Te inšpekcije ni želela okrepiti nobena vlada
“Vsaka nova vlada samovoljno nastavlja in odstavlja direktorje javnih inštitucij. Tako zaposleni, čeprav se trudijo po svojih najboljših močeh, ne morejo imeti prave strokovne avtonomije, saj se direktorji večinoma preveč bojijo za svoje stolčke, da bi podpirali strokovna stališča zaposlenih,” nam je brez dlake na jeziku dejala priznana biologinja.
Z biologinjo Brino Sotenšek, ki že več let deluje na področju varstva narave, smo se pogovarjali o tem, kako se v slovenske reke vračata vidra in bober, kakšni izzivi spremljajo njuno sobivanje z ljudmi ter zakaj je vloga civilne družbe in lokalnih skupnosti ključna pri ohranjanju narave. Z bobrom in vidro se bomo morali naučiti živeti, meni sogovornica – to pa pomeni tudi, da bomo morali prepustiti prostor vodam in bolje zaščititi svoje površine. Vložek se nam bo dolgoročno izplačal, je prepričana, v nasprotnem primeru pa bo narava našla svojo pot, ki nam morda ne bo tako všeč.
Preden ste se pridružili Inštitutu Lutra, ste bili zaposleni na Zavodu za ribištvo Slovenije. Kaj vas je spodbudilo k premiku v nevladne vode?
Na Zavodu za ribištvo Slovenije (ZZRS) sem bila zadolžena za pripravo strokovnih mnenj o vplivih posegov na vode oziroma na ribe. Občasno sem tudi pripravljala pripombe na naravovarstveno zakonodajo. V času epidemije covid-19 pa so se začele uveljavljati precej sporne spremembe na področju okoljske zakonodaje. Če se spomnite, je takrat vlada poskušala v zakone za zajezitev epidemije vključiti določene člene, ki z epidemijo niso imeli nobene zveze, so pa posegali v okoljske varovalke – pogosto v korist investitorjev. Takrat smo se oglasili tudi strokovnjaki, kasneje je sledil še referendum o vodah. Vse to dogajanje me je na koncu privedlo do zaposlitve na Inštitutu Lutra, nevladni organizaciji. Tu zelo cenim, da direktorica podpira javno in konkretno izražanje strokovnih stališč. Na javnem zavodu pa zaposleni praktično nismo imeli strokovne avtonomije.
Tako je verjetno na večini javnih ustanov, saj so te že čisto s finančnega vidika povsem podrejene vsakokratni vladi. Poleg tega imamo tu še po mojem mnenju precej sporno prakso, da vsaka nova vlada samovoljno nastavlja in odstavlja direktorje javnih inštitucij. Tako zaposleni, čeprav se trudijo po svojih najboljših močeh, ne morejo imeti prave strokovne avtonomije, saj se direktorji večinoma preveč bojijo za svoje stolčke, da bi podpirali strokovna stališča zaposlenih. Kar se mi zdi zaskrbljujoče, je, da država ta v nebo vpijoč problem povsem ignorira in prakso nemoteno nadaljuje. Na Zavodu za ribištvo smo imeli konkreten primer, ko je bilo vodstvo zavoda po izdaji negativnega mnenja za HE Mokrice poklicano na zagovor na ministrstvo. Po tem zagovoru se je mnenje čez noč, v roku 10 dni, spremenilo v pozitivno. Mislim, da to vse pove o (ne)avtonomiji strokovnjakov v javnih inštitucijah.
Bivši sodelavci še vedno včasih potožijo, da jim »od zgoraj« servirajo stavke v stilu »saj je vseeno, kakšno mnenje napišete, negativno ali pozitivno, to zadevo bomo v vsakem primeru zgradili.« Si lahko predstavljate? To je alarmantno in nesprejemljivo. Verjetno takšni primeri niso prisotni samo na področju naravovarstva. Zelo si želim, da bi se to spremenilo in da bi se v javnih zavodih okrepila vloga žvižgačev.
