“Malo je primerov, da je šel nekdo po gobe in se je izgubil”

Za številne vodnike reševalnih psov to delo ni hobi, temveč poslanstvo, ki zahteva veliko mero požrtvovalnosti in potrpljenja. Treningi potekajo večkrat na teden, iskalne akcije pa zahtevajo tudi dolge ure na terenu. A prav izzivi in uspehi dajejo temu delu pravi smisel.

Luka Ušeničnik je že kot otrok vedel, da bo del svojega življenja namenil psom. Tako so se v odraslem življenju njegove otroške sanje prelevile v resničnost in postal je vodnik reševalnih psov v Enoti reševalnih psov Slovenije. Z belgijsko ovčarko Senno tako velik del svojega časa posvetita treningom in pomoči ljudem v stiski.

Še preden je vedel, da bo postal vodnik reševalnih psov, si je Ušeničnik želel kupiti psa, ki bi bil precej aktiven. Tako je v njegovo življenje prišla Senna, ki je pri svojem delu prava “raketa”. Pojasnil je, da je psička predvsem aktivna v iskanju pogrešanih v ruševinah, saj lahko spleza kamorkoli in je izjemno spretna. A njena aktivnost je ne spremlja ves čas, opozarja Ušeničnik, saj na domačem kavču rada poležava in lahko spi tudi cel dan.

“Večina psov je takšna, da so doma zelo umirjeni, saj dajo energijo in željo po delu ven na treningih in v iskalnih akcijah. Še posebej tako aktivne pasme, kot je ona, imajo zelo visoko željo po delu in motivacijo. Nujno potrebujejo neko svojo ‘službo’,” je razložil.

Senna si dom deli še s psičkom Cowboyjem, ki ga ima Ušeničnikovo dekle. Cowboy je labradorec, njegova starša pa sta prav tako reševalna psa. Kot je povedal, so s treningi začeli, kot je bil Cowboy star tri mesece.

Poleg službe iščejo še pogrešane ljudi

Labradorci so sicer najpogostejša pasma reševalnih psov, sledijo jim zlati prinašalci in ovčarji. Reševalni psi so velikokrat lovske pasme, priljubljene pa so tudi nekatere manjše pasme, kot je parson russell terier. Ker je reševanje zahtevno delo tudi za psa, je pomembno, da je pasma zdrava in da je zmožna iskanja tudi na zahtevnih terenih.

Biti vodnik reševalnih psov ni le hobi, temveč poslanstvo, ki zahteva velik del požrtvovalnosti. Ušeničnik je pojasnil, da imajo treninge večkrat na teden, velikokrat tudi ob koncih tedna, saj imajo takrat največ časa. S treningi se ukvarja v popoldanskem času, saj je tudi redno zaposlen. A kot je zatrdil, so v primeru izrednih situacij v službi izjemno razumljivi. Kadar pride do iskalnih akcij, gre tudi predčasno iz službe, ko lahko izkoristi svoje proste ure ali dopust. V pisarno pa ga vsak dan spremlja tudi Senna, ki ima tam urejen svoj kotiček.

Adrenalin na iskalnih akcijah čez čas izgine

Ušeničnik se še dobro spominja svoje prve iskalne akcije, ki je bila pred približno dvema letoma. Takrat je v akciji sodeloval še kot občan, saj še ni imel izpita in opravljenih preizkušenj. Dejal je, da je bilo adrenalina na začetku zagotovo več, se je pa na vse skupaj počasi privadil. “Ampak še zmeraj je drugače, ko gre zares,” je izpostavil.

Najbolj so mu ostale v spominu iskalne akcije, ki so vključevale večje število ljudi in enot, od civilne zaščite, policije do gasilcev. Takrat je bilo na terenu okoli 100 ljudi, v zraku pa je bilo hkrati več dronov. Tako obsežne akcije, ki je vključevala prečesavanje večjega območja, ne bo pozabil, je še zatrdil Ušeničnik.

Kadar se odpravijo na iskalno akcijo, skoraj 100-odstotno najdejo pogrešanega. Zasluge zato pripisujejo dobro naučenim psom in zaupanju, ki utrjuje vez med vodniki in psi. “Če osebe ne najdemo, je to zato, ker iščemo na napačnih območjih oziroma ne iščemo tam, kjer se pogrešana oseba dejansko nahaja. Težko je določiti, kje sploh iskati. Veliko je odvisno od policije, mi pa potem sodelujemo na podlagi informacij,” je razložil. Na teren jih sicer pokliče policija, ki tudi določi, kdaj se iskalna akcija prekliče.

Največ iskalnih akcij ravno v prazničnem času

Na leto imajo približno 50 do 60 iskalnih akcij, torej povprečno eno na teden. Najbolj obremenjen pa je prav čas okoli praznikov, ko so duševne stiske in občutek osamljenosti največji. “V večini iskalnih akcij iščemo dementne osebe ali osebe s samomorilskimi nagnjenji. Malo je primerov, da je šel nekdo po gobe in se je izgubil,” je še povedal.

“Običajno gre za osebe, ki nočejo biti najdene ali pa se ne zavedajo, kje so. Zato so te akcije toliko bolj zahtevne, ker ne moreš postaviti jasnega vzorca, kje iskati, saj je veliko odvisno tudi od naključja.“

Kadar je stiska zelo huda in vaš osebni zdravnik ni dosegljiv, se lahko obrnete neposredno na: dežurnega zdravnika, dežurno ambulanto najbližje psihiatrične bolnišnice, reševalno službo (112) ali urgentno psihiatrično ambulanto v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani (01 475 06 70). Za podatke o ustreznih oblikah pomoči ali samo za podporo in pogovor se lahko obrnete tudi na TELEFONE ZA POMOČ V STISKI Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj). Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24 ur na dan, vsak dan). Klic je brezplačen.

So kot ena velika družina

Njegovo delo zahteva veliko požrtvovalnosti, večkrat pa se mu je utrnila tudi misel, da bi s tem kar prenehal. A meni, da so prav vsi prišli enkrat do te točke, ko so se vprašali, zakaj to počnejo, “še posebej na kakšnih daljših vajah ali preizkušnjah. Ko si že tretji dan celo noč pokonci na mrazu, se vprašaš, zakaj ti je tega treba. Ampak potem vseeno nekako nadaljujemo“.

Kljub tovrstnim občasnim mislim pa Ušeničnik nadaljuje svoje delo, še posebej zaradi dobrih odnosov. “Tukaj smo v bistvu vsi kot ena velika družina. Vsi se poznamo in se dobro razumemo,” je zatrdil.

Kako lahko pomagate?

Večina ljudi postane vodnik reševalnih psov v sklopu tečajev male šole. Tisti bolj perspektivni vodniki, ki si želijo nekaj več, se nato priključijo še naprej in postanejo vodniki. A za to, da pomagate reševalnim enotam, ni nujno, da postanete vodnik. V enoti vedno sprejemajo donacije, ljudje pa jim lahko namenijo tudi en odstotek dohodnine. Večino sredstev enoti zagotavlja Uprava RS za zaščito in reševanje, nekaj pa jih pridobijo tudi z donacijami.

Enoti je pomagal sicer tudi Ford Slovenija, ki jim je podaril vozilo Ford Tourneo Courier Active v enoletno uporabo za varen transport reševalnih psov. Kako poteka varni prevoz, pa si lahko preberete na tej povezavi.

ksenja.znidarsic@styria-media.si