Pasja inštruktorica tudi o receptu za dolgoživost psov

“Pri sebi sem opazila, da se je vsak naslednji pes lažje povezal z mano in bolje sodeloval, ker sem se bolj prilagajala njegovim potrebam.”

Pes skače od navdušenja, laja na mimoidoče ali ne sledi ukazom. To so prizori, ki so mnogim skrbnikom psov kar domači. Za temi vedenji se pogosto skriva nekaj povsem drugega kot neposlušnost. O tem, kako razumeti psa in mu hkrati postaviti meje, smo se pogovarjali z dolgoletno kinologinjo in vodjo pasje šole Blazno Blatno Alenko Gorjan. Spregovorili sva tudi o zelo priljubljeni pasmi v Sloveniji, o border collijih. 

Alenko boste lahko 31. maja 2026 spoznali tudi na Žurnalovem Festivalu za ljubitelje živali, kjer bo s svojo psičko nastopila tudi v sklopu Pasjega šova Blazno blatno. Prava pasja zabava se bo začela ob 16.00 na Trgu Edvarda Kardelja 1, na travniku pred občinsko palačo. Videli boste lahko številne pare vodnikov in psov iz Slovenije in Italije, ki bodo predstavili razgibane in zanimive kinološke discipline, med drugim agility, hoopers, dog dancing in pasji frizbi.

Dosti psov skače.
Ja.

In veliko ljudi to moti. Če nič drugega, majhni psi s skakanjem umažejo hlače, večji te lahko tudi podrejo in nehote poškodujejo. Kako psa že od malega odvaditi skakanja?

Najboljši način je, da se psu približamo, da počepnemo in smo mu bližje. Psi skačejo predvsem zato, ker si želijo naše pozornosti. Želijo si biti bližje nam.

Se pravi, majhni psi skačejo zato, ker hočejo biti bližje?
Ja. Če se jim približamo, če počepnemo, običajno ta želja po skakanju izzveni. Tudi, ko pridemo domov iz službe in želimo ostati čisti, je to najboljši način, da se jim približamo. Seveda je vedno več razlogov, zakaj pes skače. Za primer sem vzela najbolj običajen scenarij mladih psov, ki pričnejo obiskovati pasjo šolo.

Kaj pa psi, ki na sprehodu želijo pozdraviti vse mimoidoče in skočijo na ljudi? Kako jih tega odvaditi?
Na sprehodih psi pogosto skačejo, ker bi se radi igrali. Nekdo, ki teče ali se hitro premika, jim je zanimiv. Tudi otroci, ki mahajo z rokami in imajo visok glas, jih spominjajo na igrače. Zato želijo sodelovati.

V takih primerih moramo psa postopno in v nadzorovanem okolju naučiti, da se do takih ljudi obnaša nevtralno. Najbolje je, da je na povodcu, da imamo nadzor nad njim, in da dosledno nagrajujemo želeno vedenje. Če pogleda osebo, pa ne gre proti njej in ostane pri nas, ga nagradimo. Tako mu jasno pokažemo, kakšno vedenje pričakujemo.

Pojdimo še k drugemu problemu, k lajanju. Nekateri psi so sicer pridni, a na sprehodu lajajo na druge pse ali na ljudi na rolkah. Kako jih tega odvaditi? 

Razlogov za lajanje je veliko, nekatere pasme pa so preprosto bolj glasne.

Na primer?
Jack Russell, čivava, husky, aljaški malamut, beagle. Te pasme so bile selekcionirane tako, da so bolj zvočne. Pri njih bomo verjetno morali sprejeti, da bodo bolj glasne.

Sicer pa je za vse pse ključna dobra socializacija v mladosti. Pomembno je, da jih dovolj pogosto peljemo v urbana okolja, kjer spoznajo različne dražljaje. Tako se naučijo situacije razumeti. Veliko lajanja izhaja iz tega, da pes ne razume, kaj se dogaja, ali pa ga nekaj prestraši.

Prej si omenila določene zvočne pasme. Ali moramo skrbniki sprejeti, da nekaterih pasem tega ne moremo odvaditi?
V določenih situacijah verjetno res ne. Večinoma se da. A je pot dolga in zahteva čas.

