V nadaljevanju preberite:

• Odraščajoči in odrasli psi pogosto skačejo, ker smo jih takšnega vedenja nehote naučili že kot mladiče.
• Vzgojo začnemo takoj, ko pes pride v naš dom.
• Pomembnoje , da omejimo možnosti, da do skakanja sploh pride.

Zakaj psi skačejo na ljudi?

Psi skačejo na ljudi iz različnih razlogov. Vedno je pomembno, da vedenje razumemo v kontekstu situacije in upoštevamo starost psa. Mladiči pogosto skačejo na ljudi, ker so manjši in bolj oddaljeni od nas – želijo si stika z nami in se nam skušajo približati.

Odraščajoči in odrasli psi pogosto skačejo, ker smo jih takšnega vedenja nehote naučili že kot mladiče. Takrat se nam je to zdelo prikupno in nenevarno. Pogosto na primer med treningom dajemo priboljške tako, da mora pes skočiti proti nam, in s tem nevede spodbujamo skakanje. Včasih pa psi skačejo zato, ker zaznajo našo napetost ali stisko – želijo nas pomiriti, saj imajo raje umirjene in čustveno stabilne vodnike.

Zakaj pes ne sme skakati na ljudi?

Takšno vedenje ni zaželeno, ker nam pes lahko z umazanimi tačkami poškoduje ali umaže oblačila. Še pomembneje pa je, da lahko s skokom podre ljudi s slabšim ravnotežjem, na primer otroke ali starejše.

Po drugi strani pa menim, da je skakanje lahko tudi del pozitivne interakcije, če ga pravilno usmerimo. Svoje pse na primer učim, kdaj morajo ostati s štirimi tačkami na tleh in kdaj je primeren trenutek, da lahko skočijo name – kot del igre ali izraza veselja.

Kdaj začnemo psa učiti, da ne sme skakati na ljudi?

Vzgojo začnemo takoj, ko pes pride v naš dom. Z doslednim nagrajevanjem zaželenega vedenja bo pes to vedenje začel pogosteje ponujati sam od sebe, skakanja pa se sploh ne bo poslužil.

Kako psa odvadimo skakanja na druge ljudi?

Najprej je pomembno, da omejimo možnosti, da do skakanja sploh pride. Na primer tako, da imamo psa na povodcu v situacijah, kjer bi do tega lahko prišlo. Nagrajujemo trenutke, ko pes ostane s tačkami na tleh. Učenje začnemo v okoliščinah, kjer vemo, da bo pes uspešen, nato pa postopno uvajamo težje situacije in motnje.

Kdaj je smiselno poiskati pomoč strokovnjaka?

Pomoč strokovnjaka je priporočljiva, če pes pogosto skače kljub našim prizadevanjem, če kaže znake stresa ali če se vedenje pojavlja v različnih okoljih – doma in na sprehodih. Strokovnjak lahko pomaga prepoznati vzroke vedenja in predlaga učinkovite rešitve. Pogosto skakanje izzveni, ko razrešimo temeljno stisko, zaradi katere je pes to vedenje razvil.

The post Zakaj psi skačejo na ljudi in kako jih tega odvadimo appeared first on Tačka.over.net.

V nadaljevanju preberite:

• Čipirati morate vse mačke, tako mlade kot stare.
• Država bo sofinancirala čipiranje v višini 30 evrov le še do konca avgusta.
• Vas bodo v primeru, da ne boste čipirali mačke, oglobili?

Kot smo že večkrat pisali, je lanskega avgusta v veljavo stopila novela zakona o zaščiti živali. Med spremembami, ki jih prinaša zakon, pa je tudi obvezno čipiranje mačk.

Določba bo začela veljati 1. januarja 2027, do takrat pa stroške čipiranja, kot smo tudi že poročali, financira država. Toda pozor, sofinanciranje v višini 30 evrov se bo izvajalo le še 14 dni, do 31. avgusta. 

Prehodno obdobje do konca leta, čipirane tudi stare mačke

Prehodno obdobje se je začelo 20. avgusta 2025 in bo trajalo do 31. decembra 2026. V tem času morajo lastniki poskrbeti, da bodo označene vse njihove mačke, ne glede na starost. “Lastnik se sam odloči, kdaj v tem obdobju bo opravil označitev. Veterinarske ambulante bodo lastnike obveščale o obveznostih in prednostih označitve ter opravile označitev in prijavo v CRHŽ,” sporočajo z Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR.)

V prehodnem obdobju označitev lastniških mačk subvencionira Republika Slovenija. Veterinarski ambulanti je iz proračuna povrnjen znesek v višini 30 evrov (z DDV) za opravljeno storitev označitve in prijave mačke v CRHŽ. To pomeni, da je račun za lastnika za 30 evrov nižji od cene na ceniku ambulante. Priporočena cena za čipiranje je sicer 32,89 evra. Če veterinarska ambulanta upošteva to ceno, morate za čipiranje mačke odšteti le 2,89 evra. 

A pozor, takšna višina subvencije velja le še 14. dni. “Država v prehodnem obdobju lastnikom pomaga s sofinanciranjem stroškov označitve in registracije mačk. Za storitve, opravljene do 31. avgusta 2026, znaša sofinanciranje 30 evrov na mačko. Za storitve, opravljene od 1. septembra 2026 do 31. decembra 2026, bo sofinanciranje znašalo 8 evrov na mačko. Znesek se upošteva neposredno pri obračunu storitve in znižuje strošek, ki ga plača lastnik,” pojasnjujejo na upravi. 

To pomeni, da boste že v septembru za čipiranje mačk odšteli 22 evrov več. 

Kakšen je cilj obveznega čipiranja mačk?