O odgovornem odnosu do živali in okolja bomo družinice znova izobraževali na največjem dogodku za ljubitelje živali v Sloveniji: Na Žurnalovem Festivalu za ljubitelje živali, ki bo v nedeljo, 1. junija, v Novi Gorici. Dogodek je dobrodelen in povsem brezplačen, na njem bodo otroci in odrasli spoznali številne živali in strokovnjake iz živalskega sveta, dogodek bo povezoval igralec Matej Zemljič. Pridite na Trg Edvarda Kardelja 1 v Novi Gorici, dobimo se med 10 in 18. uro. Več informacij o dogodku TUKAJ.
Kako izgleda vsakdanji delovni dan naravovarstvenice – ste več na terenu ali v pisarni?
Naše delo je zelo raznoliko. Večino časa res delamo z računalnikom – od administrativnih zadev, sodelovanja v različnih okoljskih, zakonodajnih postopkih in načrtih upravljanja z vodami, izdelave okoljskih presoj, urejanja spletnih strani, pripravljamo tudi različne publikacije, brošure, razstave. Na terenu pa izvajamo delavnice in predavanja za otroke in odrasle.
Če le utegnemo, se udeležujemo tudi javnih dogodkov (okroglih miz, tiskovnih konferenc) na temo ozaveščanja o pomenu ohranjanja narave oziroma voda. Kolikor nam čas dopušča, skušamo s svojim znanjem in izkušnjami pomagati tudi civilnim iniciativam, ki si prizadevajo za varovanje vodnih ekosistemov v svojem lokalnem okolju. Zadnji dve leti smo izvajali državni monitoring bobra in vidre – to je bil prvi monitoring teh vrst v Sloveniji. To poteka predvsem pozimi, ko so sledi bobra in vidre najbolje vidne. Poročilo monitoringa je tudi javno objavljeno.
Kako poteka sodelovanje z državnimi institucijami? Ste zadovoljni s partnerstvom?
Na splošno bi rekla, da kar dobro sodelujemo. Interes za to je prisoten z obeh strani. Dopolnjujemo se – kot sem že omenila, je bil to hkrati tudi eden od razlogov, zakaj sem šla iz državne institucije v nevladno organizacijo. Javne institucije imajo namreč precej omejeno strokovno avtonomijo, saj so finančno in s tem pogosto tudi vsebinsko podrejene vsakokratni vladi.
Zato imamo nevladne organizacije pomembno vlogo – smo glas, ki opozarja, izpostavlja nepravilnosti tudi takrat, ko imajo strokovnjaki v javnih inštitucijah zvezane roke oziroma so njihovi glasovi utišani. Imamo tudi več možnosti za neposredno, odprto komuniciranje v javnosti brez cenzure. Upam, da se bo zavedanje o tem krepilo tudi v prihodnje.
Nekateri obstoju nevladnih organizacij nasprotujejo, sama pa glede na svoje izkušnje menim, da so prav nevladne organizacije ključne za demokratizacijo in transparentnost v družbi. Hkrati si želim, da bi javni strokovni zavodi imeli več avtonomije – da bi bili zaščiteni pred političnim in kapitalskim vplivom. Ker če strokovnjak ne more neodvisno izraziti svojega mnenja, potem to ni več demokratična družba, na ta način sprejete odločitve pa niso več strokovne.
S čim se trenutno ukvarjate na Inštitutu, ali so kakšni projekti, ki bi jih želeli posebej izpostaviti?
Trenutno se na Inštitutu Lutra ukvarjamo s projektom LIFE Bober (LIFE BEAVER). Gre za evropski projekt, njegov cilj pa je predvsem ozaveščanje javnosti o možnostih sobivanja z bobrom in pomenu te vrste za naravo in človeka. Projekt vodimo mi, Inštitut Lutra, skupaj s partnerji: Gozdarskim inštitutom Slovenije, Fakulteto za gozdarstvo in lesarstvo Univerze v Zagrebu ter hrvaškim Muzejem Ivanić–Grada. Gre za mesto približno 40 kilometrov jugovzhodno od Zagreba, v okolici katerega so prve bobre pred 30 leti izpustili v naravo oziroma ponovno naselili.