Pri vedenjih, ki so povezana z nagonom, težko kaj bistveno spremenimo. Če pes močno laja, na primer zaradi varovanja hiše, pa pasma za to niti ni bila posebej selekcionirana, je smiselno razmisliti, kaj ga vznemirja in kaj mu povzroča nelagodje, ter delati na tem.

Veliko ljudi se odloča za lovske pasme na podlagi videza. Kako ti ocenjuješ, kakšne težave imajo potem ti ljudje s takimi psi? 

Če bi se odločala na podlagi videza, bi se tudi jaz verjetno odločila za kakšno lovsko pasmo, tako da jih razumem. Sicer pa mislim, da moramo, če se odločimo za lovskega psa, res premisliti, ali imamo dovolj časa, da ga kakovostno zaposlimo.

Kaj to pomeni?
Da gremo na dolge sprehode, da z njim fizično delamo ali se ukvarjamo s kakšnim športom. Nisem prepričana, da bo lovski pes zadovoljen zgolj s klasično poslušnostjo, obstaja pa veliko športov, kjer se lahko razgiba in dobi to, kar potrebuje.

Da teče in uporablja možgane?
Tako. Recimo delo z nosom se mi zdi zelo primerno, bolj kot zgolj klasična poslušnost.

Te pasme uporabljajo tudi v policiji za iskanje drog in podobno. Zakaj so za to tako primerne?
Imajo veliko vztrajnosti. Lovski psi so zelo vztrajni in bodo vztrajali do konca, zato jih uporabljajo.

Če spregovoriva nekaj besed še o zelo priljubljeni pasmi borderskemu ovčarju (border collie)? Tudi ti si skrbnica, imela si tudi legla … To je zelo priljubljena pasma. Veliko ljudi se zanjo odloča, tudi če nimajo dovolj časa. Kdo je primeren skrbnik za to pasmo in komu ga odsvetuješ?

Najbolj bi ga odsvetovala družinam z majhnimi otroki, ker potrebuje veliko časa in pozornosti. Po drugi strani pa včasih tudi ne razumejo najbolje majhnih otrok. To ni pasma, ki bi se na prvo žogo dobro ujela z njimi.

Kaj pa ščipanje? Pravijo, da ščipajo.
Ja, lahko tudi ščipajo.

Tudi otroke?
V bistvu kogarkoli.

Si to ščipanje spoznala v živo? 
Ja, sem že doživela. Ni nič hujšega v primerjavi z ugrizom, ampak dejansko boli, ker res uščipnejo.

Ščipajo zaradi pašnega nagona, ker želijo nekoga ali nekaj usmeriti, spraviti na določeno mesto. Lahko je to žival ali otrok. Karkoli, kar se jim zdi, da bi morali usmerjati. Ta isti nagon pa je lahko tudi nevaren, ker lahko končajo pod avtom ali motorjem. Zanje je vse, kar se premika, nekaj, kar bi morali “zganjati na kup”. Zato se mi zdi, da mora imeti vsak, ki vzame to pasmo, dovolj časa, predvsem na začetku, da poskrbi za dobro socializacijo, da je pes kasneje stabilen.

Obstajajo razstavne in delovne linije borderskih ovčarjev, pa različne kombinacije. Mi lahko poveš kaj več o tem?
Ja, res je veliko različnih linij. Večina razstavnih psov je povsem primerna za povprečnega lastnika, tudi če se želi ukvarjati s športom. Morda nimajo tako izrazitega pašnega nagona, čeprav to ni pravilo. Lahko so enako uspešni v agilityju ali poslušnosti.

Zato se mi zdi, da so razstavne linije pogosto bolj primerne za začetnike kot delovne. Psi iz delovnih linij imajo zelo močan nagon in veliko potrebo po delu. Če tega ne dobijo vsak dan, lahko postanejo nemirni, anksiozni in razvijejo vedenjske težave. Čeprav se razstavne linije včasih obravnava nekoliko slabšalno, so po mojih izkušnjah za začetnike lažje. Potem pa lastnik sam vidi, kaj si želi naprej.

