjem življenju pa se pogosto pojavi drugo vprašanje: kako pravilno reagirati, ko pes nenadoma začne lajati? Za mnoge lastnike je to neprijetno, še posebej, če se drugi ljudje počutijo motene. Marioth priporoča, da kritične situacije čim prej prepoznamo in jih aktivno obvladujemo. “Bodite kot socialni blažilnik,” svetuje. To pomeni, da se postavimo med psa in dražljaj, na primer tako, da psa premaknemo na stran, obrnjeno proč od sprožilca. To živali daje dodatni občutek varnosti.

Manj smiselno pa je psa v takih trenutkih takoj zamotiti s hrano. “Če psa hranite v trenutku negotovosti, lahko ta občutek nehote okrepite,” pojasnjuje trenerka. Namesto tega je treba zgraditi poseben signal, ki psa pripravi do tega, da umakne pogled od dražljaja in se osredotoči na človeka. Ko mu to uspe, sledi nagrada šele zatem, ko je situacija že uspešno premagana. Tako se pes nauči, da se mirno vedenje in usmerjanje na lastnika izplačata.

“Koraki nazaj so del procesa”

Marioth hkrati poudarja, kako pomembno je razlikovati med treningom in vsakdanjim življenjem. V vsakdanu gre predvsem za obvladovanje situacije: ohranjanje zadostne razdalje, nadzor nad psom in skrb, da nihče ni ogrožen. “Koraki nazaj so del procesa,” pravi. Pri treningu pa naj lastniki namenoma izbirajo situacije, ki jih lahko nadzorujejo, in jih gradijo korak za korakom. Ekstremni dražljaji ali preobremenjujoča okolja pri tem niso posebej koristni. Ključna sta miren, strukturiran pristop in potrpežljivost.

dezurni@styria-media.si

The post Te ljudi psi pogosteje nalajajo appeared first on Tačka.over.net.

V članku preberite:
• Katere bolezni lahko psi prenesejo tudi na ljudi in zakaj veterinarji posebej opozarjajo na steklino ter leptospirozo
• Kako nevarna je parvoviroza in zakaj so najbolj ogroženi prav mladiči ter necepljeni psi
• Zakaj lahko že en nelegalno uvožen pes s ponarejeno dokumentacijo pomeni veliko tveganje za živali in ljudi

S cepljenjem lahko zaščitimo naše pse, hkrati pa tudi ljudi. V Sloveniji je cepljenje proti steklini obvezno, za druga cepljenja pa se skrbniki odločamo sami. Kljub temu so številni o boleznih, pred katerimi lahko zaščitimo pse, in o tveganjih za živali ter ljudi še vedno premalo poučeni.

Včasih je bilo cepljenje proti steklini obvezno vsako leto, zato so se številni skrbniki ob tem odločili tudi za cepljenje proti kužnim boleznim. Danes cepljenje proti steklini poteka redkeje, posledično pa se vse več skrbnikov redkeje ali sploh ne odloča več za zaščito pred drugimi nalezljivimi boleznimi.

Pred katerimi boleznimi lahko pse v Sloveniji zaščitimo s cepljenjem in kako nevarne so lahko te za živali ali ljudi, nam je pojasnila dr. vet. med. Maja Stopar iz podjetja VetPromet.

V nedeljo 31. maja vabimo vse pasje in mačje skrbnike ter družine z otroki na žurnalov Festival za ljubitelje živali, kjer boste spoznali in poklepetali s številnimi strokovnjaki s področja nege in oskrbe živali. Dogodek je povsem brezplačen, z njim pa naše najmlajše učimo odgovornega odnosa do živali in okolja. Več o dogodku TUKAJ.

Pred katerimi boleznimi lahko s cepljenjem zaščitimo pse, hkrati pa zmanjšamo tveganje tudi za ljudi?

Pri psih je najpomembnejša bolezen, pri kateri cepljenje psov ščiti tudi ljudi, steklina. Iz podobnih razlogov, kot smo to zapisali pri mačkah; le da so psi kot možni prenašalci bolezni na ljudi še pomembnejši. Zato tudi vedno, ko pes ugrizne človeka, steče cela vrsta aktivnosti, da se ugriznjenega zaščiti pred morebitno izpostavitvijo steklini (preverjanje, ali je bil pes cepljen, zaščita s protitelesi, ter podobno).

Druga taka bolezen je leptospiroza. Tudi ta je zoonoza, torej bolezen, ki se lahko prenese s psa oziroma okuženega okolja tudi na človeka. Hkrati osnovna cepljenja psa ščitijo še pred pasjo kugo, adenovirusom in parvovirozo – boleznimi, ki so lahko za mladiče in necepljene pse izjemno hude. Cepljenje tako ne ščiti le pred pasjimi boleznimi, ampak ima pri nekaterih okužbah tudi neposreden javnozdravstveni pomen.

Katero bolezen bi izpostavili kot najbolj nevarno za ljudi? 

Najbolj nevarna je prav gotovo steklina, ki je vedno smrtna, tako za človeka kot žival, ko se enkrat pojavijo znaki bolezni. Prav zato je tudi pri nas, čeprav smo država, prosta bolezni, cepljenje še vedno obvezno za vse pse, obstaja pa tudi javnozdravstveni načrt ravnanja v primeru pojava stekline, ki vključuje tako veterinarje kot zdravnike.

Pri psih bi v tem delu izpostavili še leptospirozo. Človek se okuži z neposrednim ali posrednim stikom z okuženo živaljo oziroma njenim urinom, pes pa najpogosteje prek onesnažene vode, mokre zemlje ali stika z okoljem, kjer urinirajo okuženi glodavci. Pri psih lahko bolezen povzroči vročino, bruhanje, okvaro jeter in ledvic ter v hujših primerih pogin; pri človeku pa od vročinske bolezni z bolečinami v mišicah do hujših oblik z večorgansko prizadetostjo. Bolezen je prisotna tudi v Sloveniji, zato je preventiva zelo pomembna. Pomembna preventiva za ljudi je tudi cepljenje psov, predvsem z novimi sodobnimi cepivi, ki preprečijo, da bi žival izločala povzročitelja bolezni. Ljudje namreč živimo v vedno tesnejšem stiku s psi, kar pomeni, da smo tudi tej bolezni lahko potencialno izpostavljeni, v primeru, da naši kužki zbolijo.

Po podatkih NIJZ se leptospiroza v Sloveniji pojavlja sezonsko, največ primerov je v toplejših mesecih. Evropski center za nadzor bolezni pa poroča, da je pojavnost v Evropi v porastu, tudi zaradi podnebnih sprememb in širjenja glodavcev.

Če se vrneva k steklini: kako je bilo včasih s steklino v Sloveniji, kako je danes? Kaj se dogaja s steklino v ostalih državah v Evropi? 

Steklina je ena najnevarnejših nalezljivih bolezni, saj je ob pojavu simptomov praktično vedno smrtna, tako za živali kot za ljudi. Prav zato je cepljenje psov ključnega pomena. Ne cepimo jih zato, ker bi bila bolezen danes pogosta, ampak zato, ker bi imel že en sam primer lahko zelo resne posledice za javno zdravje.

Slovenija je danes uradno prosta stekline, vendar to ni samoumevno. Ta status ohranjamo z doslednim cepljenjem psov, do pred nekaj let nazaj tudi lisic, nadzorom in preventivo. Če bi popustili, bi se bolezen lahko hitro vrnila.

Tveganje obstaja predvsem pri nelegalnem uvozu ali ponarejeni dokumentaciji o cepljenju. Tudi države, ki so uradno proste stekline, niso zaščitene pred ponovnim vnosom bolezni. Tudi na gibanje divjih živali, ki ne poznajo meja in lahko bolezen prinesejo iz sosednjih držav, kjer se steklina še pojavlja, ne smemo pozabiti.

Leta 2026 so v Nemčiji obravnavali primer stekline pri uvoženem psu z goljufivo dokumentacijo. Takšni primeri jasno pokažejo, da je lahko dovolj že ena neustrezno nadzorovana žival, da ogrozi ljudi in druge živali.

Tudi v Grčiji, ki je priljubljena destinacija med Slovenci, se kljub uradnemu podatku o tem, da je prosta stekline, ta vedno večkrat pojavlja pri prostoživečih psih.