Namen projekta je izboljšati sobivanje z bobrom v Sloveniji in na Hrvaškem – pokazati, da se škodo lahko omili oziroma prepreči, da je bober lahko tudi koristen (ustvarja mokrišča, ugodno vpliva na biodiverziteto), pojasniti, zakaj je pomemben za naravo in človeka, kako sploh živi, kam lahko pričakujemo, da se bo širil v prihodnje … Bober je bil namreč v Sloveniji (in v velikem delu Evrope) več kot 200 let izumrla vrsta. V 18. stoletju je izginil skoraj povsod. Tako da smo ga ljudje praktično že povsem pozabili – pozabili smo, kako je živeti z njim.
Kako se je vrnil v naše vode?
Hrvati so po koncu vojne, torej leta 1996, začeli ponovno naseljevati bobre – pripeljali so jih z Bavarske, kjer bobri nikoli niso izumrli. Projekt je vodila zagrebška Fakulteta za gozdarstvo in lesarstvo. Izpustili so nekaj deset osebkov najprej na gozdnato območje Žutice blizu Ivanić-Grada, kasneje tudi v Podravino, in bobri so se nato po naravni poti razširili tudi k nam. V Sloveniji so ponovno prisotni šele nekaj več kot 25 let.
Prvotno pa je bila Lutra osredotočena na vidro. Kako je z njo?
Tudi evrazijska vidra je zaradi lova in slabšanja kvalitete življenjskega prostora v prvi polovici 20. stoletja skoraj izumrla, a se je nato v Evropi začela ponovno pojavljati. Več držav je vidro namreč zaščitilo, sčasoma pa je prišlo tudi do prepovedi uporabe nekaterih strupenih biocidov in PCB. Nekatere strupene snovi, zlasti težke kovine, so za vidro velik problem, ker se akumulirajo v prehranski verigi, vidra pa je prav na njenem vrhu, torej jih konzumira največ.
Eden naših prvih projektov je bil namenjen inventarizaciji vidre in ohranjanju njenih habitatov na Goričkem. Do takrat zbrani podatki so namreč kazali, da tam živi najbolj sklenjena, vitalna populacija vidre v Sloveniji. V okviru tega projekta je bil zgrajen tudi Vidrin center Aqualutra v Križevcih. Tam si obiskovalci lahko ogledajo razstave o vidri, bobru in s pomočjo preparatov ter drugih pripomočkov izvedo več o teh živalih. Kasneje smo izvedli še več projektov, preko katerih smo javnost ozaveščali o pomenu vidre in sladkovodnih ekosistemov ter izvajali popise te vrste.
Kako pa sobivata bober in vidra v naravi?
Sobivata lahko na istem odseku vodotoka. Oba sta precej velika – vidra lahko z repom meri skoraj meter in pol, je pa lažja in vitkejša, tehta nekje do 10 kg. Bober lahko tehta tudi do 30 kilogramov, tako da vidra recimo ne more upleniti odraslega bobra.
Imata tudi različno, mi rečemo temu ekološko nišo, torej vlogo v ekosistemu. Vidra je zver, plenilka, lovi ribe, pa tudi rake in dvoživke, bober je po drugi strani glodalec in izključno rastlinojed. Tako da si ne hodita v zelje. Med njima ni konfliktov. Vidra včasih celo uporablja zapuščene bobrove luknje ali brloge.
Koliko jih je pri nas?
Po zadnjih ocenah je v Sloveniji najmanj 268 do 331 bobrovih družin, kar je od 751 do 1.588 osebkov. Vidra je bila zaenkrat podrobneje popisana samo na Natura 2000 območjih, tam jih živi okoli 200.
Kakšna je vloga Lutre pri ohranjanju bobra in vidre v Sloveniji?
Vloga je po eni strani komunikacijska – izvajamo delavnice in predavanja za otroke in odrasle, sodelujemo na različnih dogodkih, izobražujemo ljudi o pomenu teh vrst. Svetujemo tudi na terenu, kadar se pojavijo konflikti z bobrom ali vidro.
