»Njihov« stres je po njenih besedah posledica doživetih travm in stresnih izkušenj, ki so jih občutili lahko že v času brejosti njihove pasje mame in vse od skotitve dalje, »naš« pa je tisti, ki ga v njihovo okolje prinesemo ljudje.

“Kot družabna bitja živali stres zelo dobro »preberejo« iz naše telesne govorice. Ko smo nemirni, bodisi zaradi službe, otrok, medsebojnih odnosov, … kuža to zazna, saj bi bilo v naravi njegovo preživetje odvisno od prepoznavanja nevarnosti, o katerih si člani krdela predajajo informacije,” opozarja.

Ob tem dodaja, da pes ne ve, da »nevarnost«, ki je vstopila v njegovo bivalno okolje, ni usodna, posledice kroničnega stresa pa se podobno, kot na človeškem, odražajo v njegovem počutju, obnašanju in zdravju telesa.

Kaj je dolgoročen stres pri psu in kako vpliva nanj?

Kronični ali dolgotrajni stres pri psu ima zelo podobno kot pri ljudeh vpliv na številne zdravstvene težave in bolezni. Za kronični stres je značilna stalno zvišana količina izločenega kortizola, ki vodi v prebavne in presnovne bolezni (sladkorna bolezen, debelost, cushingov sindrom, težave s ščitnico, bolezni želodca in črevesja); imunsko oslabitev; psihične znake (napetost, razdražljivost, nemir, apatičnost, strahovi, agresija, neješčnost, reakcije na druge živali in ljudi, pretirana navezanost, depresija …).

Ali obstajajo tehnike sproščanja tudi za pse?  

Verjetno bi jim ustrezalo, da se nam pridružijo pri meditaciji (smeh). Vseeno pa lahko kužka pomirja žvečenje, zato še posebej, ko ostanejo sami doma, svetujem da imajo na voljo varna grizala; mnoge pomirja vonj po lastniku, v ta namen jim lahko pustimo kos oblačila (razen tistim, ki bi ga morebiti lahko pojedli); nekateri lastniki svojim živalim ob odhodu od doma pustijo prižgano glasbo ali televizijo; nekateri jih med službo opazujejo preko kamere in jim po potrebi izrečejo pomirjujočo besedo preko zvočnika; če je to skladno z življenjskim slogom skrbnika, je lahko pri obvladovanju stresa med našo odsotnostjo v pomoč družba še ene ali več živali.

Ko smo z živalmi, pa je pomembno, da skrbimo za svoje psihično počutje, da jim omogočimo dovolj varnega gibanja in pa tudi kakšna sprostitvena masaža jim bo dobro dela.

Določene izboljšave v psihičnem počutju lahko dosežemo tudi z bioresonančno podporo, homeopatskim zdravljenjem, Bachovimi esencami, osteopatijo itd.

Omenili ste, da sproža stres pri psu tudi puščanje psa samega doma. Zakaj?

Psi so v osnovi krdelna bitja. Njihovi predniki so živeli v skupinah, imeli so razdeljene funkcije, mladiče so vzgajali skupinsko. Za njihovo socializacijo je pomembno, da se družijo oziroma srečujejo z drugimi kužki in ljudmi.

Nekako logično sosledje se mi zdi, da jim nenadna navidezna zapuščenost predstavlja stres. Z vzpostavitvijo rutine se kužki večinoma navadijo počakati sami doma, ne vem pa ali jim to morda vseeno ne predstavlja določene mere vsakodnevnega stresa. Verjetno je odvisno od posameznika.

So tu razlike med pasmami in vrsto psa, ali velja za vse enako?

Ne poznam podatka in nimam izkušenj, ki bi bistveno nakazovale na pasemsko izraženost ločitvene tesnobe. Lahko pa potegnem vzporednice z neko splošno psihično obremenjenostjo kužka ali doživetimi travmatičnimi izkušnjami in nižjo toleranco za začasno ločitev od skrbnika.

Prej ste omenili družbo druge živali … 

Po mojih dosedanjih izkušnjah je sobivanje dveh ali več živali, ki si niso preblizu v prehranjevalni verigi, vsaj z vidika občutka zapuščenosti, dobrodošlo.