Pred katerimi boleznimi pa s cepljenjem zaščitimo zgolj pse? 

Pri psih ščitimo s cepljenjem predvsem pred prej izpostavljeno zoonozo leptospirozo ter pred povsem »pasjimi« boleznimi, in sicer pasjo kugo, kužnim hepatitisom in parvovirozo,. To so zelo nalezljive kužne bolezni, ki se širijo med psi in v okolju. Parvoviroza povzroča silovito bruhanje, drisko in dehidracijo, pasja kuga lahko napade dihala, prebavila in živčevje, kužni hepatitis pa prizadene jetra, ledvice in ožilje. Vse tri bolezni so odličen opomnik, da te stare bolezni niso stare zato, ker jih ni več, ampak zato, ker jih že dolgo obvladujemo s cepljenjem. Pred razvojem cepiv so kužki množično poginjali, pogosto še kot mladiči, česar se gotovo spomnijo vsi nekoliko starejši bralci. Kakšno revolucijo je takrat pomenilo prvo cepivo pred temi nevarnimi boleznimi!

Veterinarji v Evropi danes opažajo porast parvoviroze predvsem pri uvoženih, necepljenih psih, kar potrjujejo raziskave (Veterinary Microbiology, 2023; PMC, 2024). Že ena okužena žival lahko sproži lokalni izbruh, zlasti tam, kjer je delež cepljenih psov nižji. Ne pozabimo pa tudi, da so v tem primeru najbolj ogroženi mladički, ki še nimajo aktivno delujočega imunskega sistema, ter so povsem odvisni od pasivne zaščite s protitelesi, ki so jih dobili od matere. Če je ta seveda bila cepljena.

To je bolezen, ki še vedno vzbuja strah z razlogom: mladič lahko v zelo kratkem času postane apatičen, začne bruhati, dobi hudo drisko in hitro dehidrira ter velikokrat tudi pogine, kljub intenzivnemu zdravljenju in naporom veterinarjev. Parvovirus lahko v okolju preživi več mesecev, zato se prenaša tudi prek tal, obutve ali predmetov. To pomeni, da pes za okužbo sploh ne potrebuje neposrednega stika z bolno živaljo.

Kakšna cepljenja se posebej priporoča za vzreditelje, ki imajo doma psičko?

Pri vzrediteljih je preventiva še toliko pomembnejša. Cepljena psička pomeni boljšo zaščito zanjo in tudi boljšo začetno zaščito mladičev, ki na začetku še nimajo aktivno delujočega imunskega sistema.

Osnovna cepljenja proti pasji kugi, adenovirusu in parvovirozi morajo biti urejena brez vrzeli (po osnovnem cepljenju mladiča in prvem ponovnem odmerku pri enem letu starosti, praviloma na dve ali tri leta), po presoji tveganja pa tudi cepljenje proti leptospirozi, ki pa pravilno poteka vsako leto. V vzreji je pomembno razmišljati preventivno, in ne šele takrat, ko se v leglu pojavi težava. Pri večini vzrejnih psic je smiseln tudi program zaščite proti pasjemu herpesvirusu, prav zaradi zaščite novorojenih mladičev, ki lahko v primeru okužbe od matere vsi poginejo.

The post Leptospiroza prisotna v Sloveniji: Prenaša se tudi na človeka appeared first on Tačka.over.net.

V nadaljevanju članka preberite:

• Kje so odkrili novo vrsto smrtonosne medue
• Novo vrsto so poimenovali Chironex blakangmati
• Koliko smrti letno povzročajo nevarne kubomeduze

Morska osa velja za eno najbolj nevarnih živali v morju. Gre za škatlasto meduzo oziroma kubomeduzo, katere strup je tako močan, da lahko ubije človeka. Spada v rod Chironex, v katerega sodijo izključno zelo strupene meduze. Doslej so poznali tri vrste tega rodu.

Raziskovalci z japonske univerze Tohoku so v vodah pri Singapurju odkrili še četrto vrsto. Novo meduzo, poimenovano Chironex blakangmati, so opisali v znanstveni reviji Raffles Bulletin of Zoology. Raziskovalci so primerke sprva zamenjali za vrsto Chironex yamaguchii, ki so jo odkrili leta 2009 na Japonskem. Podrobnejše anatomske in genetske analize pa so pokazale, da gre za povsem novo vrsto. Prve raziskave kažejo, da je njen strup primerljivo močan kot pri drugih predstavnikih rodu Chironex.

Vsako leto povzročijo več kot 40 smrti

Raziskava je obenem prinesla nova spoznanja o razširjenosti drugih vrst rodu Chironex, zlasti tajske morske ose Chironex indrasaksajiae. Vrsto, ki so jo prvič opisali leta 2017 na Tajskem, so zdaj prvič opazili tudi v singapurskih vodah, več kot 2000 kilometrov od kraja prvotnega odkritja.

Znanstveniki opozarjajo, da poznavanje razširjenosti škatlastih meduz ni le zanimivost, temveč pomemben del preprečevanja nevarnih stikov s temi potencialno smrtonosnimi živalmi. Po ocenah kubomeduze vsako leto povzročijo okoli 40 smrti, nekateri strokovnjaki pa menijo, da je dejansko število še precej višje.

Vabljeni na poseben dogodek namenjen ljubiteljem živali

Za vse ljubitelje živali medtem bliža letošnji Žurnalov Festival za ljubitelje živali, največji tovrstni dogodek pri nas, ki bo 31. maja v Novi Gorici, v primeru slabega vremena pa 14. junija.

Na festivalu ne bo nevarnih ali strupenih živali, kot so kubomeduze, temveč izključno živali, ki so vajene ljudi, socializirane in primerne za predstavitve obiskovalcem. Obiskovalci bodo lahko pobližje spoznali tudi bolj nenavadne hišne živali, med drugim kuščarje in velike insekte, Žurnalovci pa želimo z dogodkom spodbujati boljše razumevanje živali ter zmanjševati strah pred njimi. Več o dogodku TUKAJ.

The post Odkrili novo smrtonosno meduzo: V vodi je skoraj nevidna appeared first on Tačka.over.net.

V nadaljevanju preberite:

Kakšne so značilnosti mačk, pasme main coon.
Pogovor z izkušeno vzrediteljico Alison Spačal.
Izvor te nenavadne pasme.
Main coon mačke si boste lahko ogledali konec maja v Novi Gorici.

Mačke pasme maine coon s svojo posebno kombinacijo videza, značaja in zanimive zgodovine navdušujejo ljubitelje živali po vsem svetu. Pasma izvira iz severovzhodnega dela države Maine v Združenih državah Amerike, kjer so se te mačke razvile v zahtevnih podnebnih razmerah. Njihova gosta, vodoodporna dlaka in košat rep so posledica prilagoditve na mrzle zime. Maine coon velja za eno najstarejših naravnih pasem v Severni Ameriki, prvi zapisi pa segajo v 19. stoletje.

Okoli njihovega izvora kroži tudi več zanimivih zgodb. Ena najbolj znanih pravi, da naj bi nastali s križanjem domače mačke in rakunov, kar naj bi pojasnilo njihov košat rep in ime “coon”. Seveda gre zgolj za mit, saj takšno križanje ni mogoče. Druga legenda omenja povezavo z mačkami, ki naj bi jih v Ameriko pripeljali Vikingi.

Zanimivosti

Maine coon ostaja ena najbolj priljubljenih pasem mačk – ne le zaradi svojega videza, temveč predvsem zaradi značaja, ki hitro osvoji srce, obenem pa presenečajo tudi z nekaterimi posebnimi lastnostmi:

• pogosto imajo radi vodo in se celo igrajo z njo,
• namesto glasnega mijavkanja se oglašajo z nežnimi, skoraj ptičjim podobnimi zvoki,
• veljajo za odlične lovce, kar izhaja iz njihove preteklosti na kmetijah.