Izvajamo pa tudi popise teh vrst in zbiramo podatke o njuni prisotnosti. Obenem smo aktivni v zakonodajnih in drugih postopkih, kjer gre za posege v naravo. Na različne načine si prizadevamo za ohranjanje voda, kar koristi obema vrstama.
Kakšen pa je odnos ljudi do bobra in vidre?
Mnenja so deljena. Ribiči nad vidro niso navdušeni, kmetje pa pogosto tožijo nad škodo, ki jo povzroča bober. Čeprav ugotavljamo, da škoda ne nastane vedno zaradi bobra, koruzo denimo zelo rade plenijo nutrije, pa tudi divji prašiči.
Bober in vidra sta strogo zavarovana, zato ju ni dovoljeno vznemirjati, kaj šele ubijati. V zadnjih letih pa sta se precej razširila. Vidra je prisotna bolj ali manj po vsej Sloveniji, bober pa povsod, razen na Primorskem in Notranjskem.
Na začetku in koncu projekta smo izvedli anketo in ugotovili, da imajo ljudje danes bolj negativen odnos do bobra kot na začetku. Bolj se zavedajo škode, ki jo lahko povzroča, o drugih, pozitivnih učinkih te vrste na okolje pa je zavedanja malo. V glavnem so ljudje mnenja, da bi morali z bobrovo populacijo začeti aktivno upravljati.
Ima bober v Sloveniji kakšnega naravnega plenilca?
Ne prav veliko. Lahko bi ga plenila volk ali medved, ampak marsikje, kjer imamo volkove in medvede (Notranjska, Primorska), bobra še ni. Sicer pa je bober za marsikatero zver prevelik zalogaj.
Se bober lahko samoregulira?
Do neke mere. Med seboj se bobri borijo za teritorij, pri tem lahko pride do smrtnih žrtev. Zelo tvegano je tudi iskanje teritorija, kadar so v igri selitve na daljše razdalje. Če je bobrov ne nekem območju preveč in so teritoriji zasedeni, se lahko zgodi, da eno leto sploh nimajo mladičev.
Če pa odraslega bobra odstraniš, to dolgoročno ni prav učinkovito, saj se bo na njegovo mesto zelo hitro naselil drug, ker so zelo teritorialni in živijo podobno kot ljudje – samec in samica sta si zvesta vse življenje in skupaj vzgajata mladiče. Ko mladiči odrastejo, to je v starosti približno dveh let, zapustijo primarno družino in si poiščejo svoj teritorij.
Kakšne prakse upravljanja imajo drugod po Evropi?
Na Bavarskem imajo na primer letno kvoto za odstrel bobra – okoli 1.000 primerkov. Na Češkem imajo sistem con: v coni C bobra oziroma njegove brloge odstranijo takoj, ko se pojavi; v coni B se ga aktivno upravlja; v coni A pa je strogo zavarovan.
Mislim, da tudi pri nas primanjkuje celostnega programa upravljanja s to vrsto. Manjkajo predvsem terenski svetovalci, ki bi lahko ukrepali na licu mesta, ko pride do konflikta z bobrom. Poleg tega bi ljudem znali praktično svetovati, kako zaščititi pridelek, kako preprečiti škodo. To so na Bavarskem zelo dobro uredili.
Tukaj bi rada izpostavila še, da je problem treba reševati dvostransko. Namreč, Zakon o vodah določa, da je ob potokih potrebno pustiti 5 m širok priobalni pas, ob rekah pa celo 15-40 m. To narekujejo tudi smernice nove kmetijske politike. Na terenu opažamo, da ljudje tega večinoma ne spoštujejo in svoje njive in sadovnjake (včasih celo stanovanjske objekte) razširijo čisto do roba vodne brežine.
S tem se seveda zelo povečajo možnosti za konflikt z bobrom, obenem pa se poveča tudi tveganje za onesnaženje vode, slabša se poplavna varnost. Tu bi bilo verjetno najbolj smiselno, da bi država lastnikom priobalnih zemljišč ponudila neko primerno visoko finančno nadomestilo v zameno za opustitev obdelovanja priobalnih pasov. Tudi lastniki zemljišč, ki smo jih intervjuvali, to v glavnem vidijo kot najboljšo rešitev.
