“Nekateri se težko sprijaznijo s tem, da bi bil pes brez ene noge”

Odločitev za amputacijo prizadete noge je za lastnike živali pogosto ena najtežjih, saj jo spremljajo številni strahovi in čustvene dileme. A kot poudarja dr. Vladimira Erjavec, amputacija ni konec kakovostnega življenja, živali se namreč pogosto presenetljivo hitro in uspešno prilagodijo.

Življenje s hišnimi ljubljenčki nas lahko kdaj postavi tudi v neprijeten položaj, ko se moramo odločiti za primerno obliko zdravljenja. Včasih je pri nekaterih poškodbah edina možnost zgolj amputacija poškodovane noge, a izr. prof. dr. Vladimira Erjavec z Veterinarske fakultete v Ljubljani miri, da imajo živali lahko tudi po amputaciji kakovostno in polno življenje.

“Veterinarji se praviloma odločijo za amputacijo takrat, kadar so izčrpane vse druge možnosti, da bi neko stanje pozdravili. Za amputacijo se odločamo tudi takrat, kadar bi zdravljenje povzročalo dolgotrajne bolečine živali,” je uvodoma pojasnila.

Nekatera stanja nujno zahtevajo amputacijo

Amputacija je tako nujna pri novotvorbah, še posebej pri osteosarkomu. Osteosarkom je izjemno agresiven kostni rak, ki povzroča močno bolečino. “Z amputacijo živali odstranimo bolečino, da je lahko življenje še naprej vzdržno. Kljub temu je po amputaciji zaradi osteosarkoma prognoza dokaj slaba. Živali bodo recimo v pol leta, letu vseeno umrle, vendar preostanek življenja živijo brez te neznosne bolečine,” je razložila dr. Erjavec.

Prav tako so amputacije nujne, kadar ima žival zdrobljen sklep, morda več sklepov, kjer so mišice poškodovane. “Pri mačkah se zgodi, da je živec poškodovan na način, da bo cela noga mrtva. Žival je ne čuti, mačka pa nato to nogico vleče za seboj in si povzroča rane. Drugi primer amputacije pa je, kadar pride do hudih vnetij, ki jih nikakor ne moremo pozdraviti, ali pa ko ima žival prirojene deformacije.“

Pri živalih je enostavnejša amputacija zadnje noge, saj nosijo približno 60 do 70 odstotkov teže na sprednjih nogah. Zaradi tega se nato tudi lažje prilagodijo na življenje brez zadnje noge. Vendar lahko tako kot pri drugih kirurških posegih pride tudi do zapletov, opozarja dr. Erjavec, kot so hude krvavitve. A kljub temu gre pri amputacijah za precej rutinski poseg.

Za nekatere lastnike je amputacija čustveno naporna

Pomembno se je sicer zavedati, da amputacija ni neuspeh v zdravljenju, ampak zadnja možnost, da se živali omogoči, da hitreje okreva in da ima bolj kakovostno življenje brez hudih kroničnih bolečin. Dr. Erjavec je povedala, da je za lastnike živali vsekakor težji emocionalni vidik.

“Nekateri lastniki se težko sprijaznijo s tem, da bi bila žival brez ene noge. Potem je zopet odvisno, kakšno življenje ima žival. Če je to športno aktivna žival, bo morda po treh nogah težje hodila. Zunanja mačka bo tako zunaj malo bolj izpostavljena in bo morda težje pobegnila pred nevarnostjo ali pa se počasneje umaknila s ceste. Da bi bila žival brez noge, jim je nekako čustveno ali estetsko nesprejemljivo,” je opisala, ob tem pa poudarila, da se odnos lastnikov v zadnjih letih spreminja in da je takšnih primerov manj kot v preteklosti.

Živali se po amputaciji gibajo precej običajno. Amputacija ne pomeni, da žival ne bo mogla več hoditi na sprehode, je pa v določenem obsegu omejena, je poudarila dr. Erjavec. Prav tako se običajno zelo hitro privadijo na življenje brez noge in shodijo že po enem dnevu ali dveh.

“S tremi nogami plezajo po drevesu”

Odločitev za amputacijo namesto evtanazijo je pogojena s strani človeka in njegovega odnosa z živaljo, meni dr. Erjavec. Če je žival precej aktivna in jo ima človek zelo rad, bo iskal vse možne rešitve, da ji olajša življenje, tudi s protezo. V zadnjih letih se veliko več lastnikov odloči za amputacijo kot pa evtanazijo. To pripisuje dejstvu, da je veliko živali, ki brez noge živijo povsem običajno življenje. Prav tako je objavljenih veliko zgodb s srečnim koncem. “Morda ljudje poznajo nekoga, ki je imel žival brez okončine. Pri mačkah to ni nikakršna težava, sploh če so notranje. Je pa zanimivo, da mačke s tremi nogami tudi plezajo po drevesu. Niso tako omejene, kot si morda mislimo,” je izpostavila.

