V nadaljevanju preberite: 
 – Visoke temperature predstavljajo resno tveganje za zdravje in dobrobit živali.
 – Kakšne nevarnosti pretijo domačim živalim v poletnem času. 
 – Kako nevarna je lahko toča in kako nevaren je izpad elektrike. 

Uprava za hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin lastnike hišnih ljubljenčkov, rejce in skrbnike živali poziva, naj v poletnih dneh živali ustrezno zaščitijo pred vročino in ekstremnimi vremenskimi pojavi: “Med ključnimi ukrepi so predvsem zadostna količina vode, zadrževanje živali v senci ter zaščita živali pred nenadnimi neurji.”

Kot opozarjajo, visoke temperature predstavljajo resno tveganje za zdravje in dobrobit živali. Vročina lahko povzroči stres, zmanjšan apetit, padec proizvodnih rezultatov, dehidracijo, pregretje organizma in v najhujših primerih tudi pogin živali. Rejne živali, hišne žovali in druge živali morajo imeti v vročih dneh ves čas na voljo zadostne količine sveže pitne vode in možnost umika v senco oziroma hladnejše prostore.

Ne smejo biti prenatrpane, potrebno je urediti prezračevanje

Rejne živali vročino praviloma prenašajo slabše kot nizke temperature. Posebno občutljive so živali v intenzivni reji, živali v pozni brejosti, mlade živali ter živali z višjo proizvodnjo. V vročih dneh morajo zato imeti neomejen dostop do čiste pitne vode, senco na pašnikih in ustrezno prezračevane hleve.

Skrbniki živali morajo poskrbeti, da živali v prostorih niso prenatrpane, potrebna opravila naj se izvajajo v hladnejšem delu dneva, še zlasti pa je pomembno, da skrbniki pogosteje preverjajo zdravstveno stanje živali.

Ne sprehajajte psov v največji vročini

“Psi, mačke in drugi hišni ljubljenčki morajo poleti imeti možnost umika pred soncem in vročino. Sprehode psov je priporočljivo izvajati zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, ko temperature niso previsoke. Živali nikoli ne puščamo v parkiranem vozilu, niti za kratek čas,” opozarjajo.

Med drugim pa bodite previdni tudi na pregreto podlago, ki lahko psom močno poškoduje blazinice na tačkah. Ob temperaturi zraka 30 stopinj Celzija je temperatura asfalta že 50 stopinj Celzija. S tem, da bodo temperature v teh dneh še višje!

Prireditve z živalmi

Organizatorji poletnih prireditev, kjer sodelujejo živali, naj čas prireditve prilagodijo tako, da se živali čim manj ali sploh ne izpostavljajo visokim temperaturam, neposrednemu soncu in fizičnim obremenitvam.

Priporočljivo je, da se poleti aktivnosti izvajajo v jutranjih in večernih urah, po potrebi pa naj prilagoditev odpovejo ali prilagodijo glede na vremenske razmere. Poskrbeti je treba, da imajo živali na prireditvi na voljo senco in dovolj čiste in sveže  vode.

Pred neurji nujna ta zaščita, po neurju pa naredite to

Podnebne spremembe poleg vročinskih valov prinašajo tudi vse pogostejše nenadne vremenske ekstreme, kot so močni nalivi, sunki vetra, udari strel in debela toča. Skrbniki živali naj zato spremljajo vremenska opozorila in vnaprej razmislijo o zaščiti živali.

“Pri živalih na paši je priporočljivo zagotoviti možnost hitrega umika v hlev ali drugo zavetje. Prav tako je pomembno redno preverjati stabilnost ograj, napajalnikov in nadstreškov in odstraniti predmete, ki jih lahko odnese veter,” svetujejo na Upravi.

Po neurju naj skrbniki čim prej preverijo stanje živali. Če žival utrpi poškodbe, jo je treba čimprej umakniti na varno, oceniti stopnjo poškodbe in zagotoviti veterinarsko pomoč: “Pri večjih poškodbah ali večjem številu prizadetih živali je priporočljivo čim hitrejše sodelovanje z izbranim veterinarjem.”

Posebna previdnost je potrebna pri konjih, govedu in drobnici na odprtih pašnikih, kjer lahko toča in močan veter povzročita poškodbe ali panične reakcije živali.

Množični pogini že v nekaj urah

“Posebno pozorni v ekstremnih vremenskih razmerah morajo biti rejci in skrbniki živali, katerih življenje ali dobrobit sta neposredno odvisna od delovanja električnih sistemov. To velja za hleve z mehanskim prezračevanjem, perutninske farme, prašičerejske objekte, objekte s samodejnim napajanjem ali krmljenjem, inkubatorje in valilnice, akvakulturo in ribogojnice ter terarije in akvarije z ogrevalnimi sistemi,” opozarjajo na Upravi. 

Po njihovih izkušnjah lahko že nekajurni izpad električne energije v vročinskem valu povzroči množične pogine zaradi pregretja in pomanjkanja prezračevanja. Za takšne objekte morajo zato biti pripravljeni načrti ukrepanja ob izpadu električne energije.

Zaradi preprečevanja množičnih poginov med predpisane obveznosti skrbnika živali po Zakonu o zaščiti živali sodijo: redno vzdrževan in preizkušen rezervni agregat, zadostna zaloga goriva, alarmni sistemi za obveščanje o prekinitvah dobave električnega toka, sistemi za opozarjanje ob odpovedi prezračevanja ter redno preverjanje delovanja rezervnih sistemov.

UVHVVR poudarja pomen vnaprejšnjega načrtovanja za primer vročinskih valov, neurja, suše, poplav in izpadov električne energije. Med ključnimi ukrepi so zagotavljanje zadostnih zalog vode, rezervnih virov energije, redno spremljanje živali ter pripravljeni načrti za izredne razmere.

“Dobrobit živali je odgovornost vsakega skrbnika. Pravočasna priprava na vročino, neurja in druge vremenske ekstreme lahko prepreči trpljenje živali ter zmanjša gospodarsko škodo in izgube,” so sklenili. 

The post Opozorila: V nekaj urah lahko v mukah pogine na stotine živali appeared first on Tačka.over.net.

V nadaljevanju preberite:

Nekatere manj znane zanimivosti o kokoših.
Izkušnje dolgoletnega vzreditelja kokoši, Damjana Rotarja.
Kako kokoši pomagajo osebam z demenco in v domovih za ostarele.
Kje si boste lahko največje vrste kokoši ogledali tudi v živo.