Kako lahko ljudje zaščitijo svoje pridelke pred bobrom?
Z mrežami okoli dreves, električnimi pastirji okoli polj. Na Bavarskem, na primer, so ugotovili, da lahko z enim električnim pastirjem izmenično zaščitijo več parcel. Po približno tednu dni pastirja prestavijo z ene na drugo parcelo, saj se bober hitro nauči, da tja ne sme. Praksa je pokazala, da enotedenska namestitev pastirja bobra od njive odvrne še za naslednje 2-3 tedne. Tako si več lastnikov lahko izmenjuje enega električnega pastirja, kar pomeni, da so stroški.
NAVODILA za zaščito pred bobri najdete tudi na spletni strani TUKAJ.
Pri tem je pomembno, da so vodniki pastirja nameščeni dovolj nizko, da bobru preprečijo dostop tudi v primeru, ko želi skopati luknjo pod žico. Spodnja žica mora biti od tal odmaknjena okoli 15 cm.
Kako je z odškodninami za škodo, ki jo povzroči bober?
Trenutno je praksa (in zakonodaja) taka, da ti država povrne škodo, ampak le, če si predhodno sam poskrbel za ustrezno zaščito. Če zaščite ni bilo, odškodnine ne dobiš.
Konflikti z vidrami se po drugi strani dogajajo predvsem v ribogojnicah.
Ribnik ali ribogojnico, če se v bližini potika vidra, je treba zaščititi z mrežami in ograjami, tudi električnim pastirjem, v nasprotnem primeru je škoda lahko velika. Bi pa tudi tukaj lahko država pomagala in vsaj delno pokrila stroške zaščite.
Kako velik teritorij pa lahko pokriva ena sama vidra?
Vidra ima načeloma večje teritorije kot bober, od okoli 5 do 15 km vodotoka, lahko tudi več. Poleg tega se lahko premika zelo daleč, več deset kilometrov. Imamo podatke, da je bila vidra opažena tudi tam, kjer so kraške ponikalnice in ni neposredne povezave med površinskimi vodotoki – na primer v Rakovem Škocjanu, na Planinskem polju, reki Temenici. Tako da lahko vidra peš oziroma po kopnem prehodi relativno velike razdalje.
Podatki Agencije RS za okolje (ARSO) sicer kažejo, da se povprečni pretoki vodotokov v zadnjih desetletjih zmanjšujejo. Pojavlja se vse več ekstremnih dogodkov – ekstremne suše, ekstremne poplave. Kakšni bodo vplivi podnebnih sprememb na vode?
Podnebne spremembe so že opazne tudi na naših vodah, še toliko bolj zato, ker smo vodotokom vzeli prostor. Ohranjen vodotok lahko namreč blaži posledice poplav in suš. Obrežna vegetacija zadržuje vlago in upočasnjuje odtekanje vode.
Drevesa denimo zadržijo veliko več vode kot travnik. Mokrišča delujejo kot spužve – koristna so tako ob suši kot ob poplavah. Rečni okljuki blažijo hitrost poplavnih valov. Za poplavno varnost, pa tudi za ekosistem, je pomembno, da ob vodotokih izven naselij ohranjamo ali obnavljamo naravne razlivne površine – poplavne travnike in gozdove, pa tudi stranske rečne rokave.
Na vodah se pozna tudi segrevanje. V Avstriji se je na postrveh že pojavila nova ledvična bolezen (PKD), ki jo povzroča mikroorganizem, ki postane aktiven pri višjih temperaturah vode, torej nad 15 °C. Pri nas se je v zadnjih letih na Savi Bohinjki, torej v naravi, na postrvjih vrstah pojavil bakterijski nefritis (BKD), ki se prav tako pojavlja le v primeru višjih temperatur vode. V Jadranskem morju se zaradi segrevanja pojavlja vse več toploljubnih, tudi invazivnih vrst.