Na Redditu se je pojavilo več tem o obveznem čipiranju mačk. Medtem ko se številni strinjajo z obveznim čipiranjem mačk, imajo drugi pomisleke, zakaj je to sploh potrebno. Številni komentarji razkrivajo, da velika večina ljudi še vedno ne ve, zakaj je bilo uvedeno obvezno čipiranje mačk, številni ne vedo niti, da za zdaj niso predvidene globe.: “In to rešuje kaj? Absolutno nič. Odgovorni lastniki bomo plačali in upoštevali pravila, po vaseh (kjer je kršitev in prostoživečih mačk največ) pa bo še vedno kot na Divjem zahodu. Imam notranjo muco, ki je čipirana, občasno pa tudi nahranim kakšnega “potepuha” (beri: prostoživečo mačko). In kaj naj zdaj, plačam globo, ker nočem prevzeti odgovornosti za prostoživečo mačko, za katero niti ne vem, čigava je, hkrati pa ji nikakor ne privoščim življenja v kletki? V naši četrti so do zdaj praktično vse prostoživeče mačke kastrirali/sterilizirali. Zdaj bo pa tega očitno manj, saj nihče ne bo želel prevzeti odgovornosti nase in tvegati kazni. Tako bo zakon v praksi udaril predvsem po tistih, ki že zdaj ravnajo odgovorno, medtem ko bo tam, kjer je problem največji, stanje ostalo skoraj nespremenjeno.” 

Ena od uporabnic ji je hitro odgovorila: “Ce hranis potepusko macko ze pomeni, da si na nek nacin odgovoren zanjo. Edina pravila stvar ki jo ti lahko naredis v tem primeru je, da poklices pristojno zavetisce, reces, da je nikogarsnja macka, ocitno nima lastnikov in se taksno macko na stroske drzave uredi – k/s, cepi. Taksno urejeno odraslo macko se nato spusti nazaj v okolje, ki ji je znano. In ne, ne gre v kletko (razen, ce bi bila to mladic, ali pa neka pohabljena muca, ki ni zmozna zivljenja zunaj). Vazno je, da je taksna macka k/s in se ne razmnozuje vec naprej.”

“Danes čipiranje, jutri novi davek zate. Če ne pa ta vlada, pa prejšna, ker ena bo gotovo se to spomnila,” pa se boji tretji uporabnik.

Za tiste, ki svoje mačke ne bodo čipirali, ni predvidena nobena globa, so že ob napovedi novele zakona zagotovili na Upravi. S tem ukrepom ne želijo kaznovati skrbnikov mačk, ampak je njihov namen, da se nedvoumno dokaže lastništvo živali, so pojasnili. To velja še posebej v primeru, kadar zavetišče odpelje mačko na sterilizacijo. V kolikor mačka ni čipirana, se zavetišče samo odloči, ali bo sterilizirano mačko odpeljalo na isto območje. Če je mačka čipirana, odgovornost pade na lastnika.  

“Označevanje lastniških mačk omogoča identifikacijo lastnikov in s tem hitro vračanje izgubljenih mačk, zmanjšuje število zapuščenih mačk v zavetiščih, krepi odgovorno lastništvo in omogoča boljši nadzor nad trgovino z živalmi ter razmnoževanjem,” pojasnjujejo na upravi. Dodajajo, da podobna ureditev že več kot 20 let uspešno velja za pse. Obvezno označevanje psov je bilo uvedeno leta 2003 in se je izkazalo za zelo učinkovit ukrep.

Prav delavci v zavetiščih so denimo večkrat opozarjali na spore, ko so želeli odloviti mačke in jih sterilizirati ter kastrirati, pa so se pojavili domnevni lastniki, ki jim tega niso dovolili. Zdaj teh težav ne bo več. Če mačke niso čipirane, jih zavetišče lahko odpelje in jih obravnava kot mačke brez lastnika. 

Manj težav z izgubljenimi mačkami

Če v zavetišče prispe najdena čipirana mačka, lahko zavetišče s pomočjo podatkov v registru nemudoma ugotovi, kdo je njen skrbnik, in jo vrne domov. Pri nečipirani mački je postopek bistveno bolj zapleten. Čeprav gre za lastniško mačko, jo zavetišče brez podatkov o lastniku obravnava kot mačko brez lastnika, morebitni skrbnik pa mora svoje lastništvo dokazovati na druge načine. Obvezno čipiranje naj bi zato predvsem odpravilo tovrstne zaplete: pri najdeni mački bo mogoče hitro preveriti, ali ima skrbnika, in jo vrniti domov. Če se izkaže, da mačka nima lastnika, pa jo lahko zavetišče obravnava kot zapuščeno oziroma brez lastnika.

Obvezno čipiranje bi lahko spodbudilo tudi odgovornější odnos do mačk in njihovega razmnoževanja. Skrbniki bodo namreč za mladiče svoje mačke odgovorni vse do oddaje. Mladiči morajo biti pri materi do dopolnjenega 12. tedna starosti, pred oddajo pa morajo biti tudi mikročipirani. Prav zato bi se lahko več skrbnikov odločilo za sterilizacijo mačk in s tem preprečilo neželena legla.

“Lastnik mačke zagotovi, da je mačka do dopolnjenega dvanajstega tedna starosti označena na predpisan način. Lastnik mačke prijavi lastništvo mačke v sedmih dneh od njene pridobitve, lastnik mačjega mladiča iz lastne vzreje pa prijavi lastništvo mladiča najpozneje do njegovega dopolnjenega dvanajstega tedna starosti pristojni veterinarski organizaciji,” piše v noveli zakona.

Lastnik mačke mora v sedmih dneh od spremembe pristojni veterinarski organizaciji sporočiti spremembo lastništva mačke, pogin ali evtanazijo mačke, pristojni veterinarski organizaciji ali zavetišču pa pobeg ali odtujitev mačke.

The post Odštevanje se je začelo: Cenejše čipiranje le še 14 dni appeared first on Tačka.over.net.

“Vsak pes se stara s svojim tempom in ni določene starosti, pri kateri bi pes čez noč postal »star«. Večje pasme imajo na primer krajšo življenjsko dobo kot manjše, zato med seniorje običajno spadajo prej,” pojasnjujejo v Ameriškem kinološkem klubu (American Kennel Club).