Kokoši, ki so človeške sopotnice že več kot 7.000 let, mnogi vidijo le skozi perspektivo rejnih živali, imajo jih za sestavni del podeželskega življenja, kjer s svojim značilnim oglašanjem ustvarjajo občutek domačnosti in kmečkega utripa. Družba jih ceni kot prinašalke zdravja in dobrot, ki jih v naša življenja vnašajo skozi uporabo jajc, ampak če na svet pogledamo skozi njihove oči, lahko spoznamo, da so kokoši bistre živali, ki presegajo le nošenje jajc.

Vrata v njihov svet nam je odprl rejec kokoši, Damjan Rotar, ki že skoraj 30 let dneve preživlja z njimi. Je tudi član Društva gojiteljev malih živali v Kranju, ki pripada Slovenski zvezi društev malih pasemskih živali Slovenije. Gospod Rotar se lahko pohvali tudi, da je letos pozimi na razstavi v Ljubljani prejel nagrado za prvaka pasme za petelina brama-belo črna colubija, v živo pa ga boste lahko spoznali tudi na letošnjem Festivalu za ljubitelje živali v Novi Gorici, 31. maja 2026.

“Za rejo kokoši sem se odločil, ker sem enkrat pri sedanjem prijatelju videl, da ima doma okrasno-pasemsko perutnino kokoši in pri njem sem tudi kupil moj prvi parček kokoši. Od tega je že skoraj 30 let,” nam je v pogovoru zaupal za Žurnal24.

Compassion in Worldfarming: Na svetu je več kokoši kot katere koli druge vrste ptic. Ko petelin najde hrano, lahko kokoši pokliče k hranjenju tako, da se oglaša z visokim tonom ter pobira in spušča hrano. To vedenje je mogoče opaziti tudi pri kokošjih materah, ki kličejo svoje piščance.

Pravi, da se kokoši po vrstah razlikujejo med seboj, prav tako kot to lahko opazimo pri drugih vrstah živali. “Jaz gojim doma eno največjih vrst kokoši, ampak so po karakterju zelo mirne in neplašne,” nam je zaupal gospod Damjan.

Dolgoletnega rejca kokoši smo povprašali tudi, kaj meni o inteligenci teh živali in kaj imajo najbolj rade: “Mislim, da imajo kokoši najraje jutranje sonce in izpuste, da se lahko kopajo v zemlji in pasejo po travi. Sam jih vidim kot zelo bistre živali, saj si znajo poiskati hrano in vodo ter najti prostor v kokošnjaku, kjer je najugodneje za spanje,” je Damjan Rotar povedal za Žurnal24.

Damjan Rotar: “Kokoši so zelo bistre, samo ne smeš jih zmesti ali presenetiti, takrat pa je čista blokada, zmeda, norenje.”

Katere so najpogostejše zdravstvene težave?

Gospod Rotar pravi, da se je veterinarska oskrba kokoši v 30-ih letih, odkar je vzreditelj, precej spremenila. Pravi, da živali dandanes potrebujejo veliko več oskrbe in pregledov, ampak skozi mnoge izkušnje je postal tako vešč tudi tega dela, da večino stvari lahko rešuje že sam.

“Trenutno imajo kokoši najpogostejše težave z mikoplazmo – težko dihanje in zunanjimi paraziki – rdečo kurjo pršico. Če si pri tem uspešen in to obvladuješ, potem ni večjih težav, ampak ker ima večina ljudi v Sloveniji doma le med 3  do 6 kokoši za svojo domačo uporabo, jim to predstavlja kar precej problemov,” je pojasnil Damjan Rotar.

Kokoši delujejo terapevtsko

V zadnjem desetletju se je pojavilo kar nekaj raziskav in iniciativ, v okviru katerih so preučevali zdravilne učinke kokoši na starejše osebe, posebej tiste, ki se soočajo z demenco. Nanje namreč zelo spodbudno delujejo predvsem zaradi rutine, občutka miru in nežnega stika z živim bitjem. V različnih domovih za starejše in terapevtskih kmetijah opažajo, da opazovanje, hranjenje ali božanje kokoši pri nekaterih ljudeh z demenco zmanjšuje nemir, tesnobo in občutek osamljenosti.

“Mislim, da na to pogosto pozabimo – ne samo pri starejših ljudeh, ampak tudi pri ljudeh z demenco –, da potrebujejo občutek smisla, namena in odgovornosti pri skrbi za kokoši,” je povedala Erica Leno, solastnica doma Thrive Care Assisted Living za portal Denver 7. “Tudi če gre samo za to, da odprejo vrata in kokoši spustijo ven ali pa izperejo posodo za vodo in jo ponovno napolnijo, jim to vrne občutek, da imajo pomen in namen. Na to pogosto pozabimo, čeprav to v resnici vsi potrebujemo.”

Veliko ljudi z demenco se težko povezuje z zapletenimi pogovori ali okoljem, medtem ko stik z živaljo omogoča bolj neposredno, čustveno izkušnjo brez pritiska. Posebej močan učinek imajo lahko prav domače živali, saj pri starejših sprožajo občutke domačnosti in znanih življenjskih rutin.

V Veliki Britaniji so leta 2011 začeli s projektom HenPower, ki povezuje skrb za kokoši z ustvarjalnimi dejavnostmi z namenom izboljšanja počutja starejših ljudi. Nastal je precej spontano: v enem izmed domov za starejše je prebivalec z demenco govoril o svojih “kokoših”, za katere je osebje sprva mislilo, da gre za ljudi. Izkazalo se je, da je zelo pogrešal skrb za kokoši iz preteklosti. Iz te izkušnje so nato razvili projekt HenPower, ki je združil rejo kokoši, ustvarjalne dejavnosti in delo s starejšimi z namenom zmanjševanja osamljenosti in izboljšanja dobrega počutja.

Pridite si jih ogledati

Različne kokoši si boste lahko ogledali v Novi Gorici, 31. maja 2026 na Festivalu za ljubitelje živali med 10. in 19. uro. V primeru slabega vremena se bo dogodek prestavil na 14. junija. Kokoši bo na dogodku predstavljal Damjan Rotar, ki ga boste lahko povprašali o vsem, kar vas zanima.

dezurni@styria-media.si

The post Ne smeš jih zmesti, takrat pa je čista zmeda in norenje appeared first on Tačka.over.net.