Vseeno pa je pomembno, da imajo dovolj prostora za svoj umik, ko si želijo miru. Včasih pomagam, s pomočjo bioresonance in iskanja vibracijske skladnosti, pri izbiri »sostanovalca« ali kasneje pri zmanjševanju sporov med tistimi, ki so si pogosto »v laseh oziroma kožuščku«.

Preberite še: Kaj se dogaja? V Sloveniji vse več odvzetih psov

The post Pes ne ve, da nevarnost ni resnična: Tako ga spravljate v stisko appeared first on Tačka.over.net.

“Mislim, da je bioresonančna podpora tako pri ljudeh kot pri živalih najbolj poznana po obravnavanju alergijskih reakcij. Vendar pa lahko naslavljamo marsikatero drugo zdravstveno težavo,” pojasnjuje Klavdija Tomažič in dodaja, da se k njej po pomoč obrnejo skrbniki katerih živali, ki so prestale operacijo, utrpele poškodbe, imajo težave s prebavo, kožo, obnašanjem, strahovi, agresijo, neželenimi reakcijami po cepljenjih ali zdravilih, hormonskimi motnjami ali so prejele diagnozo rak.

Sama se sicer z izvajanjem bioresonančne terapije in testiranja za živali ukvarja deseto leto, zadnja štiri leta to počne tudi na daljavo. Najpogosteje obravnava pse in mačke, delala pa je tudi s konji, kunci, želvami, ovco, kokošjo itd. “Odkar delam na daljavo, so za mojo pomoč zaprosili že iz mnogih evropskih držav in iz držav z drugih kontinentov kot so Mehika, Avstralija, Dubaj,” še pojasnjuje.

Bi lahko z nami delili dve uspešni zgodbi oziroma izkušnji?

Uspeh je subjektiven pojem. Najbolj sem vesela, ko v kratkem času vzpostavimo dinamično ravnovesje telesa in s tem dobro počutje živali. Podobno sliko pogosteje srečam po obravnavi mladih živali in ob akutnem obolenju, vseeno pa me vedno znova presenetijo tudi »starčki«, ki se »pomladijo«, postanejo bolj igrivi, se jim povrne apetit ali zopet zmorejo daljše sprehode.

Izpostavila bi dva trenutno obravnavana mucka. Prvi je muc Tomi. Po besedah lastnice je borec že celo svoje življenje. Marca lani sem ga obravnavala, ker je začel krvaveti iz gobčka. Na veterinarskem pregledu ugotovili da ima »luknjo« v zgornji čeljusti: Nadaljnje preiskave prizadetega mesta so potrdile diagnozo ploščatoceličnega karcinoma. Operacija ni bila možna, svetovali so paliativno zdravljenje. Lastnica je takrat na pomoč poklicala mnoge holistične terapevte, tako je muc na bioresonančni, homeopatski, fitoterapevtski, bioenergijski (verjetno sem še katero izpustila), od konvencionalne pa na antibiotični in protibolečinski terapiji. Njegovo splošno počutje se je izboljšalo, izboljšal se mu je apetit, pridobil je telesno težo, izboljšal se mu je izgled dlake, postal je bolj »crkljiv« in kot je pred kratkim še poročala njegova skrbnica, so ji na ponovnem veterinarskem pregledu dejali, da muc na prvi pogled izgleda popolnoma zdrav.

Drugi muc je Štumf. Tudi njega sem »spoznala«, ko je že imel potrjeno težko diagnozo – popuščanje srca. Zdravila za odvajanje vode so mu izboljšala kvaliteto življenja, saj z njimi lažje diha, vseeno pa so mu skrbniki želeli ponuditi še dodatno podporo. Testiranje je razkrilo, da ga moti deljenje bivalnega prostora še z enim mucem in kužkom. Terapija je temeljila na zmanjšanju stresa in harmonizaciji medsebojnih odnosov z živalskima sostanovalcema. Že po prvi terapiji je skrbnik poročal, da pri mucu opazi več energije in volje za gibanje.

Obe zgodbi se lahko vsak trenutek tragično končata, vendar uspeh zame pomeni tudi vsak dan, ki ga žival preživi v kvalitetnejšem zdravstvenem stanju.

Kdaj je bioresonanca bolj in kdaj manj uspešna?

