Odločitev, ki je tej družini spremenila življenje

Ena odločitev, sprejeta s srcem, lahko postane ena najboljših v življenju.

Skrbnica psa Hada Adrijana Špacapan nam je poslala svojo izpoved o posvojitvi hrta, ki je v njihov dom prinesel strahove, izzive in močno ljubezen. Njena zgodba govori o učenju zaupanja in o vezi, ki se rodi počasi, a za vedno. Njeno pripoved objavljamo v celoti.

Ko te hrt pogleda v oči, se nasloni nate in ga lahko pobožaš

Doma smo se odločili za posvojitev psa. Ker živimo v manjšem stanovanju, smo oklevali, dokler nismo od znanke, ki se ukvarja z reševalnimi psi, slišali, da je to le izgovor. Umolknili smo in razmišljali naprej. Želja pa je dozorela pri prijateljih, ko smo se srečevali z njihovim hišnim ljubljenčkom, se o njem veliko pogovarjali in počasi vstopali v dotlej neznani svet. Ta je postajal za nas vse zanimivejši.

Želeli smo imeti hrta, ki nam je bil kot pasma od vedno všeč. Ne vemo čisto, zakaj, tako je pač bilo. Morda je nekje v nas, nezavedno, tičalo občudovanje njihove elegance, morda dejstvo, da jih naokoli ni videti veliko. Prej psa nismo nikdar imeli, čeprav smo v družini vsi ljubitelji živali. Brskali smo za informacijami in tako prišli do domače strani Društva S hrti za hrte Slovenija, ki je bila urejena, čedna in zelo informativna vključno z vsemi podatki o postopku posvojitve.

Ogledovali smo si objavljene fotografije, brali opise hrtkov brez stalnega doma, se pomenkovali … doma je bilo veliko besed okoli tega. Naša odločitev pa je bila dokončna. Postopek je predvideval oddajo posvojitvenega obrazca, izpolnjenega z nekaj informacijami o nas, o tem, kje in kako živimo, zato smo tako tudi storili in dokument poslali na društveni e-naslov. Kmalu smo prejeli telefonski klic in postopek je stekel.

Sprva nismo imel jasne predstave o tem, kakšnega ali celo katerega hrta izmed tistih na voljo za posvojitev želimo. Zalotili smo se le pri tem, da  se bolj in bolj zaljubljamo v galge, španske hrte. Zaupali smo posvetovanju z izkušenimi ljudmi iz društva in se prepustili toku dogodkov. Nismo se bali ničesar, zdelo se nam je, da je vse prav. Počutili smo se močne in odločne. Društvo S hrti za hrte Slovenija oziroma njegova predsednica nam je ponudila kužka, ki je nujno moral zapustiti svoj dom zaradi skrbnikovih zdravstvenih težav, in smo njen predlog sprejeli.

Domov smo tako pripeljali prekrasnega galga, črnodlakega, postavnega. V resnici je bil lepši kot na fotografijah, ki smo si jih ogledovali pred posvojitvijo. Takrat smo pač razmišljali tako, kot smo vedeli in znali, preprosto: videli smo le njegovo zunanjo lepoto. Danes, po štirih letih, kar je z nami, lahko mirno rečemo, da je Had, s prvotnim imenom Oskar, spremenil naše družinsko življenje. Jasno je, da ne le zaradi svojega videza … Če zdaj pomislimo na to, da je bila naša velika skrb, kako bomo z njim komunicirali, če morda razume le španske besede, nam gre na smeh. Nismo se zavedali možnosti, da nas morda sploh ne bo sprejel. Naša želja po njem je bila tako pristna in globoka, da dvomov ni bilo.

Prilagajanje na življenje s Hadom, zlasti ker smo bili pred tem brez izkušenj s psi, je zahtevalo od nas veliko pozornosti pri opazovanju tega bitja, ki se je znašlo v popolnoma novem svetu, neznanem okolju, med neznanimi ljudmi. Zdaj vemo, da je vživeti se v kužkov položaj nujno! Mi smo mu želeli dobro od trenutka, ko smo od sodelavcev društva, ki sta ga za nas prevzela v Milanu in ga varno pripeljala na Slovensko, sprejeli povodec v svoje roke, vendar je treba vedeti, da kuža tega ne more razumeti takoj oziroma ne more tega dojemati tako, kot si predstavljamo ljudje.