Kaj pa razlike v videzu?
Delovni psi so pogosto bolj vitki, z lažjo konstitucijo, pogosto tudi kratkodlaki, čeprav to ni pravilo. Razstavne linije imajo običajno močnejšo postavo, širši in globlji prsni koš. Med posameznimi linijami so velike razlike, tudi med samci in samicami. Pri nekaterih so samci izrazito večji in močnejši, drugje pa so razlike med spoloma manj opazne.

Kakšne barve poznamo? Kaj je sploh sprejemljivo?
Pri rodovniškem border collieju so sprejemljive praktično vse barve (če naštejem le nekaj najpogostejših:črno belo, rjavo bela, modro bela, tricolor in merle oz. marmorirane verzije), pomembno je le, da ni preveč bele. Pomembno pa je, da ni večjih odstopanj od standarda pasme.

Kar zadeva barve, je dovoljeno skoraj vse. Ni pa dovoljeno pariti dveh merlov skupaj, ker to pogosto vodi v zdravstvene težave pri mladičih.

Kaj pa so merli?
To so psi z marmoriranim vzorcem, lahko črni, sivim, rjavim ali v različnih kombinacijah. Zelo lep, unikaten vzorec, ampak parjenje dveh takih psov pogosto povzroči, da se skotijo slepi ali gluhi mladiči, včasih oboje.

Kaj pa zdravje borderskih ovčarjev?
Na splošno gre za relativno zdravo pasmo. Pomembno je, da so starši testirani na bolezni, ki jih je mogoče preveriti, da lastnik ve, kaj lahko pričakuje.

Vi ste imeli tudi zelo stare pse predstavnike pasme?
Ja. Najstarejša je doživela 16 let.

Kakšen je recept za dolgoživost?
Po mojem razgibano življenje.

Torej veliko mentalne in fizične stimulacije?
Ja, da se jim dogajajo zanimive stvari. Pasji športi, različni sprehodi, družba drugih psov. Da nekaj počnejo. Veliko naših psov je bilo terapevtskih, nekateri so delali agility ali opravljali izpite poslušnosti, a to ni bilo vse. Pomembno je, da imajo res polno življenje.

In še to: glede na to, da izhajaš iz kinološke družine z dolgo tradicijo.  Poznam veliko skrbnikov psov, ki so zelo strogi. Pes je skoraj projekt, ne gredo po principu “go with the flow”. Včasih sledijo pravilom, ki jih preberejo ali slišijo, in pri tem pozabijo na zdravo kmečko pamet. Kako je pri vas doma glede tega? Glede strogosti, hranjenja, urnika – kdaj vstati, peljati psa ven. Ali pes res potrebuje vse to do minute natančno ali je lahko malo bolj sproščeno? Kaj meniš?
Mislim, da sem bila z vsakim naslednjim psom bolj fleksibilna. Bolj sem se prilagajala njemu. Ni bilo več tako: “Zdaj si toliko star in takšen mora biti urnik.” In zdi se mi, da je bil vsak naslednji pes bolj miren.

Res pa je, da imam border collieje in jim tak pristop očitno ustreza. Pri kakšni drugi pasmi, na primer lovski, bi bilo morda bolje biti bolj dosleden in slediti urniku.

Pri sebi sem opazila, da se je vsak naslednji pes lažje povezal z mano in bolje sodeloval, ker sem se bolj prilagajala njegovim potrebam.

Lahko poveš konkreten primer?
Recimo na sprehodih smo ves čas delali na socializaciji. Če sem videla, da je psu okolje v mestu preveč, sva lahko teden ali dva hodili samo na bolj mirne lokacije, da se je pomiril, mi spet zaupal in se znova povezal z mano. Potem sva postopno spet vključevala mesto.

Torej poslušaš psa?
Ja. Ne vsiljuješ pravil v smislu: “Moramo iti tolikokrat na teden v mesto.” Če vidiš, da to za psa ni najboljša ideja, se prilagodiš in narediš nekaj drugega.

Vabljeni na Festival za ljubitelje živali v Deželi prijateljev, ki bo v nedeljo 31. maja 2026 med 10.00 in 19.00. V primeru slabega vremena bomo dogodek premaknili na 14. junij. Več o dogodku TUKAJ.