Življenje s hišnimi ljubljenčki nas lahko kdaj postavi tudi v neprijeten položaj, ko se moramo odločiti za primerno obliko zdravljenja. Včasih je pri nekaterih poškodbah edina možnost zgolj amputacija poškodovane noge, a izr. prof. dr. Vladimira Erjavec z Veterinarske fakultete v Ljubljani miri, da imajo živali lahko tudi po amputaciji kakovostno in polno življenje.

“Veterinarji se praviloma odločijo za amputacijo takrat, kadar so izčrpane vse druge možnosti, da bi neko stanje pozdravili. Za amputacijo se odločamo tudi takrat, kadar bi zdravljenje povzročalo dolgotrajne bolečine živali,” je uvodoma pojasnila.

Nekatera stanja nujno zahtevajo amputacijo

Amputacija je tako nujna pri novotvorbah, še posebej pri osteosarkomu. Osteosarkom je izjemno agresiven kostni rak, ki povzroča močno bolečino. “Z amputacijo živali odstranimo bolečino, da je lahko življenje še naprej vzdržno. Kljub temu je po amputaciji zaradi osteosarkoma prognoza dokaj slaba. Živali bodo recimo v pol leta, letu vseeno umrle, vendar preostanek življenja živijo brez te neznosne bolečine,” je razložila dr. Erjavec.

Prav tako so amputacije nujne, kadar ima žival zdrobljen sklep, morda več sklepov, kjer so mišice poškodovane. “Pri mačkah se zgodi, da je živec poškodovan na način, da bo cela noga mrtva. Žival je ne čuti, mačka pa nato to nogico vleče za seboj in si povzroča rane. Drugi primer amputacije pa je, kadar pride do hudih vnetij, ki jih nikakor ne moremo pozdraviti, ali pa ko ima žival prirojene deformacije.“

Pri živalih je enostavnejša amputacija zadnje noge, saj nosijo približno 60 do 70 odstotkov teže na sprednjih nogah. Zaradi tega se nato tudi lažje prilagodijo na življenje brez zadnje noge. Vendar lahko tako kot pri drugih kirurških posegih pride tudi do zapletov, opozarja dr. Erjavec, kot so hude krvavitve. A kljub temu gre pri amputacijah za precej rutinski poseg.

Za nekatere lastnike je amputacija čustveno naporna

Pomembno se je sicer zavedati, da amputacija ni neuspeh v zdravljenju, ampak zadnja možnost, da se živali omogoči, da hitreje okreva in da ima bolj kakovostno življenje brez hudih kroničnih bolečin. Dr. Erjavec je povedala, da je za lastnike živali vsekakor težji emocionalni vidik.

“Nekateri lastniki se težko sprijaznijo s tem, da bi bila žival brez ene noge. Potem je zopet odvisno, kakšno življenje ima žival. Če je to športno aktivna žival, bo morda po treh nogah težje hodila. Zunanja mačka bo tako zunaj malo bolj izpostavljena in bo morda težje pobegnila pred nevarnostjo ali pa se počasneje umaknila s ceste. Da bi bila žival brez noge, jim je nekako čustveno ali estetsko nesprejemljivo,” je opisala, ob tem pa poudarila, da se odnos lastnikov v zadnjih letih spreminja in da je takšnih primerov manj kot v preteklosti.

Živali se po amputaciji gibajo precej običajno. Amputacija ne pomeni, da žival ne bo mogla več hoditi na sprehode, je pa v določenem obsegu omejena, je poudarila dr. Erjavec. Prav tako se običajno zelo hitro privadijo na življenje brez noge in shodijo že po enem dnevu ali dveh.

“S tremi nogami plezajo po drevesu”

Odločitev za amputacijo namesto evtanazijo je pogojena s strani človeka in njegovega odnosa z živaljo, meni dr. Erjavec. Če je žival precej aktivna in jo ima človek zelo rad, bo iskal vse možne rešitve, da ji olajša življenje, tudi s protezo. V zadnjih letih se veliko več lastnikov odloči za amputacijo kot pa evtanazijo. To pripisuje dejstvu, da je veliko živali, ki brez noge živijo povsem običajno življenje. Prav tako je objavljenih veliko zgodb s srečnim koncem. “Morda ljudje poznajo nekoga, ki je imel žival brez okončine. Pri mačkah to ni nikakršna težava, sploh če so notranje. Je pa zanimivo, da mačke s tremi nogami tudi plezajo po drevesu. Niso tako omejene, kot si morda mislimo,” je izpostavila.

Po amputaciji je pomembno, da je domače okolje do neke mere prilagojeno. Gladka tla so neprimerna, saj lahko živali hitro spodrsne in se tako dodatno poškoduje. Podlaga mora biti takšna, da lahko žival zlahka vstane, na začetku pa ji seveda pomagajo tudi lastniki. Prav tako mora imeti mehko ležišče, saj so lahko malo bolj podvržene otiščancem. Izjemno pomembno je tudi, da je rana zaščitena, da si je žival ne zgrize. Žival mora imeti zaščitni ovratnik ter bolj mirovati, da se rana lepo zaceli, običajno se šive odstrani po 14 dneh. Amputacijo se tudi opravi tako, da je kost zaščitena z mišicami, da je živali čim bolj udobno.

Po amputaciji se živali ne smejo preveč zrediti

Največjo napako, ki jo lahko naredijo lastniki po amputaciji, je nepazljivost pri sami skrbi za rano. Če si žival namreč zgrize rano in se ta odpre, lahko posledično pride do infekcije ali celo sepse. Dr. Erjavec sicer miri, da so takšni primeri izjemno redki, saj zdravljenje običajno poteka brez težav.

Med drugim pa lastnikom živali z amputirano okončino svetuje fizioterapijo, v kolikor si jo le lahko privoščijo. “To velja tudi za kasneje, če žival ne bi imela proteze, pa bi lastnik opazil, da ima večje težave z osteoartritisom ali pa da bi se drža živali začela spreminjati. Velikokrat se živali upognejo v eno stran, v tem primeru bi zagotovo predlagala fizioterapijo. Pomembna stvar je tudi, da se živali ne zredijo preveč, saj je v tem primeru teža večja na preostale tri okončine in lahko pride do še večjih težav.“

Dodala je, da se najhitreje in najbolje prilagodijo na amputacijo prav mačke, še posebej, kadar imajo amputirano zadnjo okončino. Prav tako se manjši psi hitreje privadijo na življenje brez okončine kot večji. Pri slednjih se težava pojavlja predvsem pri vstajanju, pri čemer jim morajo ljudje več pomagati. Kljub temu pa se vseeno dobro privadijo na trinožno življenje.