V dolgotrajnih poletnih sušah so pretoki rek in potokov minimalni, če ob tem še odstranimo obrežno vegetacijo, torej drevesa in grmovje, struga nima več sence, izpostavljena je pregrevanju – stanje se še poslabša. Imamo tudi veliko odvzemov vode. Imamo tudi več sto malih hidroelektrarn, ki delujejo tako, da preusmerijo vodo iz potoka v cev, kar pomeni, da so lahko pretoki na več 10, 100 metrov ali celo kilometrov potoka močno okrnjeni. V sušnem obdobju je to lahko pogubno – še posebej, če lastniki kljub nizkim pretokom odvzamejo vso ali večino vode. In tega se pogosto ne nadzoruje ustrezno. Tudi ekološko sprejemljivi pretok, to je voda, ki mora ostati v strugi tam, kjer se voda odvzema, se določa na podlagi nizkih pretokov. Naš vpliv tako še povečuje učinke podnebnih ekstremov.
Narava pa ima sama sposobnosti prilagajanja – če ji to dopustimo in omogočimo dovolj prostora. Ena od takih naravnih rešitev je bober.
Njegovi jezovi zadržujejo vodo, dvigujejo nivo podtalnice, blažijo vplive dolgotrajnih suš. V Nemčiji so jih kmetje prav zaradi tega marsikdaj tudi veseli. Obenem bobri ustvarjajo življenjski prostor tudi za številne druge vrste živali in ugodno vplivajo na biodiverziteto.
Z jezovi in kopanjem stranskih vodnih kanalov ustvarjajo močvirja, ki so izjemno koristna tudi za človeka – prečiščujejo vodo in delujejo kot spužva: blažijo poplave in suše. In ker so bobrovi jezovi narejeni iz blata in vej, jih večje vode enostavno zalijejo ali podrejo – tako da ne predstavljajo trajne ovire za prehodnost vodotoka, v nasprotju z betonskimi zadrževalniki vode.
Kako bi morali po vašem mnenju ukrepati danes, da bi bili bolje pripravljeni na spremembe, ki prihajajo?
Z vidika pripravljenosti na spremembe bi morali začeti pri osnovah: zmanjšati rabo prostora in virov. Kot sem že omenila, je zelo pomembno, da damo vodotokom, pa tudi mokriščem in drugim naravnim razlivnim površinam, dovolj prostora.
To nam narekuje tudi Uredba EU o obnovi narave, pa tudi slovenska Resolucija o dolgoročni podnebni strategiji 2050 poudarja, da je potrebno obnavljati ekosisteme, ki so ključni za blaženje podnebnih sprememb. Če želimo dati naravi dovolj prostora, moramo biti pri izrabi virov bolj varčni. Manj kot trošimo in porabljamo, manj obremenjujemo okolje. In to se začne pri posamezniku – z večjo ozaveščenostjo. Včasih si moramo samo vzeti trenutek in se vprašati, ali nekaj res potrebujemo. Ali bi si naložila toliko opravkov v enem dnevu, tudi če ne bi imela avtomobila? So vsi ti opravki res nujni? Sem zaradi tega bolj v stresu?
Dobrodošla bi bila ozaveščevalna kampanja glede varčevanja na nacionalni ravni. V prvi vrsti pa se moramo zavedati tudi, da so največji porabniki energije industrija in velike korporacije, zato ni pošteno glavnine krivde valiti na posameznike. Industrijo bi morali po mojem mnenju usmerjati k manjši porabi v smislu zmanjšanja končne rabe energije, to pa potem nagraditi s popusti na cene elektrike in odpustki pri davkih na emisije.
Rešitev po vašem mnenju torej ni zgolj zamenjava virov energije.
Če opustimo nafto in premog in vse prenesemo na elektriko, nismo rešili težave. Morda smo izboljšali kakovost zraka, kar je pomembno, a za naravo je lahko ob uporabi električnih avtomobilov obremenitev enaka ali celo večja, če nismo zmanjšali porabe.