Rezultat bioresonančne obravnave je odvisen od mnogih dejavnikov. Najprej je bioresonanca lahko toliko uspešna, kot je obsežna kapaciteta telesa za samozdravljenje. Ta se navadno z leti, kroničnostjo težav, nereverzibilnimi poškodbami, odstranitvijo organov … zmanjšuje.

Nadalje je uspeh odvisen od zmogljivosti bioresonančnega aparata, znanja bioresonančnega terapevta in sodelovanja skrbnika živali. Namreč bolezen ni »božja kazen«. Nastane zaradi kombinacije negativnih dejavnikov, katerim je telo predolgo izpostavljeno. In v bioresonanco sem se zaljubila zato, ker z njeno pomočjo lahko odkrivamo vzroke za nastanek bolezni in jih v čim večjem številu poskušamo odstraniti. Seveda je za to nujna pomoč skrbnika živali.

Na tem mestu naj opozorim na morebitno začetno poslabšanje. Namreč kot je za mnoge naturopatske komplementarne terapevtske metode značilno, se včasih takoj po terapiji ali v prvih nekaj dneh pojavi neka oblika poslabšanja zdravstvenega stanja (pogostejše uriniranje, driska, povišana telesna temperatura, izpuščaji na koži, …). Ta se navadno pojavi kot način razstrupljanja telesa ali aktivacija imunskega sistema. Včasih mora telo najprej izločiti določene snovi, čemur služijo izločevalni organi, preden se lahko začne regeneracija.

Ali pogosto opažate, da so skrbniki sami krivi za težave in bolezni živali?

Beseda krivda se mi zdi premočna, vseeno pa smo skrbniki soodgovorni tako za svoje kot za zdravstveno stanje naših živali. Nehote in celo dobronamerno lahko sokreiramo pogoje za zdravstvene težave naših živali. Odgovorni smo za snovi, s katerimi pridejo naše živali v stik predvsem doma na primer preko hrane, vode, čistilnih in pralnih sredstev, sevanj, od nas je odvisna pogostost in kvaliteta njihovega gibanja, bivalno okolje in nenazadnje v veliki meri smo odgovorni za njihovo psihično počutje. To je lahko odvisno od osamljenosti, premalo gibanja, neupoštevanja pasemskih posebnosti, našega vsakodnevnega počutja, ki ga živali zelo dobro zaznajo in na nek način ponotranjijo.

Kateri so najpogostejši primeri, ko so za težave soodgovorni skrbniki? 

Mnogi skrbniki so zelo žalostni, ko izvedo da je njihovo zasipanje živali z ljubeznijo, rojstvo otroka ali razhod s partnerjem morda sokreiralo nastanek bolezni pri njihovem ljubljenčku. Pogosto je pomemben faktor v zdravju živali njihova prehrana, po izkušnjah pa lahko trdim, da je najpogosteje v ospredju psihični stres.

Pogosto slišim, da so se težave začele ali eskalirale, ko je prišlo do neke spremembe v družinski dinamiki, morda le družinski dopust. Kot »dejavnik tveganja« lahko omenim tudi travmatične izkušnje nekaterih posvojenih živali.

The post Bioresonanca za živali: Najbolj poznana po obravnavanju alergijskih reakcij appeared first on Tačka.over.net.

Neustrezno vzdrževanje posodic za hrano in vodo pri psih in mačkah predstavlja higiensko tveganje, opozarja Maja Stopar, dr. vet. med., z veterinarske klinike Vetpromet. Med drugim vse skrbnike hišnih živali opozarja, da se na površinah posodic hitro razvijejo bakterijski biofilmi, ki so lahko vir okužb za živali in ljudi.

Zakaj je treba redno čistiti posodice psov in mačk?
V posodicah se zelo hitro začnejo nabirati bakterije. V posodici za vodo se že po kratkem času ustvari biofilm, spolzka plast, v kateri se zadržujejo in razmnožujejo bakterije. Biofilm ni vedno viden, lahko pa ga otipamo kot rahlo spolzko površino na notranji strani posode. V posodicah za hrano so poleg bakterij prisotni še ostanki hrane in slina, kar tveganje še dodatno poveča.

Kaj se zgodi, če posodic ne čistimo redno?
Poveča se možnost prebavnih težav pri živalih, vnetij ustne votline ter prenosa bakterij na ljudi. Posodice so pogosto v kuhinji, bakterije pa se lahko prenesejo na gobice, delovne površine in roke.