Fascinanten veterinarski primer opisali tudi v ugledni reviji

V spominu ji je ostal en primer, ki se sicer ni končal z amputacijo, vendar je bil poseben v vseh vidikih. “Mačka je imela zlomljeno sprednjo nogo, torej obe podlaktni kosti. Imela pa je tudi obsežno nekrozo kože po celotnem obsegu okončine, od komolca do šape, pri čemer je bila praktično cela tačka brez kože,” je pripovedovala dr. Erjavec ter izpostavila, da so se znašli pred veliko dilemo, kaj pravzaprav storiti. Lastnica mačke je bila njihova študentka, ki je želela poskusiti vse načine zdravljenje pred amputacijo. “Zdravljenje je trajalo tri mesece. Celo okončino smo zdravili z medicinskim medom. Fascinantno je bilo, da se je cela koža zarasla nazaj, tudi z dlako, ostala je zgolj ena majhna brazgotina.“

Primer so tudi opisali in ga objavili v ugledni reviji, saj so bili vsi navdušeni nad dejstvom, da se lahko okončina tako obnovi. Kako se je mačka sicer poškodovala, ne vedo.

Za konec je pojasnila, da je odločitev za amputacijo seveda stvar lastnika. “Če se lastnik odloči za nekaj, ga je težko prepričevati v drugačno, saj bi potem verjetno vse te frustracije pripisoval veterinarju, ker ga je v to prepričal,” je povedala ter dodala, da je življenje brez okončine za živali prav tako lahko kvalitetno.

LJUBITELJI ŽIVALI POZOR: V nedeljo 31. maja nas v Novi Gorici čaka brezplačen in dobrodelen dogodek: Festival za ljubitelje živali. Dogodek bo na Trgu Edvarda Kardelja 1 v Novi Gorici in v parku ob avtobusni postaji, v primeru slabega vremena ga premikamo na 14. junij. Več o dogodku TUKAJ .

ksenja.znidarsic@styria-media.si

The post “Nekateri se težko sprijaznijo s tem, da bi bil pes brez ene noge” appeared first on Tačka.over.net.

Želve so starodavna bitja, ki so si naš planet delile še z dinozavri, saj so se pojavile pred 200 milijoni let. Na svetu obstaja več kot 300 vrst kopenskih, sladkovodnih in morskih želv, ki pa so dandanes po vsem svetu vse bolj ogrožene.

Ti čudoviti plazilci osvajajo srca živaloljubcev po vsem svetu, saj se jih vse več odloča za hišne ljubljenčke. Kot smo že pisali, je pred odločitvijo za nakup želve ključno, da se o njih čim boljše informiramo, da jim lahko zagotovimo najboljše možno življenje. “Ena najbolj pomembnih informacij, ki jih morate vedeti, je, kako ravnati s hrano in vodo,” je poudaril Dejan Šek, strokovnjak za želve, ki jih bo predstavljal tudi na letošnjem Festivalu za ljubitelje živali. “V terariju in tudi zunanjih ograjah morajo vodo imeti konstantno na voljo, ki naj bo v nizki posodi, da lahko tako želve brez težav vanjo vstopijo in izstopajo,” je še povedal za Žurnal24.

“Samček pride vedno pogledat, ko se približam”

Podatki kažejo, da so plazilci vse bolj priljubljeni ljubljenčki v Evropi, a področje povezanosti med njimi in lastniki ni zelo raziskano. Italijanska študija, ki se je osredotočila na vez, ki jo različni plazilci, med njimi tudi želve in kornjače, tvorijo s svojimi skrbniki, je pokazala, da polovica vprašanih svojo vez s temi živalmi opisuje z besedami, kot so ljubezen, občudovanje in povezanost.

Slovenski rejec grških in širokorobih želv, Dejan Šek, pa je z nami podelil tudi svoje izkušnje glede tega, kako se želve navežejo in kako izražajo svojo naklonjenost: “Mislim, da se želve večinoma ne navežejo na lastnike v klasičnem smislu, se pa najde kakšna želva, ki je bolj radovedna ali bolj aktivna. Jaz imam recimo zunanje želve in imam enega samčka, ki pride pogledat vsakič, ko se jim približam. Težko pa rečem ali je to mogoče povezano tudi s tem, da so samčki bolj teritorialni.”

Po njegovih izkušnjah se želve odzivajo tudi na hrano: “Če jim daš kak priboljšek, na primer sadje ali kaj podobnega, se naučijo priti bližje, če vejo, da imam kaj dobrega, mi sledijo.”

Tako kot druge živali, pa imajo tudi želve svoje karakterje: “Nekatere so bolj sramežljive – če se jim približaš, se takoj skrijejo v oklep. Potem takoj vidiš, da niso zainteresirane za stik. Če pa ostanejo zunaj, je to lahko znak, da jih stik ne moti in jih lahko poskusiš nežno pobožati pod vratom,” je strokovnjak za želve, Dejan Šek, povedal za Žurnal24.

Pets4homes: načini izkazovanja naklonjenosti so pri želvah subtilni in zahtevajo potrpežljivost in razumevanje lastnikov.

Znaki, da vas želva prepoznava

Spletno mesto tortoisespot.com piše, da se želve na človeka ne navežejo kot na primer psi ali mačke, vendar prepoznavajo svoje skrbnike skozi rutino, vid in vonj. Navajajo naslednje znake, da vas vaša želva prepoznava:

• hodi proti tebi, ko se jim približaš

• postane aktivna ob času hranjenja – pripravljeni so na hranjenje in vedo, da je to ta čas dneva, saj se naučijo rutine.

• sledi gibanju zunaj ograde – kažejo zanimanje in sledijo lastnikom.

Komentator na Redditu je v temi o želvah kot ljubljenčkih opisal svojo izkušnjo: “Naš želvak pač pride, ko ga pokličeš, in se druži z nami, ko smo zunaj z njim. Očitno nas ima rad in uživa v naši družbi.”

Za osebe, ki se odločajo za želve, je značilno …

Kaj je skupnega osebam, ki imajo želve za ljubljenčke? V članku, objavljenemu na Sage Journals, ugotavljajo, da so lastniki želv večinoma opisani kot delavni, zanesljivi in ​​potrpežljivi posamezniki, ki cenijo stabilnost in mir. Pogosto so racionalni in ciljno usmerjeni ter cenijo tiho in nezahtevno družbo, ki jo nudijo želve. Lastniki želv so običajno zelo skrbni in cenijo edinstveno in nezahtevno vez s svojimi hišnimi ljubljenčki.