“Kljub divji podobi z zelo značilnim killer look, so v resnici izjemno nežni“

O main coonih smo se pogovarjali z Alison Spačal, ki se je s to pasmo prvič srečala leta 2017, ko sta jo prijatelja iz Trsta vprašala, ali bi jima pomagala pri razstavljanju njunih mačk. Tako je začela obiskovati razstave z maine cooni, ki sicer niso bili njeni, a je z vsako razstavo vedno bolj spoznala pasmo, njen značaj in različne barvne kombinacije ter se skozi oči sodnikov učila, kakšen naj bi bil idealen predstavnik te pasme.

“Leta 2018 sem pri istih prijateljih kupila svojega prvega maine coona – kastrata, ki mi družbo dela še danes. Ta izkušnja me je še dodatno povezala s pasmo in utrdila mojo željo, da bi se z njo ukvarjala bolj resno. Že leto kasneje, leta 2019, sem v Italiji kupila svojo prvo vzrejno samico, s čimer se je začela tudi moja pot v svet vzreje, pa čeprav nisem še bila prepričana, če bom kdaj res vzrejala. Uradno pa sem svojo vzrejo odprla leta 2022,” se spominja vzrediteljica teh čudovitih mačjih velikank, ustanoviteljica mačkarne Tender’n Wild, Alison Spačal.

Vzrediteljico Alison Spačal, njeno 11-letno main coon mačko Follow, ki je bila v času svoje razstavne kariere strah in trepet za marsikaterega razstavljavca, ter mladega enoletnega mačjega lepotca iz Romunije, boste lahko v živo spoznali na letošnjem Festivalu za ljubitelje živali, ki bo 31. maja 2026 na Trgu Edvarda Kardelja v Novi Gorici med 10. in 19. uro.

Vzrediteljico smo vprašali tudi ali je v vseh letih življenja z main cooni, doživela kakšno zabavno prigodo, ki bi jo lahko podelila z nami. “Ena od izkušenj, ki mi je ostala posebej v spominu, je tudi precej zabavna. Nekdo mi je nekoč razlagal, da ga boli noga, in da je njegov domači maček celo noč ležal ob njem in točno tam, kjer ga boli. Takrat sem se samo nasmehnila in modro molčala. Če bi namreč povedala svojo izkušnjo, bi verjetno kdo debelo pogledal. Sredi noči sem se namreč zbudila in se nisem mogla premakniti – za trenutek sem celo pomislila, da sem paralizirana. Ko sem prižgala luč, pa sem hitro ugotovila razlog: tesno ob meni je ležalo sedem mojih maine coonov, ki so me popolnoma obkrožili, torej me je po tej teoriji  bolelo celo telo,” pravi Alison in dodaja, da je takrat ugotovila, da pri maine coonih osebni prostor pač ni ravno koncept, ki bi ga jemali zelo resno še posebej, če jih je več in vsi mislijo, da so idealna odeja. 

Alison Spačal nam je pojasnila, da jo je “najbolj presenetil njihov značaj. Kljub svoji mogočni in divji podobi z zelo značilnim killer look, so v resnici izjemno nežni, uravnoteženi in zelo navezani na človeka. Hkrati so inteligentni, radovedni in radi sodelujejo, kar jih naredi res posebne. Prav ta kombinacija me je najbolj prevzela in me še danes navdušuje.”

Bodite pozorni na to

Kljub svoji velikosti so maine cooni izjemno nežni in družabni. Pogosto sledijo svojim lastnikom, radi sodelujejo pri vsakdanjih opravilih in uživajo v družbi ljudi. So inteligentni in igrivi, zato potrebujejo dovolj gibanja in miselne zaposlitve. Njihova dlaka sicer ne zahteva pretirane nege, vendar jo je priporočljivo redno krtačiti.

Kljub temu da so na splošno zdravi, imajo lahko, tako kot druge pasemske mačke, določene dedne zdravstvene težave. Najpogosteje se omenja hipertrofična kardiomiopatija, bolezen srca, ki lahko dolgo časa poteka brez očitnih znakov. Zato so redni veterinarski pregledi zelo pomembni.

Pri večjih mačkah se lahko pojavi tudi displazija kolkov, ki vpliva na gibanje, redkeje pa policistična bolezen ledvic, ki prizadene ledvice.

“Veliko lahko naredimo že s pravo izbiro odgovornega vzreditelja ter z ustrezno skrbjo. Kakovostna prehrana, primerna telesna teža in dovolj gibanja pomembno prispevajo k zdravju mačke,” svetuje Alison Spačal vsem, ki se zanimajo za nakup teh mačk.

dezurni@styria-media.si

The post “Če bi povedala svojo izkušnjo, bi verjetno kdo debelo pogledal …” appeared first on Tačka.over.net.

V nadaljevanju preberite:

• Sredi maja se je poslovil Lazare, eden najstarejših psov na svetu
• Konec maja nas čaka največji brezplačen dogodek za ljubitelje živali pri nas
• Uradno najstarejši pes na svetu Bobi ni poznal povodca

Francoski pes pasme kontinentalni pritlikavi španjel (papillon oziroma metuljček) z imenom Lazare je poginil v starosti 30 let, je sredi maja sporočila njegova nova skrbnica. Guinnessova knjiga rekordov je za francosko tiskovno agencijo AFP pojasnila, da pred smrtjo psa ni prejela vloge ali predloženih dokazov, zato ne more potrditi, ali je bil Lazare res najstarejši pes na svetu.

Na zgornji fotografiji francoska skrbnica psa Ophélie Boudol drži Lazarja, ki naj bi bil skoten leta 1995. Fotografija je nastala 12. maja 2026 v kraju Villy-le-Pelloux na vzhodu Francije. Lazare se je glede na podatke delavke dobrodelne organizacije za živali skotil 4. decembra leta 1995. Večino svojega življenja je preživel pri isti lastnici vse do njene smrti. Našli naj bi ga ležati ob truplu lastnice.

Ko je Lazarjeva prejšnja skrbnica umrla, so psa sprejeli v zavetišče, ki je nato stopilo v stik s francoskim društvom za zaščito živali SPA (Société Protectrice des Animaux). Njegova nova skrbnica Ophélie Boudol, ki bo oktobra dopolnila 30 let, je Lazarja vzela k sebi konec aprila. Po rojstnem listu naj bi bil Lazar skoten 4. decembra 1995. Lazare je pri 30 letih nosil plenice, ni več slišal ali videl, spal je skoraj po cel dan. Vendar je bil po navedbah skrbnice še vedno čudovito živahen. Datum njegovega rojstva so preverili v dveh matičnih knjigah in v šali izpolnili papirje za prijavo kot morebitnega najstarejšega psa na svetu. 

Najstarejši pes na svetu nikoli na povodcu

Naziv najstarejšega psa na svetu naj bi sicer pripadal portugalskemu ovčarju pasme rafiero del alentejo z imenom Bobi, ki je po podatkih spletne strani Guinnessove knjige rekordov leta 2023 umrl v starosti 31 let. Toda njegov rekord trenutno še pregledujejo, potem ko leta 2024 niso našli dovolj prepričljivih dokazov o njegovi starosti.

Na zgornji fotografiji je 31-letni Bobi v mestu Leiria na Portugalskem, fotografirali so ga 2. julija 2023. Bobi ni bil nikoli privezan ali na povodcu, vse življenje je prosto raziskoval gozdove in kmetijska zemljišča v okolici hiše svojega skrbnika, poroča Profimedia. 

Kmalu največji dogodek za ljubitelje živali pri nas

Strokovnjaki opozarjajo, da za dolgoživost psov nikoli ni zaslužna le ena stvar. Pomembno vlogo imajo genetika, prehrana, gibanje, veterinarska oskrba, življenjsko okolje, predvsem pa odgovorno in ljubeče skrbništvo. Prav o tem bodo obiskovalci lahko izvedeli več tudi na našem Festivalu za ljubitelje živali, ki bo 31. maja v Novi Gorici. V primeru slabega vremena bo dogodek prestavljen na 14. junij, potekal pa bo med 10.00 in 19.00.

Na festivalu se boste lahko pogovorili s številnimi veterinarji, strokovnjaki s področja živali in izkušenimi skrbniki različnih živali. Obiskovalci bodo lahko pobližje spoznali ne le pse in mačke, temveč tudi okrasne kokoške, velike papige, kopenske želve, kuščarje in celo nekatere manj pogoste hišne ljubljenčke ter insekte. Poseben poudarek bo namenjen otrokom, saj želimo skozi družaben in zabaven program mlajše generacije učiti odgovornega odnosa do živali in premišljenega skrbništva.