Kako pogosto je treba čistiti posodice?
Voda, ki v posodici stoji več dni, je idealno okolje za razvoj bakterij, še posebej pri sobni temperaturi. Zato je posodico za vodo treba pomivati vsaj na dva dni, v toplem vremenu, zelo ogretem stanovanju ali pri več živalih pa vsak dan.

Posodico za hrano je treba pomiti vsak dan. To velja tako za pse kot za mačke, tudi če gre le za suho hrano. Pri uporabi mokre ali surove hrane pa po vsakem obroku, saj sicer postane idealno okolje za razvoj bakterij, kot sta salmonela in kampilobakter.

Redno čiščenje posodic je preprost higienski ukrep, s katerim pomembno zmanjšamo tveganje za okužbe tako pri živalih kot pri ljudeh.

Je dovolj, da posodico speremo z mrzlo vodo?
Ne. Pomivanje samo z izpiranjem pod pipo ni dovolj, ne pri posodicah za vodo ne pri posodicah za hrano. Mrzla voda ne odstrani biofilma, saj se ta mehansko oprime površine posode in bakterije tudi ščiti. Pri posodicah za hrano poleg biofilma ostajajo še mikroskopski ostanki hrane in maščob, zato je potrebno temeljito drgnjenje z gobico ali krtačko ter uporaba detergenta, najbolje z vročo vodo.

Je priporočljivo imeti posebno gobico za pasje in mačje posode?
Da, to je zelo priporočljivo, saj tako zmanjšamo možnost prenosa bakterij na posodo za ljudi ali kuhinjske površine.

Kaj pa pomivalni stroj?
Če je posodica primerna za strojno pranje, je pomivalni stroj zelo dobra izbira. Visoke temperature in daljši cikli pomagajo uničiti večino bakterij. Priporočljivi so programi nad 60 °C, posodice pa je smiselno prati ločeno od posode za ljudi ali vsaj na ločeni polovici pomivalnega stroja. Pri pranju v pomivalnem stroju pri temperaturah nad 60 °C se večina bakterij učinkovito uniči, še posebej ob daljših programih.

Ali je material posodice pomemben?
Da. Nerjaveče jeklo, keramika in steklo so bolj higienični materiali. Plastične posodice se hitreje opraskajo, v razpokah pa se bakterije lažje zadržujejo.

Preberite še: Kaj se lahko zgodi, ko pes poje sneg?

The post Nevaren biofilm v posodah za živali: tako jih morate čistiti appeared first on Tačka.over.net.

“Če je temperatura tudi podnevi pod lediščem, je treba psom in mačkam omogočiti počitek v zaprtih prostorih s suhim ležiščem,” so jasni na Upravi.

Pasje ute primerne le za nekatere pasme

“Pasje ute so pri temperaturah pod -10 stopinj Celzija primerne samo za nekatere pasme psov z zelo gosto dlako, kot so novofundlanci, aljaški malamuti, samojedi in podobne pasme,” pojasnjujejo.

Pa tudi za te pasme so najprimernejše dobro izolirane (tla, streha in stene z vsaj 5 cm izolacijskega materiala), večprekatne ute, ki ne smejo biti izpostavljene prepihu in vetru, ležišče v njih pa naj bo iz ustreznega materiala.

Bolni psi na temperaturi višji od 20 stopinj Celzija

“Tudi hišne živali, ki pozimi bivajo zunaj, potrebujejo dodatno energijo za vzdrževanje telesne temperature. V hladnem obdobju zato potrebujejo nekoliko večje količine kalorične hrane,” pojasnjujejo.

Psičke z mladiči in bolni psi morajo imeti na voljo bivalni prostor, v katerem temperatura ne sme biti nižja od 20 stopinj Celzija. Za kratkodlake pse, male družne pse in hrte pa je zunanja namestitev v zimskih temperaturah okoli ledišča neprimerna.

Uporabite oblačila za pse

“Za pse, ki bivajo v notranjih prostorih, se za sprehode v hladnem vremenu svetuje uporaba zaščitnih oblačil, ki prekrijejo izpostavljene dele, na katerih se pes hitro ohlaja,” svetujejo na Upravi.

Če se s psom pozimi sprehajate po ulicah, ki so posute s soljo, mu je treba po sprehodu umiti tačke, saj jim sol lahko poškoduje blazinice.