Želve praznujejo

23. maj je Svetovni dan želv in letos mineva 26 let, odkar so tudi želve na koledarju dobile svoj poseben dan, ko se spomnimo, kako pomembna je njihova zaščita in ohranjanja habitata. V ta namen potekajo izobraževanje po vsem svetu, pri nas se ob tem dnevu tradicionalno odvijajo posebne aktivnosti, kot so na primer srečanja z želvami (rumenovratke, močvirske sklednice) v ZOO Ljubljana.

Oglejte si jih v živo

Širokorobo in grško želvo si boste lahko v živo ogledali na Festivalu za ljubitelje živali, ki bo v Novi Gorici potekal 31. maja 2026 od 10. do 19. ure, v primeru dežja pa 14. junija. Dolgoletni rejec teh starodavnih lepotic, Dejan Šek, vam bo z veseljem odgovoril na vsa vaša vprašanja.

The post Ne bodo vas polizale kot kuža, bodo pa naredile to … appeared first on Tačka.over.net.

Zato v Društvu vabijo vse, ki jih zanima svet ptic, da si privoščite poučen in koristen izlet, ki vas bo povezal z naravo. Več o popisu v 2026 na dnu članka …

“V letu 2025 smo jih s skupimi močmi našteli kar 11.257, pripadale pa so 60 vrstam,” sporočajo z DOPPS-a.

Namen akcije “Ptice okoli nas” je opazovanje ptic okoli naših domov in podatki opazovanih ptic kažejo, da navodila in priporočila pridno upoštevamo. Kot ugotavljajo, so med najštevilčnejšimi namreč prav tiste vrste, katere pogosto označimo kar z izrazom mestne ali urbane ptice.

“Najštevilčnejša vrsta je bil ponovno domači vrabec, ki na vrhu kraljuje že vsa leta akcije. Našteli smo jih kar 2.236. Na drugem mestu je pristal njemu sorodni poljski vrabec, katerih smo našteli 1.203 osebkov, na tretjem mestu pa velika sinica s 1.139 opazovanimi osebki,” opisujejo.

Vse tri vrste so po številu opazovanih ptic predstavljale kar 41 odstotkov vseh opazovanih ptic. Trem najštevilčnejšim so sledile siva vrana, domači golob, kos, plavček, ščinkavec, lišček, in sraka.

Akcija Ptice okoli nas je v letu 2025 združila 1.432 opazovalcev. “Še posebej nas veseli, da je med nami veliko otrok, ki se akciji pridružijo v šoli ali vrtcu. Letos je bilo takšnih 1216 iz 27 različnih srednjih in osnovnih šol ter vrtcev. Ptice so najbolj pridno preštevali v Vrtcu Tezno Maribor (308 sodelujočih), Vrtcu Lenart (277 sodelujočih), Bioteniškem centru Naklo (173 sodelujočih) , Strokovni gimnaziji ŠC Kranj (93 sodelujočih) in VVZ Ilke Devetak Bignami (61 sodelujočih),” so našteli. 

V DOPPS-u se zahvaljujejo sodelujočim, predvsem pa učiteljicam in učiteljem, ki so mlade spodbudili k opazovanju ptic.

Obenem so kot zanimivost pojasnili, da so v lanski akciji zaznali tudi številne zanimive vrste ptic, kot so: planinski orel (Aquila chrysaetos), lesna sova (Strix aluco), mala uharica (Asio otus)), črna žolna (Dryocopus martius), jerebica (Perdix perdix), siva pevka (Prunella modularis), grivar (Columba palumbus) in hribski škrjanec (Lullula arborea).

Kaj pa letos? 

Akcija Ptice okoli nas bo v letu 2026 potekala od ponedeljka, 26. do nedelje, 1. februarja. V tem tednu si morate enkrat vzeti pol ure časa in opazovati ptice na poljubni lokaciji. To je lahko v okolici doma, ob ptičji krmilnici, na krajšem sprehodu po parku ali po vasi.

Zabeležite samo največje število ptic iste vrste, ki jih vidite hkrati (tako preprečite večkratno štetje istih ptic). Svoja opazovanja jim nato sporočite do konca februarja prek e-obrazca, ki ga najdete na spletni strani ptice.si, kjer najdete tudi vse dodatne informacije in gradiva (letak, plakat), ki vam bodo v pomoč pri opazovanju.

Preberite še: Na veterini jih je popolnoma presenetil

The post Bi uganili, katera vrsta ptice je v Sloveniji najštevilčnejša? appeared first on Tačka.over.net.

“Če je temperatura tudi podnevi pod lediščem, je treba psom in mačkam omogočiti počitek v zaprtih prostorih s suhim ležiščem,” so jasni na Upravi.

Pasje ute primerne le za nekatere pasme

“Pasje ute so pri temperaturah pod -10 stopinj Celzija primerne samo za nekatere pasme psov z zelo gosto dlako, kot so novofundlanci, aljaški malamuti, samojedi in podobne pasme,” pojasnjujejo.

Pa tudi za te pasme so najprimernejše dobro izolirane (tla, streha in stene z vsaj 5 cm izolacijskega materiala), večprekatne ute, ki ne smejo biti izpostavljene prepihu in vetru, ležišče v njih pa naj bo iz ustreznega materiala.

Bolni psi na temperaturi višji od 20 stopinj Celzija

“Tudi hišne živali, ki pozimi bivajo zunaj, potrebujejo dodatno energijo za vzdrževanje telesne temperature. V hladnem obdobju zato potrebujejo nekoliko večje količine kalorične hrane,” pojasnjujejo.

Psičke z mladiči in bolni psi morajo imeti na voljo bivalni prostor, v katerem temperatura ne sme biti nižja od 20 stopinj Celzija. Za kratkodlake pse, male družne pse in hrte pa je zunanja namestitev v zimskih temperaturah okoli ledišča neprimerna.

Uporabite oblačila za pse

“Za pse, ki bivajo v notranjih prostorih, se za sprehode v hladnem vremenu svetuje uporaba zaščitnih oblačil, ki prekrijejo izpostavljene dele, na katerih se pes hitro ohlaja,” svetujejo na Upravi.

Če se s psom pozimi sprehajate po ulicah, ki so posute s soljo, mu je treba po sprehodu umiti tačke, saj jim sol lahko poškoduje blazinice.