O tem, kaj vse vpliva na dolgo in kakovostno življenje psa, smo se že pogovarjali tudi s pasjo inštruktorico v članku TUKAJ.

The post Ste vedeli? Najstarejši pes na svetu ni bil nikoli privezan appeared first on Tačka.over.net.

V nadaljevanju preberite:

Nekatere manj znane zanimivosti o kokoših.
Izkušnje dolgoletnega vzreditelja kokoši, Damjana Rotarja.
Kako kokoši pomagajo osebam z demenco in v domovih za ostarele.
Kje si boste lahko največje vrste kokoši ogledali tudi v živo.

Kokoši, ki so človeške sopotnice že več kot 7.000 let, mnogi vidijo le skozi perspektivo rejnih živali, imajo jih za sestavni del podeželskega življenja, kjer s svojim značilnim oglašanjem ustvarjajo občutek domačnosti in kmečkega utripa. Družba jih ceni kot prinašalke zdravja in dobrot, ki jih v naša življenja vnašajo skozi uporabo jajc, ampak če na svet pogledamo skozi njihove oči, lahko spoznamo, da so kokoši bistre živali, ki presegajo le nošenje jajc.

Vrata v njihov svet nam je odprl rejec kokoši, Damjan Rotar, ki že skoraj 30 let dneve preživlja z njimi. Je tudi član Društva gojiteljev malih živali v Kranju, ki pripada Slovenski zvezi društev malih pasemskih živali Slovenije. Gospod Rotar se lahko pohvali tudi, da je letos pozimi na razstavi v Ljubljani prejel nagrado za prvaka pasme za petelina brama-belo črna colubija, v živo pa ga boste lahko spoznali tudi na letošnjem Festivalu za ljubitelje živali v Novi Gorici, 31. maja 2026.

“Za rejo kokoši sem se odločil, ker sem enkrat pri sedanjem prijatelju videl, da ima doma okrasno-pasemsko perutnino kokoši in pri njem sem tudi kupil moj prvi parček kokoši. Od tega je že skoraj 30 let,” nam je v pogovoru zaupal za Žurnal24.

Compassion in Worldfarming: Na svetu je več kokoši kot katere koli druge vrste ptic. Ko petelin najde hrano, lahko kokoši pokliče k hranjenju tako, da se oglaša z visokim tonom ter pobira in spušča hrano. To vedenje je mogoče opaziti tudi pri kokošjih materah, ki kličejo svoje piščance.

Pravi, da se kokoši po vrstah razlikujejo med seboj, prav tako kot to lahko opazimo pri drugih vrstah živali. “Jaz gojim doma eno največjih vrst kokoši, ampak so po karakterju zelo mirne in neplašne,” nam je zaupal gospod Damjan.

Dolgoletnega rejca kokoši smo povprašali tudi, kaj meni o inteligenci teh živali in kaj imajo najbolj rade: “Mislim, da imajo kokoši najraje jutranje sonce in izpuste, da se lahko kopajo v zemlji in pasejo po travi. Sam jih vidim kot zelo bistre živali, saj si znajo poiskati hrano in vodo ter najti prostor v kokošnjaku, kjer je najugodneje za spanje,” je Damjan Rotar povedal za Žurnal24.

Damjan Rotar: “Kokoši so zelo bistre, samo ne smeš jih zmesti ali presenetiti, takrat pa je čista blokada, zmeda, norenje.”

Katere so najpogostejše zdravstvene težave?

Gospod Rotar pravi, da se je veterinarska oskrba kokoši v 30-ih letih, odkar je vzreditelj, precej spremenila. Pravi, da živali dandanes potrebujejo veliko več oskrbe in pregledov, ampak skozi mnoge izkušnje je postal tako vešč tudi tega dela, da večino stvari lahko rešuje že sam.

“Trenutno imajo kokoši najpogostejše težave z mikoplazmo – težko dihanje in zunanjimi paraziki – rdečo kurjo pršico. Če si pri tem uspešen in to obvladuješ, potem ni večjih težav, ampak ker ima večina ljudi v Sloveniji doma le med 3  do 6 kokoši za svojo domačo uporabo, jim to predstavlja kar precej problemov,” je pojasnil Damjan Rotar.

Kokoši delujejo terapevtsko

V zadnjem desetletju se je pojavilo kar nekaj raziskav in iniciativ, v okviru katerih so preučevali zdravilne učinke kokoši na starejše osebe, posebej tiste, ki se soočajo z demenco. Nanje namreč zelo spodbudno delujejo predvsem zaradi rutine, občutka miru in nežnega stika z živim bitjem. V različnih domovih za starejše in terapevtskih kmetijah opažajo, da opazovanje, hranjenje ali božanje kokoši pri nekaterih ljudeh z demenco zmanjšuje nemir, tesnobo in občutek osamljenosti.

“Mislim, da na to pogosto pozabimo – ne samo pri starejših ljudeh, ampak tudi pri ljudeh z demenco –, da potrebujejo občutek smisla, namena in odgovornosti pri skrbi za kokoši,” je povedala Erica Leno, solastnica doma Thrive Care Assisted Living za portal Denver 7. “Tudi če gre samo za to, da odprejo vrata in kokoši spustijo ven ali pa izperejo posodo za vodo in jo ponovno napolnijo, jim to vrne občutek, da imajo pomen in namen. Na to pogosto pozabimo, čeprav to v resnici vsi potrebujemo.”

Veliko ljudi z demenco se težko povezuje z zapletenimi pogovori ali okoljem, medtem ko stik z živaljo omogoča bolj neposredno, čustveno izkušnjo brez pritiska. Posebej močan učinek imajo lahko prav domače živali, saj pri starejših sprožajo občutke domačnosti in znanih življenjskih rutin.

V Veliki Britaniji so leta 2011 začeli s projektom HenPower, ki povezuje skrb za kokoši z ustvarjalnimi dejavnostmi z namenom izboljšanja počutja starejših ljudi. Nastal je precej spontano: v enem izmed domov za starejše je prebivalec z demenco govoril o svojih “kokoših”, za katere je osebje sprva mislilo, da gre za ljudi. Izkazalo se je, da je zelo pogrešal skrb za kokoši iz preteklosti. Iz te izkušnje so nato razvili projekt HenPower, ki je združil rejo kokoši, ustvarjalne dejavnosti in delo s starejšimi z namenom zmanjševanja osamljenosti in izboljšanja dobrega počutja.

Pridite si jih ogledati

Različne kokoši si boste lahko ogledali v Novi Gorici, 31. maja 2026 na Festivalu za ljubitelje živali med 10. in 19. uro. V primeru slabega vremena se bo dogodek prestavil na 14. junija. Kokoši bo na dogodku predstavljal Damjan Rotar, ki ga boste lahko povprašali o vsem, kar vas zanima.

dezurni@styria-media.si

The post Ne smeš jih zmesti, takrat pa je čista zmeda in norenje appeared first on Tačka.over.net.

Življenje s hišnimi ljubljenčki nas lahko kdaj postavi tudi v neprijeten položaj, ko se moramo odločiti za primerno obliko zdravljenja. Včasih je pri nekaterih poškodbah edina možnost zgolj amputacija poškodovane noge, a izr. prof. dr. Vladimira Erjavec z Veterinarske fakultete v Ljubljani miri, da imajo živali lahko tudi po amputaciji kakovostno in polno življenje.

“Veterinarji se praviloma odločijo za amputacijo takrat, kadar so izčrpane vse druge možnosti, da bi neko stanje pozdravili. Za amputacijo se odločamo tudi takrat, kadar bi zdravljenje povzročalo dolgotrajne bolečine živali,” je uvodoma pojasnila.

Nekatera stanja nujno zahtevajo amputacijo

Amputacija je tako nujna pri novotvorbah, še posebej pri osteosarkomu. Osteosarkom je izjemno agresiven kostni rak, ki povzroča močno bolečino. “Z amputacijo živali odstranimo bolečino, da je lahko življenje še naprej vzdržno. Kljub temu je po amputaciji zaradi osteosarkoma prognoza dokaj slaba. Živali bodo recimo v pol leta, letu vseeno umrle, vendar preostanek življenja živijo brez te neznosne bolečine,” je razložila dr. Erjavec.