Eno pasje leto sedem človeških?

Vsi smo že slišali za trditve, da je eno pasje leto enako kot sedem človeških, kar seveda ne drži. Psi se starajo postopoma, na njihovo staranje pa vpliva več dejavnikov, zato niti dva psa ne sledita povsem enakemu časovnemu okviru. Številni veterinarji in raziskovalci zato raje upoštevajo pričakovano življenjsko dobo kot splošno določeno starost. Po njihovem pristopu pes velja za seniorja, ko doseže približno zadnjo četrtino pričakovane življenjske dobe.

Pri labradorcu, katerega povprečna življenjska doba je od 11 do 13 let, bi to pomenilo, da ga lahko za seniorja štejemo približno pri osmih ali devetih letih. 

Laklandski terier, ki ima povprečno življenjsko dobo približno 15,5 leta, vstopa v zlata leta šele pri enajstih letih in pol. 

Pritlikavi koder ali cairnski terier, ki imata povrečno življenjsko dobo 14 let, vstopata v zlata leta pri desetih letih in pol. Pasme s kratko življensko dobo devetih let pa vstopijo v zlata leta že pri šestih oziroma sedmih letih. 

Pogoste tudi težave z gibanjem

Na način in hitrost staranja psa vplivajo številni dejavniki. Pomembni so pasma, velikost, genetika, življenjski slog in splošno zdravstveno stanje.Psi večjih pasem običajno nimajo tako dolge življenjske dobe kot psi majhnih pasem. To je med drugim povezano z velikimi presnovnimi potrebami večjih psov. Njihovo srce in drugi organi morajo zato delovati bolj intenzivno. Pri velikih in orjaških pasmah se zaradi večjih fizičnih obremenitev telesa skozi življenje pogosteje pojavljajo tudi težave z gibanjem, predvsem težave s sklepi.

Majhne pasme običajno dosežejo seniorsko starost nekje med osmim in 12. letom, medtem ko lahko orjaške pasme v to obdobje vstopijo že pri šestih ali sedmih letih, pojasnjujejo v klubu. 

Preberite še: 10 pasem psov z dolgo življenjsko dobo

The post Preverite, ali je vaš pes že senior appeared first on Tačka.over.net.

Veliko psov se boji neviht in grmenja. Po mnenju strokovnjakov je glavni dejavnik, ki pri psih vzbuja nelagodje, zvok, ki spremlja ta vremenski pojav. Nekateri so prepričani, da strah še povečujejo zračni tlak in drugi dejavniki, povezani z nevihtami. Tudi močan veter, nalivi in tako dalje.

Psi so ponotranjili, da so nevihte zanje neprijetne, in naposled je fobija pred nevihtami pri nekaterih kosmatincih že prirojena. Nekateri psi se naučijo, da so nevihte strašljive in zanje postanejo samoizpolnjujoča se prerokba; pes čuti, da prihaja nevihta, in ga postane strah.

Ko je  psa strah, se v možganih, podobno kot pri ljudeh, začne izločati kortizol oziroma hormon stresa. Tesnobo psi največkrat izražajo z glasom, slinjenjem, pogosto pa se tudi tresejo in skrijejo. Če pa se ti znaki stopnjujejo, lahko pes razvije tudi samopoškodovalno vedenje.

Kaj lahko storimo?

Strokovnjaki svetujejo, da svojega štirinožca ob nevihtah zato pospremite v klet ali kopalnico oziroma katerikoli drug zaprt in varen prostor, ki je dobro izoliran.

Raziskave so pokazale, da se nekateri psi pomirijo, če jih, podobno kot dojenčka, zavijete v blago. Lahko poskusite z oblačili za pse ali pa s ponošenimi majicami s kratkimi rokavi.

Psom lahko predvajate tudi glasbo ali druge zvoke, ki preglasijo grozeče zvoke od zunaj. Eden od izvajalcev, ki naj bi pomirjal pse je denimo Bob Marley.

Psov nikar ne silite v ‘varen prostor,’ če tega ne želijo, ker ga tako ne bodo dojeli kot takega. Nekatere živali lahko postanejo še bolj prestrašene, če so zaprte, zato je pomembno, da kuža sam izbere, ali želi v prostoru ostati ali ne.

Psu lahko pomagate tudi tako, da ga poskusite zamotiti. Prosite ga, naj sede ali naredi druge trike, ki jih pozna. Za vsako dobro opravljeno nalogo ga ustrezno in bogato nagradite. Če ga je po vsem tem še vedno strah, njegovo poslušnost nagradite še z dodatnim priboljškom. Ob tem pa je zelo pomembno, da ves čas ostanete mirni in psa ne tolažite, saj bi lahko takšno reakcijo razumel kot znak, da je strah tudi vas.

Vsekakor je priporočljivo, če psa navajate na nevihte in grmenje že, ko so mladički. V številnih pasjih šolah, predvsem v tistih za mladičke, bodo inštruktorji svetovali tudi glede tega. Obstajajo tudi določeni dodatki, ki jih lahko ob nevihti damo psu za pomiritev, o tem se posvetujte s svojim veterinarjem. Njihova uporaba mora biti res pravilna. 

dezurni@styria-media.si

The post Zakaj se psi bojijo grmenja in kako lahko pomagate appeared first on Tačka.over.net.

V pogovoru s soavtorico knjige in strokovnjakinjo za pasje vedenje Evo Pribičevič smo izvedeli, da je ena največjih napak, ki jih naredijo bodoči skrbniki psov, ta, da izberejo napačno pasmo. Narobe je, če se zanjo odločijo le zaradi modernosti ali zunanjega izgleda. Med največjimi napakami skrbnikov je izpostavila tudi predolgo odlašanje s tečajem vzgoje in socializacije.

“Posledice napak žal večinoma nosijo tako psi kot ljudje. Ker se ne pozanimajo o karakterju psa, ampak vidijo samo videz, jim je pes pogosto preveč živahen, lastniki pa nimajo toliko časa in energije za aktivno ukvarjanje z njim,” je pojasnila.

