Zakaj psi žvečijo copate in pohištvo ter kako nad težavo

Psi veliko in pogosto žvečijo predmete doma in v okolici, kar je povsem naravno vedenje.

Strokovnjaki pojasnjujejo, da psi svet spoznavajo drugače kot ljudje, saj nimajo rok in prstov, zato jim v ta namen služijo usta in zobje. Žvečenje je pri tem osnovno orodje za raziskovanje, hkrati pa pomemben način sproščanja napetosti.

Osamljeni psi so nesrečni psi

Veliko težav pri žvečenju nastane pri psih, ki težko prenašajo osamljenost. Psi so izrazito socialne živali, navajene življenja v skupini, zato lahko ob odsotnosti skrbnikov doživljajo stres. Takrat se lahko pojavijo vedenja, kot sta intenzivno žvečenje in trganje preprog ali pohištva. To ni nujno znak neubogljivosti, temveč pogosto posledica tesnobe in stiske.

Tudi sicer dobro vzgojeni in zaposleni hišni psi lahko pokažejo željo po žvečenju, saj so nekateri predmeti zaradi vonja ali teksture zanje izjemno privlačni. Med njimi so najpogosteje čevlji in copati. Strokovnjaki pojasnjujejo, da jih privlačita tako močan vonj človeka kot tudi material, iz katerega so izdelani. Usnje jim lahko daje vtis živalskega izvora, kar je seveda še dodatno zanimivo. Nekateri psi bodo naravnost navdušeni nad volnenimi izdelki! Podobno velja za leseno pohištvo, ki še posebej privlači mladičke. Če se pes rad igra z lesenimi palicami, lahko hitro zamenja tudi kos pohištva za igračo.

Zakaj torej psi žvečijo?

• S tem raziskujejo svet, sproščajo napetost in si krajšajo čas.
• Mladički žvečijo zaradi izraščanja zob, saj tako lajšajo bolečino.
• Odrasli psi žvečijo za krepitev čeljusti in čiščenje zob.
• Žvečenje zmanjšuje dolgčas, stres in blago tesnobo.
• Nekateri psi žvečijo, ko so lačni ali na dieti.
• Psi z ločitveno tesnobo žvečijo, ko so sami.
• Psi, ki prezgodaj zapustijo leglo, lahko razvijejo sesanje in lizanje tkanin.
• Če jim manjka mentalna ali telesna stimulacija, žvečenje zapolni praznino.
• V stresnih situacijah (npr. bližina drugega psa, otroci, zaprt prostor) lahko žvečenje pomeni sproščanje zaradi napetosti.
• Raziskave so dokazale, da so v času žvečenja bolj veseli, zato jim le ponudite varne žvečilke.

Kako rešiti težave?

Skrbniki najpogosteje poskušajo rešiti težavo z nakupom več igrač za žvečenje, vendar strokovnjaki opozarjajo, da to samo po sebi ni dovolj. Igrače imajo pogosto plastičen ali nevtralen vonj, ki psom ne zbudi enakega zanimanja kot vonjave ljudi. Zato se lahko pes kljub veliko igračam še vedno odloči za čevlje ali drug predmet, ki ga povezuje z bližino skrbnika. Učinkovitejše je, če se lastnik s psom ob igračah tudi aktivno igra, saj se pes tako močneje naveže na predmet.

Pri vseh oblikah žvečenja strokovnjaki poudarjajo, da je najpomembnejše pravočasno usmerjanje in disciplina. Pes potrebuje jasne meje in učenje od prvih dni naprej. Tako se lahko neželeno vedenje uspešno omeji, pes pa še vedno ohrani možnost, da svoje naravne potrebe po žvečenju zadovolji na primeren način.

V specializiranih trgovinah za živali lahko kupite tudi spreje, s katerimi lahko zaščitite najbolj dragocene dele pohištva. Nekateri uporabljajo tudi gorčico ali limonin sok … Pri tem pa naj opomnimo, da se je treba težave lotiti s tem, da odpravimo razloge zanjo.

5 stvari, ki jih lahko naredimo:

Omogočite jim primerne stvari za žvečenje:

• igračo ali varno žvečilko, ki psa zaposli. Kosti psom ne dajemo.
• rotirajte igrače, da ne postanejo dolgočasne.

Poskrbite za mentalno in telesno aktivnost:

• krajši, strukturirani treningi (ukazi, iskanje priboljškov, puzzle igrače),
• redni sprehodi in igra z drugimi psi,
• igre s skrbnikom.

Poskrbite za preventivo:

• zavarujte predmete: pospravite čevlje, oblačila, blazine in knjige,
• za obdobja brez nadzora uporabite sobo, kjer so lahko nekaj ur varno zaprti, ko vas ni doma.
• dodajte varne igrače, odstranite vse nevarne predmete.