Prav tako so amputacije nujne, kadar ima žival zdrobljen sklep, morda več sklepov, kjer so mišice poškodovane. “Pri mačkah se zgodi, da je živec poškodovan na način, da bo cela noga mrtva. Žival je ne čuti, mačka pa nato to nogico vleče za seboj in si povzroča rane. Drugi primer amputacije pa je, kadar pride do hudih vnetij, ki jih nikakor ne moremo pozdraviti, ali pa ko ima žival prirojene deformacije.“

Pri živalih je enostavnejša amputacija zadnje noge, saj nosijo približno 60 do 70 odstotkov teže na sprednjih nogah. Zaradi tega se nato tudi lažje prilagodijo na življenje brez zadnje noge. Vendar lahko tako kot pri drugih kirurških posegih pride tudi do zapletov, opozarja dr. Erjavec, kot so hude krvavitve. A kljub temu gre pri amputacijah za precej rutinski poseg.

Za nekatere lastnike je amputacija čustveno naporna

Pomembno se je sicer zavedati, da amputacija ni neuspeh v zdravljenju, ampak zadnja možnost, da se živali omogoči, da hitreje okreva in da ima bolj kakovostno življenje brez hudih kroničnih bolečin. Dr. Erjavec je povedala, da je za lastnike živali vsekakor težji emocionalni vidik.

“Nekateri lastniki se težko sprijaznijo s tem, da bi bila žival brez ene noge. Potem je zopet odvisno, kakšno življenje ima žival. Če je to športno aktivna žival, bo morda po treh nogah težje hodila. Zunanja mačka bo tako zunaj malo bolj izpostavljena in bo morda težje pobegnila pred nevarnostjo ali pa se počasneje umaknila s ceste. Da bi bila žival brez noge, jim je nekako čustveno ali estetsko nesprejemljivo,” je opisala, ob tem pa poudarila, da se odnos lastnikov v zadnjih letih spreminja in da je takšnih primerov manj kot v preteklosti.

Živali se po amputaciji gibajo precej običajno. Amputacija ne pomeni, da žival ne bo mogla več hoditi na sprehode, je pa v določenem obsegu omejena, je poudarila dr. Erjavec. Prav tako se običajno zelo hitro privadijo na življenje brez noge in shodijo že po enem dnevu ali dveh.

“S tremi nogami plezajo po drevesu”

Odločitev za amputacijo namesto evtanazijo je pogojena s strani človeka in njegovega odnosa z živaljo, meni dr. Erjavec. Če je žival precej aktivna in jo ima človek zelo rad, bo iskal vse možne rešitve, da ji olajša življenje, tudi s protezo. V zadnjih letih se veliko več lastnikov odloči za amputacijo kot pa evtanazijo. To pripisuje dejstvu, da je veliko živali, ki brez noge živijo povsem običajno življenje. Prav tako je objavljenih veliko zgodb s srečnim koncem. “Morda ljudje poznajo nekoga, ki je imel žival brez okončine. Pri mačkah to ni nikakršna težava, sploh če so notranje. Je pa zanimivo, da mačke s tremi nogami tudi plezajo po drevesu. Niso tako omejene, kot si morda mislimo,” je izpostavila.

Po amputaciji je pomembno, da je domače okolje do neke mere prilagojeno. Gladka tla so neprimerna, saj lahko živali hitro spodrsne in se tako dodatno poškoduje. Podlaga mora biti takšna, da lahko žival zlahka vstane, na začetku pa ji seveda pomagajo tudi lastniki. Prav tako mora imeti mehko ležišče, saj so lahko malo bolj podvržene otiščancem. Izjemno pomembno je tudi, da je rana zaščitena, da si je žival ne zgrize. Žival mora imeti zaščitni ovratnik ter bolj mirovati, da se rana lepo zaceli, običajno se šive odstrani po 14 dneh. Amputacijo se tudi opravi tako, da je kost zaščitena z mišicami, da je živali čim bolj udobno.

Po amputaciji se živali ne smejo preveč zrediti

Največjo napako, ki jo lahko naredijo lastniki po amputaciji, je nepazljivost pri sami skrbi za rano. Če si žival namreč zgrize rano in se ta odpre, lahko posledično pride do infekcije ali celo sepse. Dr. Erjavec sicer miri, da so takšni primeri izjemno redki, saj zdravljenje običajno poteka brez težav.

Med drugim pa lastnikom živali z amputirano okončino svetuje fizioterapijo, v kolikor si jo le lahko privoščijo. “To velja tudi za kasneje, če žival ne bi imela proteze, pa bi lastnik opazil, da ima večje težave z osteoartritisom ali pa da bi se drža živali začela spreminjati. Velikokrat se živali upognejo v eno stran, v tem primeru bi zagotovo predlagala fizioterapijo. Pomembna stvar je tudi, da se živali ne zredijo preveč, saj je v tem primeru teža večja na preostale tri okončine in lahko pride do še večjih težav.“

Dodala je, da se najhitreje in najbolje prilagodijo na amputacijo prav mačke, še posebej, kadar imajo amputirano zadnjo okončino. Prav tako se manjši psi hitreje privadijo na življenje brez okončine kot večji. Pri slednjih se težava pojavlja predvsem pri vstajanju, pri čemer jim morajo ljudje več pomagati. Kljub temu pa se vseeno dobro privadijo na trinožno življenje.

Fascinanten veterinarski primer opisali tudi v ugledni reviji

V spominu ji je ostal en primer, ki se sicer ni končal z amputacijo, vendar je bil poseben v vseh vidikih. “Mačka je imela zlomljeno sprednjo nogo, torej obe podlaktni kosti. Imela pa je tudi obsežno nekrozo kože po celotnem obsegu okončine, od komolca do šape, pri čemer je bila praktično cela tačka brez kože,” je pripovedovala dr. Erjavec ter izpostavila, da so se znašli pred veliko dilemo, kaj pravzaprav storiti. Lastnica mačke je bila njihova študentka, ki je želela poskusiti vse načine zdravljenje pred amputacijo. “Zdravljenje je trajalo tri mesece. Celo okončino smo zdravili z medicinskim medom. Fascinantno je bilo, da se je cela koža zarasla nazaj, tudi z dlako, ostala je zgolj ena majhna brazgotina.“

Primer so tudi opisali in ga objavili v ugledni reviji, saj so bili vsi navdušeni nad dejstvom, da se lahko okončina tako obnovi. Kako se je mačka sicer poškodovala, ne vedo.

Za konec je pojasnila, da je odločitev za amputacijo seveda stvar lastnika. “Če se lastnik odloči za nekaj, ga je težko prepričevati v drugačno, saj bi potem verjetno vse te frustracije pripisoval veterinarju, ker ga je v to prepričal,” je povedala ter dodala, da je življenje brez okončine za živali prav tako lahko kvalitetno.

LJUBITELJI ŽIVALI POZOR: V nedeljo 31. maja nas v Novi Gorici čaka brezplačen in dobrodelen dogodek: Festival za ljubitelje živali. Dogodek bo na Trgu Edvarda Kardelja 1 v Novi Gorici in v parku ob avtobusni postaji, v primeru slabega vremena ga premikamo na 14. junij. Več o dogodku TUKAJ .

ksenja.znidarsic@styria-media.si

The post “Nekateri se težko sprijaznijo s tem, da bi bil pes brez ene noge” appeared first on Tačka.over.net.

Pes skače od navdušenja, laja na mimoidoče ali ne sledi ukazom. To so prizori, ki so mnogim skrbnikom psov kar domači. Za temi vedenji se pogosto skriva nekaj povsem drugega kot neposlušnost. O tem, kako razumeti psa in mu hkrati postaviti meje, smo se pogovarjali z dolgoletno kinologinjo in vodjo pasje šole Blazno Blatno Alenko Gorjan. Spregovorili sva tudi o zelo priljubljeni pasmi v Sloveniji, o border collijih. 