Predolgo odlašanje z vzgojo se po njenih izkušnjah najpogosteje odraža v različnih neželenih vedenjih pri psu, kot so preganjanje živali, vlečenje na povodcu, zaganjanje v druge pse, lajanje in uničevanje ob samoti: “Psi so ljudem že ‘preuredili’ stanovanje, ker jih niso postopoma navadili na to, da so nekaj ur na dan sami.”

“Če se skrbnik psa res želi potruditi in pomagati svojemu psu na poti do lepšega in bolj zadovoljnega življenja, mora vsekakor nekaj spremeniti. Nekateri skrbniki se začnejo ukvarjati zaradi svojega psa s kakšno kinološko disciplino, kjer spoznajo nove prijatelje in stkejo res lepe vezi, nekateri bolj strukturirajo svoje življenje ali se še bolj povežejo s svojo družino, saj si razdelijo naloge za kvalitetno skrb za njihovega psa,” dodaja.

Obsesivna navezanost na skrbnike

Med pogostimi težavami, ki so po njenem mnenju resne, a jih skrbniki pogosto spregledajo, je tudi obsesivna navezanost na skrbnika: “Pasji skrbniki pogosto spregledajo to, da je zelo pomembno, da mladega psa začnejo navajati na samoto. Ni dobro, da ga povsod jemljejo s sabo, tudi če je v tistem obdobju njihovega življenja dejansko lahko povsod z njimi.”

Takšni psi pogosto razvijejo obsesivno navezanost na svoje skrbnike in ne morejo biti niti za trenutek sami ter začnejo takoj z destruktivnimi vedenji: “To je vsekakor zelo težek in naporen problem.”

anja.scuka@styria-media.si

The post Pasja strokovnjakinja o resni napaki, ki jo pogosto podcenjujemo appeared first on Tačka.over.net.

V nadaljevanju preberite:

• Zakaj mačke prikrivajo bolezen.
• Kronična bolezen ledvic po ocenah prizadene približno eno od treh mačk po sedmem letu starosti.
• Le dobra polovica (53 %) vseh mačk živi izključno v notranjih prostorih.

“Ko pes zboli, lastniki običajno hitro opazijo spremembo. Ta postane manj aktiven, izgubi apetit ali začne kazati znake bolečine,” pojasnjuje in dodaja, da je pri mačkah pogosto drugače: “Številne bolezni se razvijajo počasi in brez očitnih znakov, zato jih lastniki pogosto opazijo šele, ko že precej napredujejo.”

To potrjuje tudi raziskava med slovenskimi lastniki hišnih živali. Medtem ko veterinarja vsaj enkrat letno obišče kar 90 odstotkov lastnikov psov, to stori le 74 odstotkov lastnikov mačk.

“Razlika se morda ne zdi velika, vendar lahko pomembno vpliva na zgodnje odkrivanje bolezni in dolgoročno zdravje živali,” opozarja strokovnjakinja. 

Mačke niso izgubile tega vedenjskega vzorca

“V naravi je kazanje šibkosti pomenilo večjo ranljivost. Čeprav danes živijo v varnem domačem okolju, mačke tega vedenjskega vzorca niso izgubile,” pravi Maja Stopar. 

Dodaja, da so zato številne zdravstvene težave dolgo časa potekajo skoraj neopazno. Lastniki spremembe pogosto pripišejo staranju, spremembi značaja ali običajnim nihanjem razpoloženja.

Med znake, ki jih pogosto spregledamo, sodijo:

• zmanjšana aktivnost,

• manj skakanja na višje površine,

• postopna izguba telesne mase,

• spremembe apetita,

• povečano pitje vode,

• pogostejše uriniranje,

• slabša kakovost dlake.

Veterinarji opozarjajo, da se pri mačkah številne kronične bolezni razvijajo več mesecev ali celo let, preden postanejo očitne. Dober primer je po navedbah Maje Stopar kronična bolezen ledvic, ki po ocenah prizadene približno eno od treh mačk po sedmem letu starosti.

“Gre za bolezen, ki lahko dolgo časa poteka brez izrazitih znakov. Prvi simptomi se pogosto pojavijo šele, ko je velik del ledvičnega tkiva že okvarjen. Lastniki spremembe pogosto opazijo šele ob hujšanju, povečanem pitju vode, pogostejšem uriniranju ali izgubi mišične mase,” opisuje. 

Redni preventivni pregledi po njenih besedah omogočajo odkrivanje sprememb v zgodnejših fazah, ko lahko zdravljenje bistveno upočasni napredovanje bolezni in izboljša kakovost življenja živali.

To je eden najpogostejših razlogov za obisk veterinarja

Dodaja, da velja podobno velja za zaščito pred zunanjimi in notranjimi zajedavci. Raziskava kaže, da je zaščita pred bolhami in klopi eden najpogostejših razlogov za obisk veterinarja: “Kar 36 odstotkov lastnikov mačk je navedlo, da veterinarja obiščejo prav zaradi zaščite pred bolhami in klopi, 31 odstotkov pa zaradi odpravljanja notranjih zajedavcev. Kar 34 odstotkov lastnikov mačk priznava, da ukrepajo predvsem kot odziv na infestacijo in ne preventivno. Tak pristop je pogosto manj učinkovit, saj lahko zajedavci povzročajo težave že precej pred pojavom prvih vidnih znakov.”

Posledice so, da je več kot 40 odstotkov slovenskih mačk že imelo težave z bolhami in klopi, četrtina vseh mačk pa se je zaradi infestacije tudi zdravila.