Po amputaciji je pomembno, da je domače okolje do neke mere prilagojeno. Gladka tla so neprimerna, saj lahko živali hitro spodrsne in se tako dodatno poškoduje. Podlaga mora biti takšna, da lahko žival zlahka vstane, na začetku pa ji seveda pomagajo tudi lastniki. Prav tako mora imeti mehko ležišče, saj so lahko malo bolj podvržene otiščancem. Izjemno pomembno je tudi, da je rana zaščitena, da si je žival ne zgrize. Žival mora imeti zaščitni ovratnik ter bolj mirovati, da se rana lepo zaceli, običajno se šive odstrani po 14 dneh. Amputacijo se tudi opravi tako, da je kost zaščitena z mišicami, da je živali čim bolj udobno.

Po amputaciji se živali ne smejo preveč zrediti

Največjo napako, ki jo lahko naredijo lastniki po amputaciji, je nepazljivost pri sami skrbi za rano. Če si žival namreč zgrize rano in se ta odpre, lahko posledično pride do infekcije ali celo sepse. Dr. Erjavec sicer miri, da so takšni primeri izjemno redki, saj zdravljenje običajno poteka brez težav.

Med drugim pa lastnikom živali z amputirano okončino svetuje fizioterapijo, v kolikor si jo le lahko privoščijo. “To velja tudi za kasneje, če žival ne bi imela proteze, pa bi lastnik opazil, da ima večje težave z osteoartritisom ali pa da bi se drža živali začela spreminjati. Velikokrat se živali upognejo v eno stran, v tem primeru bi zagotovo predlagala fizioterapijo. Pomembna stvar je tudi, da se živali ne zredijo preveč, saj je v tem primeru teža večja na preostale tri okončine in lahko pride do še večjih težav.“

Dodala je, da se najhitreje in najbolje prilagodijo na amputacijo prav mačke, še posebej, kadar imajo amputirano zadnjo okončino. Prav tako se manjši psi hitreje privadijo na življenje brez okončine kot večji. Pri slednjih se težava pojavlja predvsem pri vstajanju, pri čemer jim morajo ljudje več pomagati. Kljub temu pa se vseeno dobro privadijo na trinožno življenje.

Fascinanten veterinarski primer opisali tudi v ugledni reviji

V spominu ji je ostal en primer, ki se sicer ni končal z amputacijo, vendar je bil poseben v vseh vidikih. “Mačka je imela zlomljeno sprednjo nogo, torej obe podlaktni kosti. Imela pa je tudi obsežno nekrozo kože po celotnem obsegu okončine, od komolca do šape, pri čemer je bila praktično cela tačka brez kože,” je pripovedovala dr. Erjavec ter izpostavila, da so se znašli pred veliko dilemo, kaj pravzaprav storiti. Lastnica mačke je bila njihova študentka, ki je želela poskusiti vse načine zdravljenje pred amputacijo. “Zdravljenje je trajalo tri mesece. Celo okončino smo zdravili z medicinskim medom. Fascinantno je bilo, da se je cela koža zarasla nazaj, tudi z dlako, ostala je zgolj ena majhna brazgotina.“

Primer so tudi opisali in ga objavili v ugledni reviji, saj so bili vsi navdušeni nad dejstvom, da se lahko okončina tako obnovi. Kako se je mačka sicer poškodovala, ne vedo.

Za konec je pojasnila, da je odločitev za amputacijo seveda stvar lastnika. “Če se lastnik odloči za nekaj, ga je težko prepričevati v drugačno, saj bi potem verjetno vse te frustracije pripisoval veterinarju, ker ga je v to prepričal,” je povedala ter dodala, da je življenje brez okončine za živali prav tako lahko kvalitetno.

LJUBITELJI ŽIVALI POZOR: V nedeljo 31. maja nas v Novi Gorici čaka brezplačen in dobrodelen dogodek: Festival za ljubitelje živali. Dogodek bo na Trgu Edvarda Kardelja 1 v Novi Gorici in v parku ob avtobusni postaji, v primeru slabega vremena ga premikamo na 14. junij. Več o dogodku TUKAJ .

ksenja.znidarsic@styria-media.si