Jok, izguba in slovo, a tudi največja ljubezen

“Priznam, hudo je, zelo hudo, ko se moraš posloviti od njih in tega je bilo v preteklih letih precej. Vsak odnese s sabo košček tvojega srca, ampak naslednji, ki pride, s svojo ljubeznijo to luknjo zakrpa, pa še ostane je.”

Iz Društva Repek so nam poslali ganljivo sporočilo prostovoljca in skrbnika številnih muck Petra Peruzzija o levkozicah.

Peter jih namreč namešča za društva, nekaj jih je posvojil tudi sam. Levkozice so mucke, ki jih pogosto spremljajo zdravstvene težave in se zato za njihovo posvojitev odloči zelo zelo malo ljudi. Prav včeraj smo objavili zgodbo ljubkega Princa, ki prav zaradi mačje levkoze nima doma. Njegovo zgodbo lahko preberete TUKAJ.

Te muce ti spremenijo pogled na življenje

Sporočilo Petra objavljamo v celoti in upamo, da doseže čim več ljudi. Delite ga lahko tudi sami …

“Aprila 2014 je zavetišče Mačja hiša dobilo v oskrbo prelepo, enajst let staro želvovinko. Ker je bilo zavetišče polno, so iskali zanjo začasni dom. Muca mi je bila zelo všeč, zato sem se javil, da jo vzamem. Čez par dni pa je sledil šok, bila je FeLV pozitivna, po domače, imela je levkozo. Na srečo so bile muce, ki sem jih že imel, cepljene proti levkozi, tako, da sem jo vseeno vzel k sebi. Razlika je bila le ta, da je nisem vzel le v začasno oskrbo, ampak sem jo posvojil.

Roko na srce, kdo bi posvojil enajst let staro muco s kronično ledvično odpovedjo, enim nedelujočim pljučnim krilom in še FeLV pozitivno??? No, najdemo se tudi taki.

Nekaj njene dlake je bilo nežno roza obarvano, kot cvetovi japonskih češenj, zato sem jo poimenoval Sakura, kar pomeni ravno to, češnjev cvet.

Moja Saki je bila ena najboljših muc. Komaj je čakala, da sem prišel iz službe in se usedel, da mi je lahko skočila v naročje, se crkljala in predla, predla,… Kot da bi slutila, da ji ni preostalo več veliko časa. Vsem težavam, ki jih je imela, se je pridružil še limfom in novembra istega leta sva se morala posloviti.

Ona je odšla, ljubezen do nje in levkozic pa je ostala. Za njo je prišla Nuška, pa Pepelka, Rudi, Lubica,… preveč, da bi našteval. V enajstih letih in pol je v mojem domu prebivalo štiriintrideset muc z levkozo, trenutno jih je devet.

Ene so bile z mano le par mesec, druge po več let. Zdaj imam dva mucka s katerima smo skupaj že več kot pet let, eden od njiju je star že dobrih enajst let.

Priznam, hudo je, zelo hudo, ko se moraš posloviti od njih in tega je bilo v preteklih letih precej. Vsak odnese s sabo košček tvojega srca, ampak naslednji, ki pride, s svojo ljubeznijo to luknjo zakrpa, pa še ostane je. Ni me sram priznati, da večkrat zajočem, ko se spomnim vseh muc, ki sem jih že izgubil, ampak nikoli, res nikoli mi ni bilo žal, da sem posvojil katerokoli od njih. Če v življenju spoznaš bolečino, se lažje veseliš in ceniš tiste lepe, srečne trenutke, ki ti jih prinese.

Vsi, ki smo imeli to srečo, da smo lahko del časa prebili z levkozicami, vemo, da so to čisto posebne muce. Zakaj? Predlagam, da to ugotovite sami. Naredite nekaj dobrega, zase in za njih. Stopite do zavetišča, povežite se s kakšnim društvom za zaščito živali. Posvojite levkozico in videli boste, da vam ne bo žal.”

anja.scuka@styria-media-si