Opozarja, da je med lastniki še vedno precej razširjeno prepričanje, da so mačke, ki živijo izključno v stanovanju, praktično varne pred večino zdravstvenih tveganj. Vendar to ne drži povsem: “Bolhe lahko v dom prinesemo ljudje na obutvi ali oblačilih, zajedavci pa se lahko prenesejo tudi preko drugih živali. Tudi mačke, ki živijo v stanovanju, pogosto prihajajo v stik z balkoni, terasami, skupnimi hodniki ali drugimi okolji, kjer popolna izolacija ni mogoča.”

Le dobra polovica (53 %) vseh mačk živi izključno v notranjih prostorih, ostale (34 %) imajo izhod na prosto ali živijo samo na prostem (13 %). 20 % mačk živi v gospodinjstvu s psom: “Prav zato način bivanja ni edini dejavnik pri odločanju o zaščiti. Tveganje je treba vedno ocenjevati celostno in glede na življenjski slog posamezne živali.”

Raziskava: Ipsos je novembra 2025 izvedel raziskavo med 400 slovenskimi lastniki hišnih živali. V članku uporabljeni podatki izhajajo iz rezultatov raziskave.

The post Mačke: Eden najpogostejših razlogov za obisk veterinarja pri nas appeared first on Tačka.over.net.

V nadaljevanju preberite: 
 – Visoke temperature predstavljajo resno tveganje za zdravje in dobrobit živali.
 – Kakšne nevarnosti pretijo domačim živalim v poletnem času. 
 – Kako nevarna je lahko toča in kako nevaren je izpad elektrike. 

Uprava za hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin lastnike hišnih ljubljenčkov, rejce in skrbnike živali poziva, naj v poletnih dneh živali ustrezno zaščitijo pred vročino in ekstremnimi vremenskimi pojavi: “Med ključnimi ukrepi so predvsem zadostna količina vode, zadrževanje živali v senci ter zaščita živali pred nenadnimi neurji.”

Kot opozarjajo, visoke temperature predstavljajo resno tveganje za zdravje in dobrobit živali. Vročina lahko povzroči stres, zmanjšan apetit, padec proizvodnih rezultatov, dehidracijo, pregretje organizma in v najhujših primerih tudi pogin živali. Rejne živali, hišne žovali in druge živali morajo imeti v vročih dneh ves čas na voljo zadostne količine sveže pitne vode in možnost umika v senco oziroma hladnejše prostore.

Ne smejo biti prenatrpane, potrebno je urediti prezračevanje

Rejne živali vročino praviloma prenašajo slabše kot nizke temperature. Posebno občutljive so živali v intenzivni reji, živali v pozni brejosti, mlade živali ter živali z višjo proizvodnjo. V vročih dneh morajo zato imeti neomejen dostop do čiste pitne vode, senco na pašnikih in ustrezno prezračevane hleve.

Skrbniki živali morajo poskrbeti, da živali v prostorih niso prenatrpane, potrebna opravila naj se izvajajo v hladnejšem delu dneva, še zlasti pa je pomembno, da skrbniki pogosteje preverjajo zdravstveno stanje živali.

Ne sprehajajte psov v največji vročini

“Psi, mačke in drugi hišni ljubljenčki morajo poleti imeti možnost umika pred soncem in vročino. Sprehode psov je priporočljivo izvajati zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, ko temperature niso previsoke. Živali nikoli ne puščamo v parkiranem vozilu, niti za kratek čas,” opozarjajo.

Med drugim pa bodite previdni tudi na pregreto podlago, ki lahko psom močno poškoduje blazinice na tačkah. Ob temperaturi zraka 30 stopinj Celzija je temperatura asfalta že 50 stopinj Celzija. S tem, da bodo temperature v teh dneh še višje!

Prireditve z živalmi

Organizatorji poletnih prireditev, kjer sodelujejo živali, naj čas prireditve prilagodijo tako, da se živali čim manj ali sploh ne izpostavljajo visokim temperaturam, neposrednemu soncu in fizičnim obremenitvam.

Priporočljivo je, da se poleti aktivnosti izvajajo v jutranjih in večernih urah, po potrebi pa naj prilagoditev odpovejo ali prilagodijo glede na vremenske razmere. Poskrbeti je treba, da imajo živali na prireditvi na voljo senco in dovolj čiste in sveže  vode.

Pred neurji nujna ta zaščita, po neurju pa naredite to

Podnebne spremembe poleg vročinskih valov prinašajo tudi vse pogostejše nenadne vremenske ekstreme, kot so močni nalivi, sunki vetra, udari strel in debela toča. Skrbniki živali naj zato spremljajo vremenska opozorila in vnaprej razmislijo o zaščiti živali.

“Pri živalih na paši je priporočljivo zagotoviti možnost hitrega umika v hlev ali drugo zavetje. Prav tako je pomembno redno preverjati stabilnost ograj, napajalnikov in nadstreškov in odstraniti predmete, ki jih lahko odnese veter,” svetujejo na Upravi.

Po neurju naj skrbniki čim prej preverijo stanje živali. Če žival utrpi poškodbe, jo je treba čimprej umakniti na varno, oceniti stopnjo poškodbe in zagotoviti veterinarsko pomoč: “Pri večjih poškodbah ali večjem številu prizadetih živali je priporočljivo čim hitrejše sodelovanje z izbranim veterinarjem.”

Posebna previdnost je potrebna pri konjih, govedu in drobnici na odprtih pašnikih, kjer lahko toča in močan veter povzročita poškodbe ali panične reakcije živali.

Množični pogini že v nekaj urah

“Posebno pozorni v ekstremnih vremenskih razmerah morajo biti rejci in skrbniki živali, katerih življenje ali dobrobit sta neposredno odvisna od delovanja električnih sistemov. To velja za hleve z mehanskim prezračevanjem, perutninske farme, prašičerejske objekte, objekte s samodejnim napajanjem ali krmljenjem, inkubatorje in valilnice, akvakulturo in ribogojnice ter terarije in akvarije z ogrevalnimi sistemi,” opozarjajo na Upravi. 

Po njihovih izkušnjah lahko že nekajurni izpad električne energije v vročinskem valu povzroči množične pogine zaradi pregretja in pomanjkanja prezračevanja. Za takšne objekte morajo zato biti pripravljeni načrti ukrepanja ob izpadu električne energije.