Pridobivanje električne energije zahteva prostor, vire, infrastrukturo. In tukaj naletimo na širši problem. Trenutno je tako, da se s podnebnimi ukrepi vsaj na videz ukvarja predvsem zahodni svet, a za reševanje okoljske krize je ključno globalno sodelovanje. Bila sem denimo v Iranu, kjer so zaradi mednarodnih gospodarskih sankcij prisiljeni v skrajno samooskrbo. Skozi mesto Isfahan je še pred 20 leti stalno tekla reka Zayandeh, danes pa je njena struga večino leta suha, ker vodo preusmerjajo na industrijske obrate, za tehnološko rabo.
Dejstvo je, da če ustvarjamo neenakosti in izsiljujemo države po principu »kdor ni z nami, je proti nam«, drugim onemogočamo, da bi enakomerno izrabljali vire in ustrezno varovali svoje okolje in naravo in okoljska škoda je na koncu še večja. Seveda takšna in podobna ravnanja vodijo tudi v povečevanje begunske krize. Zato je ključen širši pogled, in pa seveda pravičnost – medsebojna, globalna solidarnost – če hočemo res reševati ali vsaj omiliti okoljsko in podnebno, pa tudi begunsko krizo.
Katere so po vašem mnenju največje grožnje slovenski naravi danes?
Zaskrbljujoče je po mojem mnenju že dejstvo, da nobena vlada doslej ni pokazala resnega interesa po okrepitvi okoljske inšpekcije – kadrovsko in strokovno, v smislu več pristojnosti. Poleg tega imajo, kot sem že izpostavila, strokovni javni zavodi premalo samostojnosti in vpliva, ker so preveč podrejeni vsakokratni vladi in/ali vplivnim lobijem.
Pomemben premik k varovanju narave in okolja bi predstavljalo tudi aktivno vključevanje lokalnih skupnosti k ohranjanju svojega naravnega okolja. Velika grožnja slovenski naravi je, da o rabi prostora in virov samovoljno odloča peščica ljudi, brez širše javne razprave in posvetovanja z različnimi strokovnjaki. Izjemno problematična je tudi sporna praksa, po kateri si investitorji sami izbirajo in neposredno financirajo izdelovalce presoj vplivov na okolje in monitoringov.
Kot grožnjo naravi vidim tudi tako imenovani »zeleni prehod«, ki se mi zdi precej zlorabljen. Nekritična pozidava prostora z megalomanskimi objekti za t. i. »obnovljive vire energije«, ki gre predvsem na roko investitorjem in ne upošteva ne naravovarstvene stroke ne lokalnih prebivalcev, niti slučajno ni zelena.
Ali lahko predstavite kakšen primer dobre prakse, kjer je lokalna skupnost uspela ustaviti sporen projekt?
Da, recimo Zveza društev Moja Mura, ki je skupaj z biologinjo Andrejo Slameršek uspela ustaviti pozidavo reke Mure s hidroelektrarnami, sedaj pa se bori proti kompostarni v Ceršaku – gre za kompostarno, ki se nahaja dobesedno na Muri, na rečnem otoku, kar je seveda zelo tvegano.
Primer so tudi lokalni prebivalci, ki so pred sto leti zaustavili gradnjo jezov na zgornji Soči. Njim dolgujemo zahvalo, da danes lahko uživamo v njenih lepotah. Gibanje Balkan river defence pod vodstvom Roka Rozmana je veliko pripomoglo k temu, da so albansko reko Vjoso, ki je zadnja povsem prosto tekoča reka v Evropi, zaščitili.
Pa Uroš Macerl, sedanji sopredsednik stranke Vesna, ki je skupaj s sokrajani ustavil delovanje cementarne Lafarge v Trbovljah. Še kdo bi se našel. Projekti bi morali potekati bolj transparentno, da bi bila javnost o njih informirana in aktivno vključena v odločanje že na začetku postopkov, ne da ljudje šele naknadno izvejo, kaj se dogaja v njihovem kraju in se morajo potem povezati v civilne iniciative, da zaustavijo sporne projekte.