Alenko boste lahko 31. maja 2026 spoznali tudi na Žurnalovem Festivalu za ljubitelje živali, kjer bo s svojo psičko nastopila tudi v sklopu Pasjega šova Blazno blatno. Prava pasja zabava se bo začela ob 16.00 na Trgu Edvarda Kardelja 1, na travniku pred občinsko palačo. Videli boste lahko številne pare vodnikov in psov iz Slovenije in Italije, ki bodo predstavili razgibane in zanimive kinološke discipline, med drugim agility, hoopers, dog dancing in pasji frizbi.

Zakaj imamo na Festivalu za ljubitelje živali pasji šov? Res je, gledalci ga spremljajo z navdušenjem, a naš pasji šov ni le atrakcija. Je sporočilo. Psi potrebujejo gibanje, miselno zaposlitev in kakovosten čas s svojim človekom. Prav to želimo z vsakoletnim, vedno bogatejšim pasjim šovom obiskovalcem pokazati in jih spodbuditi: vzemite si čas za svojega psa, pojdite z njim ven, bodite aktivni skupaj. Ni pomembno, ali je vaš kuža mlad, starejši ali ima posebne potrebe, na festivalu se bodo predstavile tako zahtevnejše discipline za kondicijsko pripravljene pse kot tudi aktivnosti, primerne za mladiče, seniorje in celo invalidne pse. Blazno Blatno na osrednjem prizorišču pripravlja pravi pasji šov z enim samim namenom: da bi čim več skrbnikov začutilo, kako dragocen je skupen čas z njihovim štirinožnim prijateljem.

Dosti psov skače.
Ja.

In veliko ljudi to moti. Če nič drugega, majhni psi s skakanjem umažejo hlače, večji te lahko tudi podrejo in nehote poškodujejo. Kako psa že od malega odvaditi skakanja?

Najboljši način je, da se psu približamo, da počepnemo in smo mu bližje. Psi skačejo predvsem zato, ker si želijo naše pozornosti. Želijo si biti bližje nam.

Se pravi, majhni psi skačejo zato, ker hočejo biti bližje?
Ja. Če se jim približamo, če počepnemo, običajno ta želja po skakanju izzveni. Tudi, ko pridemo domov iz službe in želimo ostati čisti, je to najboljši način, da se jim približamo. Seveda je vedno več razlogov, zakaj pes skače. Za primer sem vzela najbolj običajen scenarij mladih psov, ki pričnejo obiskovati pasjo šolo.

Kaj pa psi, ki na sprehodu želijo pozdraviti vse mimoidoče in skočijo na ljudi? Kako jih tega odvaditi?
Na sprehodih psi pogosto skačejo, ker bi se radi igrali. Nekdo, ki teče ali se hitro premika, jim je zanimiv. Tudi otroci, ki mahajo z rokami in imajo visok glas, jih spominjajo na igrače. Zato želijo sodelovati.

V takih primerih moramo psa postopno in v nadzorovanem okolju naučiti, da se do takih ljudi obnaša nevtralno. Najbolje je, da je na povodcu, da imamo nadzor nad njim, in da dosledno nagrajujemo želeno vedenje. Če pogleda osebo, pa ne gre proti njej in ostane pri nas, ga nagradimo. Tako mu jasno pokažemo, kakšno vedenje pričakujemo.

Pojdimo še k drugemu problemu, k lajanju. Nekateri psi so sicer pridni, a na sprehodu lajajo na druge pse ali na ljudi na rolkah. Kako jih tega odvaditi? 

Razlogov za lajanje je veliko, nekatere pasme pa so preprosto bolj glasne.

Na primer?
Jack Russell, čivava, husky, aljaški malamut, beagle. Te pasme so bile selekcionirane tako, da so bolj zvočne. Pri njih bomo verjetno morali sprejeti, da bodo bolj glasne.

Sicer pa je za vse pse ključna dobra socializacija v mladosti. Pomembno je, da jih dovolj pogosto peljemo v urbana okolja, kjer spoznajo različne dražljaje. Tako se naučijo situacije razumeti. Veliko lajanja izhaja iz tega, da pes ne razume, kaj se dogaja, ali pa ga nekaj prestraši.

Prej si omenila določene zvočne pasme. Ali moramo skrbniki sprejeti, da nekaterih pasem tega ne moremo odvaditi?
V določenih situacijah verjetno res ne. Večinoma se da. A je pot dolga in zahteva čas.

Pri vedenjih, ki so povezana z nagonom, težko kaj bistveno spremenimo. Če pes močno laja, na primer zaradi varovanja hiše, pa pasma za to niti ni bila posebej selekcionirana, je smiselno razmisliti, kaj ga vznemirja in kaj mu povzroča nelagodje, ter delati na tem.

Veliko ljudi se odloča za lovske pasme na podlagi videza. Kako ti ocenjuješ, kakšne težave imajo potem ti ljudje s takimi psi? 

Če bi se odločala na podlagi videza, bi se tudi jaz verjetno odločila za kakšno lovsko pasmo, tako da jih razumem. Sicer pa mislim, da moramo, če se odločimo za lovskega psa, res premisliti, ali imamo dovolj časa, da ga kakovostno zaposlimo.

Kaj to pomeni?
Da gremo na dolge sprehode, da z njim fizično delamo ali se ukvarjamo s kakšnim športom. Nisem prepričana, da bo lovski pes zadovoljen zgolj s klasično poslušnostjo, obstaja pa veliko športov, kjer se lahko razgiba in dobi to, kar potrebuje.

Da teče in uporablja možgane?
Tako. Recimo delo z nosom se mi zdi zelo primerno, bolj kot zgolj klasična poslušnost.

Te pasme uporabljajo tudi v policiji za iskanje drog in podobno. Zakaj so za to tako primerne?
Imajo veliko vztrajnosti. Lovski psi so zelo vztrajni in bodo vztrajali do konca, zato jih uporabljajo.

Če spregovoriva nekaj besed še o zelo priljubljeni pasmi borderskemu ovčarju (border collie)? Tudi ti si skrbnica, imela si tudi legla … To je zelo priljubljena pasma. Veliko ljudi se zanjo odloča, tudi če nimajo dovolj časa. Kdo je primeren skrbnik za to pasmo in komu ga odsvetuješ?

Najbolj bi ga odsvetovala družinam z majhnimi otroki, ker potrebuje veliko časa in pozornosti. Po drugi strani pa včasih tudi ne razumejo najbolje majhnih otrok. To ni pasma, ki bi se na prvo žogo dobro ujela z njimi.

Kaj pa ščipanje? Pravijo, da ščipajo.
Ja, lahko tudi ščipajo.

Tudi otroke?
V bistvu kogarkoli.

Si to ščipanje spoznala v živo? 
Ja, sem že doživela. Ni nič hujšega v primerjavi z ugrizom, ampak dejansko boli, ker res uščipnejo.

Ščipajo zaradi pašnega nagona, ker želijo nekoga ali nekaj usmeriti, spraviti na določeno mesto. Lahko je to žival ali otrok. Karkoli, kar se jim zdi, da bi morali usmerjati. Ta isti nagon pa je lahko tudi nevaren, ker lahko končajo pod avtom ali motorjem. Zanje je vse, kar se premika, nekaj, kar bi morali “zganjati na kup”. Zato se mi zdi, da mora imeti vsak, ki vzame to pasmo, dovolj časa, predvsem na začetku, da poskrbi za dobro socializacijo, da je pes kasneje stabilen.

Obstajajo razstavne in delovne linije borderskih ovčarjev, pa različne kombinacije. Mi lahko poveš kaj več o tem?
Ja, res je veliko različnih linij. Večina razstavnih psov je povsem primerna za povprečnega lastnika, tudi če se želi ukvarjati s športom. Morda nimajo tako izrazitega pašnega nagona, čeprav to ni pravilo. Lahko so enako uspešni v agilityju ali poslušnosti.

Zato se mi zdi, da so razstavne linije pogosto bolj primerne za začetnike kot delovne. Psi iz delovnih linij imajo zelo močan nagon in veliko potrebo po delu. Če tega ne dobijo vsak dan, lahko postanejo nemirni, anksiozni in razvijejo vedenjske težave. Čeprav se razstavne linije včasih obravnava nekoliko slabšalno, so po mojih izkušnjah za začetnike lažje. Potem pa lastnik sam vidi, kaj si želi naprej.