Zaradi preprečevanja množičnih poginov med predpisane obveznosti skrbnika živali po Zakonu o zaščiti živali sodijo: redno vzdrževan in preizkušen rezervni agregat, zadostna zaloga goriva, alarmni sistemi za obveščanje o prekinitvah dobave električnega toka, sistemi za opozarjanje ob odpovedi prezračevanja ter redno preverjanje delovanja rezervnih sistemov.

UVHVVR poudarja pomen vnaprejšnjega načrtovanja za primer vročinskih valov, neurja, suše, poplav in izpadov električne energije. Med ključnimi ukrepi so zagotavljanje zadostnih zalog vode, rezervnih virov energije, redno spremljanje živali ter pripravljeni načrti za izredne razmere.

“Dobrobit živali je odgovornost vsakega skrbnika. Pravočasna priprava na vročino, neurja in druge vremenske ekstreme lahko prepreči trpljenje živali ter zmanjša gospodarsko škodo in izgube,” so sklenili. 

The post Opozorila: V nekaj urah lahko v mukah pogine na stotine živali appeared first on Tačka.over.net.

V nadaljevanju preberite:

• Maja Stopar, doktorica veterinarske medicine iz Vetpromet svetuje o najboljši zaščiti za pse in mačke.

• Zaščita živali pravzaprav pomeni zaščito za vso družino.

• Najpogostejše zmote in posledice nezaščite, ki so lahko življenjsko ogrožujoče.

Na letošnjem Festivalu za ljubitelje živali, ki je zadnjo majsko nedeljo tradicionalno potekal v Novi Gorici, je sodeloval tudi Vetpromet – srčni partner, ki je ustvaril poučen in zabaven kotiček za vse ljubitelje živali, v okviru katerega je letos posebno pozornost namenil ozaveščanju o pravilni zaščiti pred bolhami in klopi.

»Raziskave kažejo, da imamo Slovenci 1,6 psa na družino, kar je več kot otrok, zato ne smemo pozabiti, da zaščita psa pomeni tudi zaščito celotne družine,« opozarja Maja Stopar, doktorica veterinarske medicine. Psi in mačke se namreč zadržijo ob posteljah, vozijo skupaj z lastniki ob avtomobilih, bolhe in klopi lahko pridejo v stanovanje, se množijo in prenašajo tudi na ljudi.

Prihajajo gigantski klopi

Strokovnjakinja za živali opozarja, da se je v Sloveniji začela pojavljati posebna vrsta klopov, ki jih imenujejo gigantski klopi in so veliki kakšen centimeter. »Prihajajo iz tropskih krajev, na Hrvaškem jih imajo že nekaj časa. Njihova posebnost je, da nas aktivno zasledujejo,« je povedala Stoparjeva.

Obenem je doktorica veterinarske medicina opozorila na pogosto zmoto, da so mucke varne, če so hišne in ne zapuščajo doma ali pa če se kužki gibajo le v bolj urbanih predelih. Vendar lahko klope v dom prinesemo tudi ljudje kot slepe potnike. »Živali so jim sicer ljubše, saj so bolj tople, imajo višjo telesno temperaturo kot ljudje,« je še povedala Maja Stopar.

Katere bolezni prenašajo in lahko ogrožajo tudi ljudi?

Doktorica veterinarske medicine navaja nekaj najpogostejših bolezni, ki jih lahko prenašajo klopi, med katere sodijo: anaplazmoza in erlihioza, v Sloveniji se je začela pojavljati tudi pasja malarija. Vse te bolezni so zelo nevarne, včasih tudi življenjsko ogrožujoče, lahko pa postanejo tudi kronične.

»Pred leti je moja takrat 8-mesečna psička zbolela za klopno prenosljivo boleznijo, ker zaščita takrat še ni bila tako dobra, kot je danes. In iz izkušnje lahko povem, da je to zelo hudo. Predstavljajte si, kako je eno leto staremu kužku, ki komaj vstane po enournem sprehodu, to je bilo res grozno gledati,« je svojo izkušnjo podelila strokovnjakinja za živali. Obenem opozarja, da za klopno prenosljivimi boleznimi lahko zbolimo tudi mi, primer je klopni meningoencefalitis, pri katerem je dovolj, da je klop pričvrščen že samo pol ure, da se bolezen prenese. Med take sodi tudi vsem dobro poznana borelioza, ki je, kot že ime pove, bolezen mnogih obrazov s hudimi posledicami.

Stoparjeva opozarja še na bolhe, ki tudi niso nedolžne, saj prenašajo bolezen mačje praske, ki pri ljudeh povzroča otekline bezgavk in visoko vročino, posebej so izpostavljeni otroci, starejši in tisti, ki imajo pridružene bolezni.

Kako naj se učinkovito zaščitimo?

»Danes je to enostavno, ker obstaja res toliko različnih sredstev za vsakega psa,« je jasna Maja Stopar, dr. vet. med.

Obenem svetuje, da če so v družini otroci, se izogibamo ovratnic proti bolham, lahko pa izbiramo med kožnimi kapljicami, ki se razporedijo po koži telesa in ščitijo od zunaj, po novem pa so na voljo tudi tablete, ki so morda najbolj enostavne.

Poleg poučnega in zanimivega dogajanja na stojnici Vetprometa, smo na letošnjem Festivalu za ljubitelje živali lahko uživali tudi v navdihujočih pasjih nastopih, obiskala nas je pasja zvezdnica Murf, z nami je delil svoje modrosti policist Janez Tonejc, ogledovali smo se nenavadne kokoši in grške ter širokorobe želve. Vetpromet pa je bil tudi sponzor našega pasjega šova, s katerim želimo vsem skrbnikom psov pokazati, kako dragocen je skupen čas z njihovim štirinožnim prijateljem.