Tudi zunanje mačke nujno potrebujejo toplo in suho zavetje

Pozimi ne smemo pozabiti na zunanje mačke,  ki potrebujejo več energetsko bogate hrane in toplejše, dobro izolirano zavetje s suhim ležiščem.

Po neuradnih podatkih zimo preživi le 30 odstotkov mačjih mladičev, starih do dva meseca, in le polovica mačk do starosti dveh let, opozarjajo na Upravi.

Za zunanje mačke in pse so dobra izbira briketi, saj ti zunaj ne zmrznejo. Voda lahko pozimi zamrzne, zato jo je treba večkrat dnevno preveriti in po potrebi zamenjati.

Kaj pa rejne živali?

Večina rejnih živali je na nizke temperature dobro prilagojena in jih prenašajo lažje kot poletno vročino. Odraslim konjem, kravam in ovcam pozimi zraste gostejša zimska dlaka, ki deluje kot naravna izolacija.

“Hlevi morajo biti pozimi zračni in čisti. V zaprtih hlevih se namreč ustvari previsoka vlaga in prevelika koncentracija plinov, ki povzročajo obolenja dihal, na mokrih in umazanih tleh pa se ustvarijo pogoji za vnetje parkljev in kopit,” pojasnjujejo na UVHVVR.

Večja splošna odpornost živali

Zimske temperature v Sloveniji se običajno gibljejo med 0 in 5 stopinjami Celzija. Te podnebne razmere so primerne za prezimovanje večine pašnih živali na prostem.

Pomembno pa je, da imajo živali, ki zimo preživljajo zunaj, na voljo zavetje in suh prostor za počitek. Pred mrazom je treba dodatno zaščiti mladičke, starejše in bolne živali, ki težje ohranjajo telesno temperaturo.

Rejec, ki se odloča za prezimovanje svojih živali (predvsem goveda, ovc in konj) na prostem, se mora najprej dobro seznaniti s posebnostmi lokalnih vremenskih razmer in drugimi okoljskimi značilnosti območja, kjer namerava prezimiti svoje živali.

“Prednosti ustreznega prezimovanja pašnih živali na prostem so večja splošna odpornost živali, bolj donosna prireja mesa in ugoden vpliv na zdravje gibalnih organov,” dodajajo.

Nujno pitna voda

Zelo pomembno je, da so živali v začetku zime v dobri telesni kondiciji in prilagojene na bivanje na prostem. Potreba po energiji se vsem pašnim živalim v zelo mrzlih dneh poveča za 15 do 20 odstotkov.

Na Upravi opozarjajo, da takrat živali pojedo več krme, da si zagotovijo dovolj energije za vzdrževanje telesne temperature. Tako kot čez vse leto tudi pozimi velja, da mora biti zagotovljena pitna voda, ker pa ta pozimi lahko zamrzne, je treba ustreznost vode preveriti večkrat dnevno.

Temperature pod -10 stopinj

Za pašne živali temperature pod -10 stopinj Celzija postanejo ekstremne, zato je pomembna še dodatna zaščita pred mrazom, vetrom in padavinami ter suho mesto za počitek, najbolje v zaprtih prostorih.

V obdobju hudega mraza je še posebej pomembno, da so živali čiste in suhe, saj mokra in z blatom prekrita dlaka zelo zmanjšuje izolacijsko sposobnost.

V zimskem času je treba posebno pozornost nameniti tudi prevozu živali. Pred prevozom je treba preveriti vremenske razmere in potek vožnje, med prevozom pa mora biti zagotovljena ustrezna temperatura, ne glede na to, ali se vozilo premika ali stoji. Pri dolgih vožnjah mora biti temperatura v prevoznem sredstvu med 5 in 30 stopinjami Celzija, dodajajo na Upravi.

Preberite še: Poglejte, kaj so slovenski lovci ujeli na kamero

The post Grozljivo: Preživi manj kot tretjina mačjih mladičev appeared first on Tačka.over.net.

Oli je bila v zavetišče prvič sprejeta 9. avgusta 2025 “v zelo slabem stanju”. Na obeh nogah je imela močno izražen pododermatitis “zaradi zadrževanja na trdih površinah”. Obe nogi so kirurško oskrbeli, rehabilitacija pa je trajala več mesecev, dokler ni popolnoma okrevala. Po navedbah zavetišča je bila 7. novembra izpuščena na Lentu v Mariboru, kjer so bili “pogoji za labode v tem času dobri in mirni”.

Labodka je močno šepala

Dan pred ponovnim sprejemom, 13. novembra, so prostovoljci Društva AniMa opazili prve znake poslabšanja. Kot navajajo, je labodka “močno šepala”, “se po nekaj korakih sesedla”, drugi labodi so jo “odganjali in pulili perje”, hkrati pa se je “izogibala skupini”. Takšno vedenje je pri labodih značilno, ko je posameznik oslabljen in ga jata začne izločati.

Po podatkih prič naj bi nekdo labodko preganjal proti vodi, kjer je zdrsnila in se udarila ob kamnito brežino. V zavetišču pojasnjujejo, da lahko “zaradi anatomije labodjih nog že kratek zdrs povzroči poškodbo sklepov, tetiv ali mehkih tkiv”.

Ob nujnem sprejemu so opravili klinični pregled, pregled gibanja, pregled sklepov in okončine ter protibolečinsko stabilizacijo. Labodko so namestili v varno okolje, kjer lahko razbremeni poškodovano nogo. Ob tem so izvedli tudi testiranje na visokopatogeno aviarno influenco.

Ne povzročajte škode

V objavi opozarjajo, da lahko ljudje z navidezno nedolžnim pristopanjem povzročijo škodo zaščitenim živalim. “Vznemirjanje in preganjanje zaščitenih živali je prepovedano,” zato lahko že kratek beg povzroči poškodbe, stres pa poslabša njihovo stanje. Dodajajo še, da je “hranjenje prostoživečih ptic prepovedano, saj hranjenje zbira ptice v jate, kar močno poveča tveganje širjenja ptičje gripe”. Po njihovih besedah ljudje labodom najlažje pomagajo tako, da jih “opazujemo z razdalje” in ob težavah obvestimo strokovnjake.

Zaradi poškodbe noge in poškodb, ki so ji jih povzročili drugi labodi, bo Oli morala prezimiti v zavetišču. Pred njo so terapije, počitek in nadzorovana rehabilitacija.