Kaj pa razlike v videzu?
Delovni psi so pogosto bolj vitki, z lažjo konstitucijo, pogosto tudi kratkodlaki, čeprav to ni pravilo. Razstavne linije imajo običajno močnejšo postavo, širši in globlji prsni koš. Med posameznimi linijami so velike razlike, tudi med samci in samicami. Pri nekaterih so samci izrazito večji in močnejši, drugje pa so razlike med spoloma manj opazne.

Kakšne barve poznamo? Kaj je sploh sprejemljivo?
Pri rodovniškem border collieju so sprejemljive praktično vse barve (če naštejem le nekaj najpogostejših:črno belo, rjavo bela, modro bela, tricolor in merle oz. marmorirane verzije), pomembno je le, da ni preveč bele. Pomembno pa je, da ni večjih odstopanj od standarda pasme.

Kar zadeva barve, je dovoljeno skoraj vse. Ni pa dovoljeno pariti dveh merlov skupaj, ker to pogosto vodi v zdravstvene težave pri mladičih.

Kaj pa so merli?
To so psi z marmoriranim vzorcem, lahko črni, sivim, rjavim ali v različnih kombinacijah. Zelo lep, unikaten vzorec, ampak parjenje dveh takih psov pogosto povzroči, da se skotijo slepi ali gluhi mladiči, včasih oboje.

Kaj pa zdravje borderskih ovčarjev?
Na splošno gre za relativno zdravo pasmo. Pomembno je, da so starši testirani na bolezni, ki jih je mogoče preveriti, da lastnik ve, kaj lahko pričakuje.

Vi ste imeli tudi zelo stare pse predstavnike pasme?
Ja. Najstarejša je doživela 16 let.

Kakšen je recept za dolgoživost?
Po mojem razgibano življenje.

Torej veliko mentalne in fizične stimulacije?
Ja, da se jim dogajajo zanimive stvari. Pasji športi, različni sprehodi, družba drugih psov. Da nekaj počnejo. Veliko naših psov je bilo terapevtskih, nekateri so delali agility ali opravljali izpite poslušnosti, a to ni bilo vse. Pomembno je, da imajo res polno življenje.

In še to: glede na to, da izhajaš iz kinološke družine z dolgo tradicijo.  Poznam veliko skrbnikov psov, ki so zelo strogi. Pes je skoraj projekt, ne gredo po principu “go with the flow”. Včasih sledijo pravilom, ki jih preberejo ali slišijo, in pri tem pozabijo na zdravo kmečko pamet. Kako je pri vas doma glede tega? Glede strogosti, hranjenja, urnika – kdaj vstati, peljati psa ven. Ali pes res potrebuje vse to do minute natančno ali je lahko malo bolj sproščeno? Kaj meniš?
Mislim, da sem bila z vsakim naslednjim psom bolj fleksibilna. Bolj sem se prilagajala njemu. Ni bilo več tako: “Zdaj si toliko star in takšen mora biti urnik.” In zdi se mi, da je bil vsak naslednji pes bolj miren.

Res pa je, da imam border collieje in jim tak pristop očitno ustreza. Pri kakšni drugi pasmi, na primer lovski, bi bilo morda bolje biti bolj dosleden in slediti urniku.

Pri sebi sem opazila, da se je vsak naslednji pes lažje povezal z mano in bolje sodeloval, ker sem se bolj prilagajala njegovim potrebam.

Lahko poveš konkreten primer?
Recimo na sprehodih smo ves čas delali na socializaciji. Če sem videla, da je psu okolje v mestu preveč, sva lahko teden ali dva hodili samo na bolj mirne lokacije, da se je pomiril, mi spet zaupal in se znova povezal z mano. Potem sva postopno spet vključevala mesto.

Torej poslušaš psa?
Ja. Ne vsiljuješ pravil v smislu: “Moramo iti tolikokrat na teden v mesto.” Če vidiš, da to za psa ni najboljša ideja, se prilagodiš in narediš nekaj drugega.

Vabljeni na Festival za ljubitelje živali v Deželi prijateljev, ki bo v nedeljo 31. maja 2026 med 10.00 in 19.00. V primeru slabega vremena bomo dogodek premaknili na 14. junij. Več o dogodku TUKAJ.

The post Pasja inštruktorica tudi o receptu za dolgoživost psov appeared first on Tačka.over.net.

Da inovativnost in skrb za dobrobit živali ne pozna meja, dokazuje zgodba Aljaža Muršca, ki je kot prvi v Sloveniji začel z izdelavo ortotike in protetike za živali RePaw Pet. Svojo pot je najprej začel na Srednji veterinarski šoli v Mariboru, nato pa se je odločil za študij v zdravstvu. “Zmeraj so me zanimale tako živali kot tudi ljudje. Za študij ortotike in protetike sem se odločil, ker gre za eno takšno povezavo med medicino, zdravstvom kakor tudi s tehničnim delom. Ni prisotna neka rutina, zmeraj so novi izzivi,” je sprva pojasnil ter dodal, da je v sklopu njegovega dela treba izdelati pripomočke za vsako individualno osebo.

Zamisel o izdelavi protetike za živali je dobil na izmenjavi v Istanbulu, kjer je imel možnost izbirnega predmeta, ki se navezuje na ortotiko in protetiko za živali. Iz družbenih omrežjih je izvedel tudi za podjetja na svetu, ki se že ukvarjajo z izdelovanjem protetike za živali, “nekako pa sem potem hotel povezati to znanje, torej veterine, ortotike in protetike, seveda z namenom pomagati živalim in jim povrniti funkcijo gibanja“.

• Ne bodo vas polizale kot kuža, bodo pa naredile to …

Področje ni regulirano, zato je več svobode

Izdelava protetike se začne s klicem lastnikov živali ali veterinarjev, ki so jih napotili v njihovo obravnavo. Na prvem terminu najprej z merilnim trakom izmerijo dolžino in obseg prizadetega dela telesa. Nato z mavčnimi povoji izdelajo odlitek, kopijo same okončine in ga obdelajo z rokami oziroma z orodji za brušenje, da razbremenijo ali obremenijo okončine.

Naslednji korak je odvisen od načina izdelave pripomočka, saj uporabljajo različna materiala in tehnike. To so lahko karbonska vlakna ali pa termoplastični materiali, vse več pa uporabljajo tudi 3D tiskalnike. Muršec je pojasnil, da načeloma za živali uporabljajo enake ali podobne materiale kot za ljudi. A vendar določeni materiali v sami humani medicini še niso certificirani za uporabo.

“Razlika med ortotiko in protetiko za živali in ljudi je v tem, da pri živalih ni toliko regulacij in standardov. Uporabljamo lahko torej tudi nove materiale, ki se velikokrat izkažejo za zelo dobre. Če nato dokažemo, da so res uporabni, pa lahko mogoče čez čas s temi študijami poskusimo uveljavljati te materiale tudi v humani medicini,” je razložil. Ko je pripomoček izdelan, ga preizkusijo na živali. Nato sledi tudi analiza hoje ter čez dober mesec kontrolni pregled.

Sama izdelava je odvisna od zahtevnosti ter tudi od velikosti živali, kakšen pripomoček potrebuje, pojasnjuje Muršec. “Zahtevnost je različna, kadar recimo psu manjka samo spodnji del okončine ali pa celotna okončina. To pomeni, da je potrebnega več materiala, več časa, več oblikovanja,” je razložil ter dodal, da so vsako leto hitrejši, saj imajo vedno več izkušenj in tudi pacientov. Sama izdelava lahko občasno traja dva dneva ali pa en teden.

• “Samo za trenutek sem torto odložila na pult …”

V povprečju imajo dva pacienta na mesec, obdobja obiskov pa variirajo glede na počitnice in praznike. “Potem pa so obdobja, kot je sedaj, ko imamo v dveh tednih kar sedem živali,” je pripomnil.

Mlajše živali se na protezo hitreje navadijo

Tudi dolžina časa privajanja je odvisna od tega, kakšno protezo je žival dobila. A kot pojasnjuje Muršec, se živali prilagodijo v roku enega tedna do dveh mesecev. “To je seveda odvisno od starosti živali, kako dolgo je recimo že prisotna neka patologija, amputacija. Dlje, kot je prisotna, torej če je pes že kot mladič imel amputacijo in se nato šele pri 10 letih izdela proteza, bo takšen pes zagotovo potreboval več časa, da se privadi. Več let je namreč živel brez tega in oblikoval vzorec hoje, ki mu ustreza,” je povedal.