V svojem kotičku so imeli poleg nasvetov za skrbnike tudi poseben foto kotiček, kjer so si številni obiskovalci festivala ustvarili edinstven spomin.

dezurni@styria-media.si

The post “Iz izkušnje lahko povem, da je to zelo hudo” appeared first on Tačka.over.net.

»Njihov« stres je po njenih besedah posledica doživetih travm in stresnih izkušenj, ki so jih občutili lahko že v času brejosti njihove pasje mame in vse od skotitve dalje, »naš« pa je tisti, ki ga v njihovo okolje prinesemo ljudje.

“Kot družabna bitja živali stres zelo dobro »preberejo« iz naše telesne govorice. Ko smo nemirni, bodisi zaradi službe, otrok, medsebojnih odnosov, … kuža to zazna, saj bi bilo v naravi njegovo preživetje odvisno od prepoznavanja nevarnosti, o katerih si člani krdela predajajo informacije,” opozarja.

Ob tem dodaja, da pes ne ve, da »nevarnost«, ki je vstopila v njegovo bivalno okolje, ni usodna, posledice kroničnega stresa pa se podobno, kot na človeškem, odražajo v njegovem počutju, obnašanju in zdravju telesa.

Kaj je dolgoročen stres pri psu in kako vpliva nanj?

Kronični ali dolgotrajni stres pri psu ima zelo podobno kot pri ljudeh vpliv na številne zdravstvene težave in bolezni. Za kronični stres je značilna stalno zvišana količina izločenega kortizola, ki vodi v prebavne in presnovne bolezni (sladkorna bolezen, debelost, cushingov sindrom, težave s ščitnico, bolezni želodca in črevesja); imunsko oslabitev; psihične znake (napetost, razdražljivost, nemir, apatičnost, strahovi, agresija, neješčnost, reakcije na druge živali in ljudi, pretirana navezanost, depresija …).

Ali obstajajo tehnike sproščanja tudi za pse?  

Verjetno bi jim ustrezalo, da se nam pridružijo pri meditaciji (smeh). Vseeno pa lahko kužka pomirja žvečenje, zato še posebej, ko ostanejo sami doma, svetujem da imajo na voljo varna grizala; mnoge pomirja vonj po lastniku, v ta namen jim lahko pustimo kos oblačila (razen tistim, ki bi ga morebiti lahko pojedli); nekateri lastniki svojim živalim ob odhodu od doma pustijo prižgano glasbo ali televizijo; nekateri jih med službo opazujejo preko kamere in jim po potrebi izrečejo pomirjujočo besedo preko zvočnika; če je to skladno z življenjskim slogom skrbnika, je lahko pri obvladovanju stresa med našo odsotnostjo v pomoč družba še ene ali več živali.

Ko smo z živalmi, pa je pomembno, da skrbimo za svoje psihično počutje, da jim omogočimo dovolj varnega gibanja in pa tudi kakšna sprostitvena masaža jim bo dobro dela.

Določene izboljšave v psihičnem počutju lahko dosežemo tudi z bioresonančno podporo, homeopatskim zdravljenjem, Bachovimi esencami, osteopatijo itd.

Omenili ste, da sproža stres pri psu tudi puščanje psa samega doma. Zakaj?

Psi so v osnovi krdelna bitja. Njihovi predniki so živeli v skupinah, imeli so razdeljene funkcije, mladiče so vzgajali skupinsko. Za njihovo socializacijo je pomembno, da se družijo oziroma srečujejo z drugimi kužki in ljudmi.

Nekako logično sosledje se mi zdi, da jim nenadna navidezna zapuščenost predstavlja stres. Z vzpostavitvijo rutine se kužki večinoma navadijo počakati sami doma, ne vem pa ali jim to morda vseeno ne predstavlja določene mere vsakodnevnega stresa. Verjetno je odvisno od posameznika.

So tu razlike med pasmami in vrsto psa, ali velja za vse enako?

Ne poznam podatka in nimam izkušenj, ki bi bistveno nakazovale na pasemsko izraženost ločitvene tesnobe. Lahko pa potegnem vzporednice z neko splošno psihično obremenjenostjo kužka ali doživetimi travmatičnimi izkušnjami in nižjo toleranco za začasno ločitev od skrbnika.

Prej ste omenili družbo druge živali … 

Po mojih dosedanjih izkušnjah je sobivanje dveh ali več živali, ki si niso preblizu v prehranjevalni verigi, vsaj z vidika občutka zapuščenosti, dobrodošlo.

Vseeno pa je pomembno, da imajo dovolj prostora za svoj umik, ko si želijo miru. Včasih pomagam, s pomočjo bioresonance in iskanja vibracijske skladnosti, pri izbiri »sostanovalca« ali kasneje pri zmanjševanju sporov med tistimi, ki so si pogosto »v laseh oziroma kožuščku«.

Preberite še: Kaj se dogaja? V Sloveniji vse več odvzetih psov

The post Pes ne ve, da nevarnost ni resnična: Tako ga spravljate v stisko appeared first on Tačka.over.net.

“Mislim, da je bioresonančna podpora tako pri ljudeh kot pri živalih najbolj poznana po obravnavanju alergijskih reakcij. Vendar pa lahko naslavljamo marsikatero drugo zdravstveno težavo,” pojasnjuje Klavdija Tomažič in dodaja, da se k njej po pomoč obrnejo skrbniki katerih živali, ki so prestale operacijo, utrpele poškodbe, imajo težave s prebavo, kožo, obnašanjem, strahovi, agresijo, neželenimi reakcijami po cepljenjih ali zdravilih, hormonskimi motnjami ali so prejele diagnozo rak.

Sama se sicer z izvajanjem bioresonančne terapije in testiranja za živali ukvarja deseto leto, zadnja štiri leta to počne tudi na daljavo. Najpogosteje obravnava pse in mačke, delala pa je tudi s konji, kunci, želvami, ovco, kokošjo itd. “Odkar delam na daljavo, so za mojo pomoč zaprosili že iz mnogih evropskih držav in iz držav z drugih kontinentov kot so Mehika, Avstralija, Dubaj,” še pojasnjuje.