Med drugim v zavetišču pravijo: “Tri mesece – od 9. 8. do 7. 11. 2025 – je bila vsak dan pod veterinarsko oskrbo. Vsak dan je nekdo stal ob njej.” Ob izpustu v naravo so zapisali: “Ko je končno odšla v naravo, je odšla zdrava. Močna. In mi smo si oddahnili, ker je šla tja, kamor pripada.” Po poškodbi pa: “A življenje ni bilo prizanesljivo. Poškodba, stres, odrinjenost od jate, sesedanje po nekaj korakih… In danes je Oli spet pri nas. Ranljiva. Utrujena. Tiha.”

Za prihodnje mesece navajajo: “Zima bo zanjo dolga. In zanjo bo zahtevna.” Dodajajo še, da bo potrebovala “mehko podlago, posebno hrano, protibolečinska zdravila, vsakodnevne kontrole, toploto, varnost … in čas. Veliko časa.” Ob koncu se zahvaljujejo vsem, ki bodo pomagali: “Hvala vsem, ki ji boste pomagali preživeti zimo. Da bo spomladi spet lahko dvignila glavo nad vodo in odplavala svobodno.”

Kako lahko pomagate?

Pošljite DIVJINA5 ali DIVJINA10 na 1919, ali donirajte prek: www.goldeneyewildlife.org/sl/donate

The post Kaj se je zgodilo z labodko Oli, da so jo našli v takšnem stanju? appeared first on Tačka.over.net.

Okvara internetnega omrežja, ki je trajala štiri dni, je ohromila celotno skupnost v italijanski pokrajini Brianza. Prebivalci so preplavili telefonske centrale svojih ponudnikov, občine Caponago (v pokrajini Monza Brianza) in drugih krajev v okolici, hkrati pa so se množično pritoževali tudi na družbenih omrežjih zaradi popolne odrezanosti od sveta.

Delo je moral začasno prekiniti tudi laboratorij za odvzem krvi, prav tako občinski uradi, vključno z matičnim uradom. Kot se je kasneje izkazalo, je na delovanje celotnega sistema vplivala lisica.

Lisica je padla v jašek

Po poročanju tehnikov, ki so posredovali na terenu, in kot je zapisal Občinski urad Caponaga na svoji Facebook strani, je lisica v nedeljo, 19. oktobra, po nesreči padla v odprt jašek telefonske napeljave, ki je bil brez pokrova.

Žival je ob poskusu, da bi se izvlekla na površje, začela gristi optične kable in s tem povzročila izpad “povezav, prek katerih potekajo podatki skoraj vseh operaterjev fiksnih linij,” je zapisala občinska uprava.
Ko so lisico povsem zdravo in živo, so 23. oktobra opravili dezinfekcijo prostora in popravilo kablov.

“Dogodek tega tedna je povzročil resne težave prebivalcem, podjetjem in občinskim uradom,” so zapisali na občini. “Okvare se lahko zgodijo, a tako dolga prekinitev storitve ni sprejemljiva, saj se danes prek telefonskih in spletnih linij opravljajo ključni in občutljivi postopki.”

Odgovornost in prihodnji ukrepi

Občina je poudarila, da je “infrastruktura v zasebni lasti, zato upravljanje ni neposredno v pristojnosti javne uprave, vendar je pomen takšnega komunikacijskega sredstva tako velik, da mora imeti tudi javni sektor določene pristojnosti na tem področju.”

“Občina sodeluje z vsemi vpletenimi deležniki, da bi razjasnila, kaj se je zgodilo, preverila odgovornost in predvsem zagotovila, da se podobne situacije v prihodnosti ne ponovijo.”

“Vprašanj je veliko – na primer, zakaj občinski uradi niso bili obveščeni o takšnem incidentu? Jasno je, da nekaj ni delovalo, zato bo treba posodobiti postopke,” so zaključili na občini, kjer zdaj razmišljajo tudi o skupinski tožbi.

dezurni@styria-media.si

The post Razrešili skrivnost okvare, ki je za štiri dni ohromila občino pri sosedih appeared first on Tačka.over.net.

Kot smo pisali, so bila v Sloveniji opažena gnezda orientalskega sršena (Vespa orientalis), kar je vzbudilo skrb med prebivalci in predvsem med čebelarji. Pristojni organi so s prisotnostjo vrste v Sloveniji seznanjeni že od leta 2019. Ob zadnjih opažanjih so vzpostavili ažurno komunikacijo in bodo skupaj pripravili protokol za obvladovanje tega pojava.

Navodila stroke so, da v kolikor opazite primerke ali gnezda orientalskega sršena, lahko opažanja javite prek spletne strani Invazivke.si, mobilne aplikacije Invazivke ali na e-naslov: invazivke@zrsvn.si lahko pa tudi Svetovalcem Javne svetovalne službe v čebelarstvu, veterinarjem za zdravstveno varstvo čebel VF NVI ali kmetijski svetovalni službi.

Pri tem sporočite, kaj ste opazili (osebek, gnezdo), število osebkov ali gnezd, čim natančnejšo lokacijo (najbolje s koordinatami), datum opažanja, fotografijo ali videoposnetek vrste ter ime in kontaktne podatke najditelja. Ti podatki bodo služili za oceno stanja vrste in načrtovanje ukrepov. V letu jih boste nepoznavalci seveda težko ločili. Spodaj je natančna skica vseh treh sršenov, tudi tujerodnih in invazivnih azijskih sršenov,

Niso uvrščeni na seznam

Orientalski sršen namreč zaenkrat še ni uvrščen na seznam invazivnih vrst. “Invazivna tujerodna vrsta je v skladu s predpisi EU tista vrsta, za katero je bilo ugotovljeno, da njen vnos ali širjenje ogroža ali ima škodljive vplive na biotsko raznovrstnost in povezane ekosistemske storitve, kar za orientalskega sršena še ni bilo strokovno ugotovljeno niti na ravni EU, niti na nacionalni ravni. Za to je potrebna strokovna podlaga oziroma znanstveni dokazi, iz katerih izhaja, da ima njen pojav in širjenje škodljive vplive,” so nam pojasnili na Ministrstvu za naravne vire in prostor.