On razume le vztrajno naklonjenost, potrpljenje, pozornost in skrb zanj, ki se v njem sčasoma prelevijo v predanost in zaupanje v ljudi, s katerimi biva. Potrebuje čas za spoznanje, da mu hočemo dobro, in tudi Had ga je. Kljub naši prvotni neizkušenosti si upam trditi, da nam je uspelo. Had nam zaupa, čutimo, da nam je predan, to povedo njegove oči, in menimo, da je to eden najčudovitejših občutkov, ki smo jih lahko deležni. Do tega položaja pa je pripeljala posebna pot.

Začela se je, ko je postal Had ob prihodu v naš dom nezaupljiv do neznancev, kar se je kazalo v tem, da je rad šavsnil proti nekomu, ki mu ni bil všeč. Kako vedeti, kdo je psu všeč in kdo mu ni? Kako predvideti okoliščino, ki bi utegnila postati tvegana? Spoznali smo, da skoraj ničesar ne vemo o njegovih preteklih izkušnjah, da je verjetno marsikatera negativna. Predvidevali smo, da pa prav te močno zaznamujejo njegovo vedenje tukaj in zdaj.

Zato smo se položaja lotili resno. Ves čas smo za Hada skrbeli v vseh pogledih (hrana, zdravje, gibanje, oprema), posvečali pa smo se ne le opazovanju njegovih odzivov, vedenja, sprememb,  temveč smo se pozanimali tudi, kako o pasjem in posebej hrtjem vedenju razmišljajo različni poznavalci. Več glav več ve in tudi mi smo želeli preveriti svoje ravnanje s Hadom pri ljudeh, ki so ukvarjanja s psi in zlasti hrti bolj vešči, ki o tem več vedo. Poiskali smo individualne ure zanj, ker je bil prestar za pasji vrtec in malo šolo, torej za osnovno socializacijo.

Odločili smo se za intenzivno izobraževanje o psih in se res veliko naučili o njih (priznam, da najmanj toliko tudi o ljudeh!). Branje knjig s področja kinologije nam je bilo v posebno veselje. Ko smo le mogli, smo se družili z drugimi hrtjimi posvojitelji. Veliko novega je bilo za nas. Na lepem smo se znašli v krogu drugačnih ljudi. Spoznali smo, kako razmišljajo, kako ravnajo s svojimi ljubljenčki, kakšne težave imajo, kako te težave rešujejo, kje najdejo pomoč, in to od preprostih reči, kot sta obleka ali oprema, do zapletenih vprašanj, kot sta zdravje in zlasti vedenje psa. Ne rečem, da je vse to potrebno in da bi to moral narediti vsak posvojitelj. Mi smo pač bili začetniki, da ne rečem »neznalčki« na tem področju, in smo zaradi Hada začutili potrebo, da na ta način vstopimo v njegov svet.

Storili smo prav. Nikakor nam ni žal ne časa ne stroškov za to. Tako razmišljanje bi bilo pridobitniško, nam popolnoma tuje, predvsem pa nevredno našega Hada. Zgodbo bi ponovili. Na prvotne težave nismo pozabili, tudi na to ne, kako smo se z njimi soočili in jih premagali.

Had je čudovit. Sprejeli smo ga kot bitje s svojo voljo, načinom razmišljanja, posebno psihološko naravo. Slika o njem kot o živali, kot o psu in kot o hrtu galgu se nam je iz dneva v dan jasnila in življenje z njim je postalo živa pustolovščina. Naučili smo se drugačne, posebne potrpežljivosti in umirjenosti. Življenje se je sestavilo znova. To silno težko opišem in je le izkušnja, ki šteje. Naš dom je poln drugačne energije, take, kakršno smo začutili, ko je predsednica društva prvič vstopila k nam s svojima hrtoma na posvojitveni obisk in ki je ne bomo nikdar pozabili. Takrat se je naša zgodba šele zares začela.

Več informacij o hrtih za posvojitev najdete na spletni strani Društva s hrti za hrte Slovenije TUKAJ.