Bioresonanca za živali: Najbolj poznana po obravnavanju alergijskih reakcij

“Mnogi skrbniki so zelo žalostni, ko izvedo, da je njihovo zasipanje živali z ljubeznijo, rojstvo otroka ali razhod s partnerjem morda sokreiralo nastanek bolezni pri njihovem ljubljenčku,” pravi dr. vet. med in bioresonančna terapevtka Klavdija Tomažič.

S čim se ukvarjate in kaj to konkretno pomeni? Letos bo minilo deset let, odkar izvajam bioresonančne terapije in testiranja za živali, zadnja štiri leta to delam na daljavo, kar pomeni, da so živali medtem v svojem domačem in mirnem okolju.

“Mislim, da je bioresonančna podpora tako pri ljudeh kot pri živalih najbolj poznana po obravnavanju alergijskih reakcij. Vendar pa lahko naslavljamo marsikatero drugo zdravstveno težavo,” pojasnjuje Klavdija Tomažič in dodaja, da se k njej po pomoč obrnejo skrbniki katerih živali, ki so prestale operacijo, utrpele poškodbe, imajo težave s prebavo, kožo, obnašanjem, strahovi, agresijo, neželenimi reakcijami po cepljenjih ali zdravilih, hormonskimi motnjami ali so prejele diagnozo rak.

Sama se sicer z izvajanjem bioresonančne terapije in testiranja za živali ukvarja deseto leto, zadnja štiri leta to počne tudi na daljavo. Najpogosteje obravnava pse in mačke, delala pa je tudi s konji, kunci, želvami, ovco, kokošjo itd. “Odkar delam na daljavo, so za mojo pomoč zaprosili že iz mnogih evropskih držav in iz držav z drugih kontinentov kot so Mehika, Avstralija, Dubaj,” še pojasnjuje.

Bi lahko z nami delili dve uspešni zgodbi oziroma izkušnji?

Uspeh je subjektiven pojem. Najbolj sem vesela, ko v kratkem času vzpostavimo dinamično ravnovesje telesa in s tem dobro počutje živali. Podobno sliko pogosteje srečam po obravnavi mladih živali in ob akutnem obolenju, vseeno pa me vedno znova presenetijo tudi »starčki«, ki se »pomladijo«, postanejo bolj igrivi, se jim povrne apetit ali zopet zmorejo daljše sprehode.

Izpostavila bi dva trenutno obravnavana mucka. Prvi je muc Tomi. Po besedah lastnice je borec že celo svoje življenje. Marca lani sem ga obravnavala, ker je začel krvaveti iz gobčka. Na veterinarskem pregledu ugotovili da ima »luknjo« v zgornji čeljusti: Nadaljnje preiskave prizadetega mesta so potrdile diagnozo ploščatoceličnega karcinoma. Operacija ni bila možna, svetovali so paliativno zdravljenje. Lastnica je takrat na pomoč poklicala mnoge holistične terapevte, tako je muc na bioresonančni, homeopatski, fitoterapevtski, bioenergijski (verjetno sem še katero izpustila), od konvencionalne pa na antibiotični in protibolečinski terapiji. Njegovo splošno počutje se je izboljšalo, izboljšal se mu je apetit, pridobil je telesno težo, izboljšal se mu je izgled dlake, postal je bolj »crkljiv« in kot je pred kratkim še poročala njegova skrbnica, so ji na ponovnem veterinarskem pregledu dejali, da muc na prvi pogled izgleda popolnoma zdrav.

Drugi muc je Štumf. Tudi njega sem »spoznala«, ko je že imel potrjeno težko diagnozo – popuščanje srca. Zdravila za odvajanje vode so mu izboljšala kvaliteto življenja, saj z njimi lažje diha, vseeno pa so mu skrbniki želeli ponuditi še dodatno podporo. Testiranje je razkrilo, da ga moti deljenje bivalnega prostora še z enim mucem in kužkom. Terapija je temeljila na zmanjšanju stresa in harmonizaciji medsebojnih odnosov z živalskima sostanovalcema. Že po prvi terapiji je skrbnik poročal, da pri mucu opazi več energije in volje za gibanje.

Obe zgodbi se lahko vsak trenutek tragično končata, vendar uspeh zame pomeni tudi vsak dan, ki ga žival preživi v kvalitetnejšem zdravstvenem stanju.

Kdaj je bioresonanca bolj in kdaj manj uspešna?

Rezultat bioresonančne obravnave je odvisen od mnogih dejavnikov. Najprej je bioresonanca lahko toliko uspešna, kot je obsežna kapaciteta telesa za samozdravljenje. Ta se navadno z leti, kroničnostjo težav, nereverzibilnimi poškodbami, odstranitvijo organov … zmanjšuje.

Nadalje je uspeh odvisen od zmogljivosti bioresonančnega aparata, znanja bioresonančnega terapevta in sodelovanja skrbnika živali. Namreč bolezen ni »božja kazen«. Nastane zaradi kombinacije negativnih dejavnikov, katerim je telo predolgo izpostavljeno. In v bioresonanco sem se zaljubila zato, ker z njeno pomočjo lahko odkrivamo vzroke za nastanek bolezni in jih v čim večjem številu poskušamo odstraniti. Seveda je za to nujna pomoč skrbnika živali.

Na tem mestu naj opozorim na morebitno začetno poslabšanje. Namreč kot je za mnoge naturopatske komplementarne terapevtske metode značilno, se včasih takoj po terapiji ali v prvih nekaj dneh pojavi neka oblika poslabšanja zdravstvenega stanja (pogostejše uriniranje, driska, povišana telesna temperatura, izpuščaji na koži, …). Ta se navadno pojavi kot način razstrupljanja telesa ali aktivacija imunskega sistema. Včasih mora telo najprej izločiti določene snovi, čemur služijo izločevalni organi, preden se lahko začne regeneracija.

Ali pogosto opažate, da so skrbniki sami krivi za težave in bolezni živali?

Beseda krivda se mi zdi premočna, vseeno pa smo skrbniki soodgovorni tako za svoje kot za zdravstveno stanje naših živali. Nehote in celo dobronamerno lahko sokreiramo pogoje za zdravstvene težave naših živali. Odgovorni smo za snovi, s katerimi pridejo naše živali v stik predvsem doma na primer preko hrane, vode, čistilnih in pralnih sredstev, sevanj, od nas je odvisna pogostost in kvaliteta njihovega gibanja, bivalno okolje in nenazadnje v veliki meri smo odgovorni za njihovo psihično počutje. To je lahko odvisno od osamljenosti, premalo gibanja, neupoštevanja pasemskih posebnosti, našega vsakodnevnega počutja, ki ga živali zelo dobro zaznajo in na nek način ponotranjijo.

Kateri so najpogostejši primeri, ko so za težave soodgovorni skrbniki? 

Mnogi skrbniki so zelo žalostni, ko izvedo da je njihovo zasipanje živali z ljubeznijo, rojstvo otroka ali razhod s partnerjem morda sokreiralo nastanek bolezni pri njihovem ljubljenčku. Pogosto je pomemben faktor v zdravju živali njihova prehrana, po izkušnjah pa lahko trdim, da je najpogosteje v ospredju psihični stres.

Pogosto slišim, da so se težave začele ali eskalirale, ko je prišlo do neke spremembe v družinski dinamiki, morda le družinski dopust. Kot »dejavnik tveganja« lahko omenim tudi travmatične izkušnje nekaterih posvojenih živali.