Ob tem dodajajo: “Tudi pri vrstah, ki so invazivne tujerodne vrste, se ukrepi po EU zakonodaji razlikujejo in sicer je zgodnje obveščanje in hitro odkrivanje predvideno za zgodnjo invazijo oziroma prvi pojav vrste, medtem ko se za vrste, ki so že močneje razširjene, uporabljajo zgolj ukrepi obvladovanja njenega širjenja. Pristojni organi so s prisotnostjo vrste v Sloveniji seznanjeni že od leta 2019. Ob zadnjih opažanjih so vzpostavili ažurno komunikacijo in bodo skupaj pripravili protokol za obvladovanje tega pojava.”

Dodajajo, da aktualne pobude Čebelarske zveze razumejo in obravnavajo z vso resnostjo, v pripravi so potrebni protokoli in ukrepi, ki bodo strokovno usklajeni in usmerjeni v zaščito čebelarstva ter širše kmetijstva, narave in zdravja ljudi.

Ne uničujte, sporočajte

“Za uspešno uničevanje gnezd in preprečitev širjenja te vrste v prihodnjem letu je predvsem pomembno, da sporočite v kolikor opazite sama gnezda orientalskega sršena. Ob znanih lokacijah in potrditvi, da gre res za to invazivno vrsto sršena bo uničevanje le teh tako lahko potekalo hitreje in učinkovitejše,” sporoča Svetovalec specialist za tehnologijo čebelarjenja pri Čebelarski zvezi Slovenije Simon Golob.

Na spletni strani čebelarske zveze Slovenije je podrobno pojasnil tudi, kje najdemo gnezda: “Gnezda praviloma gradi pod zemljo, lahko pa se naseli tudi v votla drevesa, objekte ali vozila. Po navedbah tujih strokovnjakov gnezda v zemlji zaradi obilnih padavin pogosto propadejo. Glede na to da je bilo ravno območje Kopra in okolice v zadnjih tednih deležno več hujših nalivov, lahko sklepamo da je bil vsaj en delček gnezd poplavljen in uničen.”

“Zagotovo pa padavine ne škodijo gnezdom v objektih. Po trenutnih opažanjih se vsa gnezda najdena v starem delu Kopra, nahajajo v zidovih – v razpokah starih kamnitih (neometanih) hiš, ki sršenom nudijo potrebno zavetje. Gnezda zaradi tega tudi razmeroma težko opazimo, saj je edini znak, ki priča o prisotnosti gnezda, to, da iz razpok v kamnitih zidovih intenzivno izletavajo sršeni. Gnezda so po obsegu podobna avtohtonemu evropskemu sršenu, vendar se v enem letu lahko uspešno razvije več matic, kar posledično pomeni več gnezd v prihodnjem letu kot pri domači vrsti sršena,” je opisal.

Ob tem je še enkrat poudaril: “V kolikor opazite osebke ali gnezda orientalskega sršena vas pozivamo, jih ne odstranjujte sami, saj lahko njihov pik povzroči zdravstvene težave.”

Naš zaveznik

“Domorodni evropski sršen je v boji proti invazivnim vrstam sršenom naš zaveznik, saj zavira njihovo širjenje. Iz tega razloga se uničevanje osebkov in gnezd domorodnega evropskega sršena močno odsvetuje. Da preprečimo uničevanje domorodnega sršena se bo pred vsakim uničenjem gnezda prvo na podlagi fotografij, videa, opisa ali pregleda na kraju potrdilo, da gre v primeru gnezda za gnezdo orientalskega sršena,” je sklenil Golob.

anja.scuka@styria-media.si

The post Domači sršen je koristen in je naš zaveznik proti invaziji appeared first on Tačka.over.net.

Kot so včeraj sporočili s Policijske uprave Nova Gorica, je v bližini stanovanjske hiše na območju naselja Lokavec občanko napadel in v roko ugriznil šakal. 

Poškodovanka je kasneje zdravniško pomoč poiskala v Zdravstvenem domu Ajdovščina.

Ker se šakali bojijo ljudi, smo se obrnili na Zavod za gozdove Slovenije in povprašali, ali je šlo zagotovo za omenjeno divjo žival. 

“Zavod za gozdove Slovenije, Območno enoto Tolmin, je Policija včeraj pozno popoldne obvestila o domnevnem napadu šakala na človeka,” so pojasnili.

Po sporočilu so takoj stopili v stik z območnim združenjem upravljavcev lovišč na območju dogodka in svetovali nadzor lovcev na terenu: “Za upravljanje, vključno z odstrelom, so namreč odgovorni upravljavci lovišč, saj šakal spada med lovne vrste.”

Ob tem pa so dodali, da glede na razpoložljive informacije ne morejo potrditi, ali je napad povzročil šakal: “Šakal se srečanj s človekom praviloma izogiba.”

Na teh območjih Slovenije jih je največ

“V povezavi s povzročeno škodo na manjših rejnih živalih pa sklepamo, da tropi šakalov v zadnjih nekaj letih vse pogosteje zahajajo v bližino človekovih bivališč,” dodajajo. To je po njihovih navedbah posledica predvsem rasti populacije, saj se je številčnost šakala v zadnjih letih močno povečala v večjem delu Slovenije.

“Največje gostote šakala zaznavamo na Primorskem, tam je tudi rast populacije najbolj izrazita, sledijo Gorenjska (ravninski del), Posočje, Dolenjska, Osrednja Slovenija (zlasti Ljubljansko barje), Posavje, Bela krajina in drugi pretežno nižinski deli Slovenije, za katere je značilen preplet gozdov in kmetijske krajine,” opisujejo. 

Imajo do dvanajst kilogramov

Odrasla žival povprečno doseže med 10 in 12 kg telesne mase. Za primerjavo, odrasel pes pasme koker španjel, ima okoli 14 kilogramov.

Kožuh je obarvan podobno kot pri volku, le z več oranžnih in svetlo rjavih odtenkov, opisujejo na spletni strani Zavoda za gozdove. 

“Je prehranski oportunist oziroma vsejed. Pleni manjše sesalce do velikosti srne, ptice, plazilce, dvoživke, žuželke, uživa pa tudi mrhovino in rastlinsko hrano, predvsem sadje,” pojasnjujejo.

Kot so še zapisali, živijo šakali v parih, ki si ustvarijo teritorialno družinsko skupino (starša in mladiči – potomci). Svoje teritorije označujejo z uriniranjem, iztrebljanjem in značilnim tuljenjem. Na območje Slovenije se je razširil po naravni poti in Grčije in Bolgarije, prvi dokazi o prisotnosti te vrste pa so iz sredine 20. stoletja.

anja.scuka@styria-media.si

The post Napad zveri pri Ajdovščini: Je šlo res za šakala? appeared first on Tačka.over.net.