Naučite psa, kaj sme žvečiti:

• ko začne žvečiti napačen predmet, mu ga mirno odvzemite in ponudite primernega,
• obvezno ga nagradite, ko sam izbere svojo igračo,
• ne kaznujte ga.

Pomagajte pri težavah:

• pri žvečenju zaradi tesnobe: postopno učenje na samoto,
• pri sesanju tkanin ali obsesivnem vedenju: pomoč vedenjskega strokovnjaka,
• pri hudi hiperaktivnosti: uvedite miselne naloge in jasen dnevni ritem.

Česa nikakor ne smete narediti?

Ne dovolite mu, da žveči neprimerne izdelke. Vsekakor je najpomembnejša stvar, da poskrbite za varnost vašega štirinožca. Iz hiše odstranite ali dajte na varno vse strupene in nevarne predmete – izdelke z baterijami, strupene rože, čistila, higienske pripomočke in podobno. 

Če pridete domov in je pes uničil predmet, ga ne kaznujte, saj ne bo razumel povezave.

Psa ne mučite, ne porinite mu gobčka v raztrgan predmet in ne poslužujte se podobnih neuspešnih in škodljivih metod. 

Psa ne puščamo v manjši sobi več kot šest ur le zato, da ne bo žvečil. Zapiranje psa v kletko je prepovedano. Nova Novela Zakona o zaščiti živali jasno piše: “Nastanitev živali na premajhnem prostoru brez možnosti zadostne rekreacije glede na fiziološke in etološke potrebe živali, vključno z nastanitvijo psov v kletke v stanovanjskih prostorih je v nasprotju s predpisi, ki urejajo pogoje bivanja živali.”

Psu ne dajemo starih čevljev ali blazin, da jih lahko uniči, ker se pes tako ne more naučiti, kaj je dovoljeno in kaj prepovedano.

Ne puščamo kužkov dostopa do predmetov, ki jih lahko žvečijo in pogoltnejo, saj to lahko povzroči resne zaplete v prebavilih.

Ne ignoriramo znakov stresa, frustracije ali dolgčasa, saj je zato vedno en razlog.

Pogosta težava, ki jo skrbniki različno rešujejo

Na forumu Reddit so razprave o tej temi kar pogoste. Pred kratkim se je razvnela debata, ko je ena izmed uporabnic napisala, da je njen triletni pitbul vztrajno uničeval kavč, a samo takrat, ko je bila doma. Ko je psa pustila samega, ni povzročil nobene škode. Skrbnica je poskusila s številnimi igračami, vendar je pes po kratkem zanimanju za igračo vedno znova preusmeril pozornost nazaj na kavč.

V razpravi so drugi skrbniki psov in poznavalci vedenja izpostavili nekaj ključnih opažanj. Prvo je bilo, da pes najverjetneje ne išče načina, da bi se zaposlil sam, temveč poskuša pridobiti pozornost lastnice ali doseči interakcijo. Ker se vedenje pojavlja izključno v njeni bližini, to kaže na povezavo med žvečenjem in njenim odzivanjem. Zanj je vedenje postalo način navezovanja stika. Po mnenju uporabnikov lahko že zelo subtilna pozornost, kot je pogled ali govorjenje, vedenje nenamerno okrepi.

Drugi del razprave se je vrtel okoli spoznanja, da sama telesna aktivnost ni dovolj. Veliko lastnikov intuitivno povečuje število sprehodov, vendar nekateri psi potrebujejo predvsem mentalno zaposlitev: kratke, strukturirane vaje poslušnosti, igro skrivalnic s priboljški, miselne izzive ali kratek trening z igračo, ki zahteva sodelovanje z vodnikom. Takšne aktivnosti naj bi psa utrudile bolj učinkovito kot dolgi sprehodi, saj izzovejo razmišljanje in samokontrolo.

Uporabniki so lastnici predlagali tudi zelo praktičen pristop: nadzor z daljšim povodcem v stanovanju. S tem lahko skrbnik nevsiljivo prepreči približevanje kavču, ne da bi psa neposredno opozarjal ali grajal. Po njihovem mnenju se pes tako nauči, da žvečenje preprosto ni uspešno in ne prinese zadovoljstva, pozornosti ali interakcije. Hkrati pa se krepi vedenje, ki ga lastnik želi. V razpravi so poudarili tudi pomen nagrajevanja mirnega vedenja, še preden pes začne iskati neželene aktivnosti.

Nekateri skrbniki so opisali, da se je vedenje njihovih psov izboljšalo, ko so psu ponudili jasen način, kako naj pokaže, da želi interakcijo: na primer sedenje namesto žvečenja. Drugi so izpostavili vajo sproščanja na določenem mestu, kjer se pes postopno uči, da je miren počitek v bližini skrbnika nekaj pozitivnega in nagrajenega.