Bi lahko z nami delili dve uspešni zgodbi oziroma izkušnji?

Uspeh je subjektiven pojem. Najbolj sem vesela, ko v kratkem času vzpostavimo dinamično ravnovesje telesa in s tem dobro počutje živali. Podobno sliko pogosteje srečam po obravnavi mladih živali in ob akutnem obolenju, vseeno pa me vedno znova presenetijo tudi »starčki«, ki se »pomladijo«, postanejo bolj igrivi, se jim povrne apetit ali zopet zmorejo daljše sprehode.

Izpostavila bi dva trenutno obravnavana mucka. Prvi je muc Tomi. Po besedah lastnice je borec že celo svoje življenje. Marca lani sem ga obravnavala, ker je začel krvaveti iz gobčka. Na veterinarskem pregledu ugotovili da ima »luknjo« v zgornji čeljusti: Nadaljnje preiskave prizadetega mesta so potrdile diagnozo ploščatoceličnega karcinoma. Operacija ni bila možna, svetovali so paliativno zdravljenje. Lastnica je takrat na pomoč poklicala mnoge holistične terapevte, tako je muc na bioresonančni, homeopatski, fitoterapevtski, bioenergijski (verjetno sem še katero izpustila), od konvencionalne pa na antibiotični in protibolečinski terapiji. Njegovo splošno počutje se je izboljšalo, izboljšal se mu je apetit, pridobil je telesno težo, izboljšal se mu je izgled dlake, postal je bolj »crkljiv« in kot je pred kratkim še poročala njegova skrbnica, so ji na ponovnem veterinarskem pregledu dejali, da muc na prvi pogled izgleda popolnoma zdrav.

Drugi muc je Štumf. Tudi njega sem »spoznala«, ko je že imel potrjeno težko diagnozo – popuščanje srca. Zdravila za odvajanje vode so mu izboljšala kvaliteto življenja, saj z njimi lažje diha, vseeno pa so mu skrbniki želeli ponuditi še dodatno podporo. Testiranje je razkrilo, da ga moti deljenje bivalnega prostora še z enim mucem in kužkom. Terapija je temeljila na zmanjšanju stresa in harmonizaciji medsebojnih odnosov z živalskima sostanovalcema. Že po prvi terapiji je skrbnik poročal, da pri mucu opazi več energije in volje za gibanje.

Obe zgodbi se lahko vsak trenutek tragično končata, vendar uspeh zame pomeni tudi vsak dan, ki ga žival preživi v kvalitetnejšem zdravstvenem stanju.

Kdaj je bioresonanca bolj in kdaj manj uspešna?

Rezultat bioresonančne obravnave je odvisen od mnogih dejavnikov. Najprej je bioresonanca lahko toliko uspešna, kot je obsežna kapaciteta telesa za samozdravljenje. Ta se navadno z leti, kroničnostjo težav, nereverzibilnimi poškodbami, odstranitvijo organov … zmanjšuje.

Nadalje je uspeh odvisen od zmogljivosti bioresonančnega aparata, znanja bioresonančnega terapevta in sodelovanja skrbnika živali. Namreč bolezen ni »božja kazen«. Nastane zaradi kombinacije negativnih dejavnikov, katerim je telo predolgo izpostavljeno. In v bioresonanco sem se zaljubila zato, ker z njeno pomočjo lahko odkrivamo vzroke za nastanek bolezni in jih v čim večjem številu poskušamo odstraniti. Seveda je za to nujna pomoč skrbnika živali.

Na tem mestu naj opozorim na morebitno začetno poslabšanje. Namreč kot je za mnoge naturopatske komplementarne terapevtske metode značilno, se včasih takoj po terapiji ali v prvih nekaj dneh pojavi neka oblika poslabšanja zdravstvenega stanja (pogostejše uriniranje, driska, povišana telesna temperatura, izpuščaji na koži, …). Ta se navadno pojavi kot način razstrupljanja telesa ali aktivacija imunskega sistema. Včasih mora telo najprej izločiti določene snovi, čemur služijo izločevalni organi, preden se lahko začne regeneracija.

Ali pogosto opažate, da so skrbniki sami krivi za težave in bolezni živali?

Beseda krivda se mi zdi premočna, vseeno pa smo skrbniki soodgovorni tako za svoje kot za zdravstveno stanje naših živali. Nehote in celo dobronamerno lahko sokreiramo pogoje za zdravstvene težave naših živali. Odgovorni smo za snovi, s katerimi pridejo naše živali v stik predvsem doma na primer preko hrane, vode, čistilnih in pralnih sredstev, sevanj, od nas je odvisna pogostost in kvaliteta njihovega gibanja, bivalno okolje in nenazadnje v veliki meri smo odgovorni za njihovo psihično počutje. To je lahko odvisno od osamljenosti, premalo gibanja, neupoštevanja pasemskih posebnosti, našega vsakodnevnega počutja, ki ga živali zelo dobro zaznajo in na nek način ponotranjijo.

Kateri so najpogostejši primeri, ko so za težave soodgovorni skrbniki? 

Mnogi skrbniki so zelo žalostni, ko izvedo da je njihovo zasipanje živali z ljubeznijo, rojstvo otroka ali razhod s partnerjem morda sokreiralo nastanek bolezni pri njihovem ljubljenčku. Pogosto je pomemben faktor v zdravju živali njihova prehrana, po izkušnjah pa lahko trdim, da je najpogosteje v ospredju psihični stres.

Pogosto slišim, da so se težave začele ali eskalirale, ko je prišlo do neke spremembe v družinski dinamiki, morda le družinski dopust. Kot »dejavnik tveganja« lahko omenim tudi travmatične izkušnje nekaterih posvojenih živali.

The post Bioresonanca za živali: Najbolj poznana po obravnavanju alergijskih reakcij appeared first on Tačka.over.net.