Mlajša, kot je žival, hitreje se navadi na protezo. A Muršec ob tem opozarja, da imajo ključno vlogo lastniki, ki morajo upoštevati navodila strokovnjakov, kako privaditi žival na protezo. S privajanjem lahko začnejo že pred protezo, tako da žival na primer navadijo, da ima nekaj na tački. “To je lahko navadna nogavica ali povoj. Torej, da se žival navadi, da imajo zdaj nekaj novega na tački.” Ko pa žival dobi protezo, pa pri navajanju pomaga igra, priboljški ter igrače.

• EU zaostruje predpise o hišnih ljubljenčkih

Ljudje lahko povemo, da nas tišči, živali pa ne

Pri tovrstnem delu se pojavljajo tudi izzivi, je opozoril Muršec. Eden izmed takšnih je, kadar imajo veliko živali, usklajevanje pa je težavno tudi zaradi njegove službe ter opravljanja doktorata. Pojavljajo pa se tudi druge težave. “Pri živalih je tako, da ne znajo govoriti. Ljudje znamo govoriti, in če dobimo pripomoček, lahko povemo, kje nas tišči ali žuli. Živali nam tega ne znajo povedati,” je dejal ter poudaril, da je ravno zato pomembno, da lastniki vsakodnevno pregledujejo okončino.

V sklopu svojega dela so večkrat poskusili tudi izdelati protezo z amputacijo celotne zadnje okončine, kar se je izkazalo za precej težavno. “Protezo za sprednjo okončino je lažje izdelati, saj ima žival stabilno strukturo, rebra in prsni koš. Pri medenici pa je precej biomehanike, saj se premika med samo hojo, zraven pa so tudi mehka tkiva, kot je abdomen. Na ta mehki del je težko pritrditi protezo. To je edina stvar, v kateri nismo bili uspešni,” je pripovedoval ter izpostavil, da niso našli nobene svetovne literature, ki bi nakazovala na kakršenkoli uspešen primer.

V spominu mu je najbolj ostala psička Ajka, ki je bila tudi prvi primer, ki so ga obravnavali. Z njo so potrebovali največ časa, saj tudi še niso imeli toliko znanja, je pripomnil. A Ajka je normalno zaživela naprej, enkrat letno pa se tudi spet srečajo. “Isto, kot moramo vsako leto peljati avto na servis, moramo servisirati tudi protezo,” se je še pošalil.

Nekatere živali shodijo takoj

Živali pa zelo različno reagirajo, kadar jim prvič nadenejo protezo. “Predstavljajte si, da bi mi hodili brez čevljev 30 let, potem pa nam bi nekdo obul čevlje. Ne bi nam bilo prijetno, tako da je zelo različno,” je opisal. Nekatere živali potrebujejo dober teden, da naredijo prvi korak, nekatere pa kar takoj shodijo. “Najpogostejši odziv je sicer, da žival dvigne tačko v zrak. Ko jim pomagamo pri privajanju, pa to kar hitro osvojijo.”

• Bioresonanca za živali: Najbolj poznana po obravnavanju alergijskih reakcij

Tudi na samo amputacijo se živali hitreje navadijo kot ljudje. “Živalim je načeloma vseeno, ali imajo tri ali štiri tačke, dokler bodo hodile na sprehode, se družile z drugimi živalmi in igrale. Zdaj imamo tudi psa z amputacijo celotne sprednje okončine, ki je terapevtski pes. Ima protezo in hodi tudi na Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča k ljudem po amputacijah in jim nudi podporo.“

Področje se hitro razvija, podpira ga tudi stroka

Možnost izdelave protetike za živali se je v zadnjih petih, desetih letih precej začela razvijati, je poudaril Muršec. Razlog se skriva v tem, da so živali izjemno prilagodljive, kar se tiče hoje na treh tačkah. A čez čas se s starostjo začnejo pojavljati težave, povezane z biomehaniko in kompenzacijskimi gibi. Pri tem lahko pride tudi do ukrivljenosti hrbtenice ter do poškodb sklepov ostalih okončin. Ravno tukaj pa prihaja pomembnost protetik na površje.

“Pridobili smo veliko mnenj veterinarjev in veterinarskih fizioterapevtov, ki so večinoma pozitivni. Zakaj? Ne samo pri protetiki, tudi ortotika veliko naredi, kar se tiče opornic za poravnavo sklepov. Pri živalih, ki so starejše ali imajo pridružene bolezni, so operacije pod anestezijo rizične. Pri tem pa pride v igro ortotika, kjer izboljšamo funkcijo živali brez operativnega posega,” je razložil.

Njegovo delo vsekakor ne bi bilo možno brez odličnega sodelovanja z Veterinarsko fakulteto Univerze v Ljubljani. Imajo namreč tudi sporazume za strokovno in znanstveno oziroma raziskovalno delo, kar jim nudi veliko podpore. Prav tako sodelujejo z ostalimi veterinarji po celotni Sloveniji.

Evtanazija še vedno prepogosta

A čeprav je to področje v razmahu, pa je Muršec mnenja, da se nekateri lastniki živali prepogosto odločajo za evtanazijo namesto rehabilitacijo. “Leta 2020 sem za diplomsko nalogo naredil raziskavo v šestih evropskih državah. Eno izmed anketnih vprašanj za veterinarje je bilo, ali se lastniki živali, katerim bi morali amputirati del okončine, raje odločajo za evtanazijo kot za operativni poseg. Odstotek je bil kar visok, okoli 35 % lastnikov se raje odloči za evtanazijo.“

Muršec domneva, da bi na to lahko vplivali tudi finančni razlogi, saj lahko zaradi kompenzacijskih gibov pride večkrat tudi do poškodb, kar vodi v večkratno veterinarsko oskrbo. A ob tem poudarja, da so njihove storitve cenovno dostopne. V zadnjih dveh letih namreč ortotiko in protetiko večinoma izvajajo za raziskovalne namene. Na to tematiko namreč opravlja doktorat, v primeru, da lastniki sodelujejo v določenih meritvah, pa je pripomoček brezplačen.

Živali vse bolj kot enakopravni družinski člani

Sam meni, da se je to področje začelo razvijati šele zdaj zaradi pomanjkanja predhodnega znanja. Prav tako razvoju pripomore tudi vse večja dostopnost in razvoj različnih materialov in tehnologij, predvsem 3D tehnologije. “Prav tako se mi zdi, da ljudje vedno bolj gledamo na živali kot na enakovredne člane družine. Mislim, da se zaradi tega razvija tudi vedno več panog v veterini. Ne samo fizioterapija, protetika, ampak tudi različna prehranska dopolnila ter alternativne metode zdravljenja,” je povedal.

Njihov cilj za naslednjih 10 let je vsekakor večja dostopnost do specializiranega znanja ter več ljudi, ki bi se s tem ukvarjali. Upa, da bosta ortotika in protetika postali del rutinskega zdravljenja živali in da se bo sčasoma prepoznalo, da včasih ni v redu, če pes celo življenje hodi po treh nogah, “ker lahko to povzroči dodatne zdravstvene težave, ki jih lahko z dovolj zgodnjim ukrepanjem preprečimo“.

Za konec je izpostavil, da je vsaka žival individualno bitje, ki ga je treba opazovati, spremljati, kakor tudi ponujati vse načine zdravljenja. Njihov cilj je tudi, da bi lahko študenti že začeli z izdelavo protetike in tako morda odkrili interes za to področje.

Aljaža in ekipo ter njihovo delo v RePawPet na Zdravstveni fakulteti UL boste lahko bolje spoznali tudi na našem Festivalu za ljubitelje živali, ki bo potekal 31. maja 2026 v Novi Gorici. Kot vsako leto se bodo tam predstavila številna društva in posamezniki, ki jim je skupno le eno: dobrobit živali. Vabljeni!

ksenja.znidarsic@styria-media.si

The post “Veliko lastnikov se raje odloči za evtanazijo kot amputacijo” appeared first on Tačka.over.net.