Tudi zunanje mačke nujno potrebujejo toplo in suho zavetje

Pozimi ne smemo pozabiti na zunanje mačke,  ki potrebujejo več energetsko bogate hrane in toplejše, dobro izolirano zavetje s suhim ležiščem.

Po neuradnih podatkih zimo preživi le 30 odstotkov mačjih mladičev, starih do dva meseca, in le polovica mačk do starosti dveh let, opozarjajo na Upravi.

Za zunanje mačke in pse so dobra izbira briketi, saj ti zunaj ne zmrznejo. Voda lahko pozimi zamrzne, zato jo je treba večkrat dnevno preveriti in po potrebi zamenjati.

Kaj pa rejne živali?

Večina rejnih živali je na nizke temperature dobro prilagojena in jih prenašajo lažje kot poletno vročino. Odraslim konjem, kravam in ovcam pozimi zraste gostejša zimska dlaka, ki deluje kot naravna izolacija.

“Hlevi morajo biti pozimi zračni in čisti. V zaprtih hlevih se namreč ustvari previsoka vlaga in prevelika koncentracija plinov, ki povzročajo obolenja dihal, na mokrih in umazanih tleh pa se ustvarijo pogoji za vnetje parkljev in kopit,” pojasnjujejo na UVHVVR.

Večja splošna odpornost živali

Zimske temperature v Sloveniji se običajno gibljejo med 0 in 5 stopinjami Celzija. Te podnebne razmere so primerne za prezimovanje večine pašnih živali na prostem.

Pomembno pa je, da imajo živali, ki zimo preživljajo zunaj, na voljo zavetje in suh prostor za počitek. Pred mrazom je treba dodatno zaščiti mladičke, starejše in bolne živali, ki težje ohranjajo telesno temperaturo.

Rejec, ki se odloča za prezimovanje svojih živali (predvsem goveda, ovc in konj) na prostem, se mora najprej dobro seznaniti s posebnostmi lokalnih vremenskih razmer in drugimi okoljskimi značilnosti območja, kjer namerava prezimiti svoje živali.

“Prednosti ustreznega prezimovanja pašnih živali na prostem so večja splošna odpornost živali, bolj donosna prireja mesa in ugoden vpliv na zdravje gibalnih organov,” dodajajo.

Nujno pitna voda

Zelo pomembno je, da so živali v začetku zime v dobri telesni kondiciji in prilagojene na bivanje na prostem. Potreba po energiji se vsem pašnim živalim v zelo mrzlih dneh poveča za 15 do 20 odstotkov.

Na Upravi opozarjajo, da takrat živali pojedo več krme, da si zagotovijo dovolj energije za vzdrževanje telesne temperature. Tako kot čez vse leto tudi pozimi velja, da mora biti zagotovljena pitna voda, ker pa ta pozimi lahko zamrzne, je treba ustreznost vode preveriti večkrat dnevno.

Temperature pod -10 stopinj

Za pašne živali temperature pod -10 stopinj Celzija postanejo ekstremne, zato je pomembna še dodatna zaščita pred mrazom, vetrom in padavinami ter suho mesto za počitek, najbolje v zaprtih prostorih.

V obdobju hudega mraza je še posebej pomembno, da so živali čiste in suhe, saj mokra in z blatom prekrita dlaka zelo zmanjšuje izolacijsko sposobnost.

V zimskem času je treba posebno pozornost nameniti tudi prevozu živali. Pred prevozom je treba preveriti vremenske razmere in potek vožnje, med prevozom pa mora biti zagotovljena ustrezna temperatura, ne glede na to, ali se vozilo premika ali stoji. Pri dolgih vožnjah mora biti temperatura v prevoznem sredstvu med 5 in 30 stopinjami Celzija, dodajajo na Upravi.

Preberite še: Poglejte, kaj so slovenski lovci ujeli na kamero

The post Grozljivo: Preživi manj kot tretjina mačjih mladičev appeared first on Tačka.over.net.

“Zoonoze so nalezljive bolezni, ki se lahko prenašajo med živalmi in ljudmi. Gre za viruse, bakterije ali parazite, ki se širijo z neposrednim stikom, prek okolja, hrane ali prenašalcev (klopi, bolhe, komarji),” opozarjajo veterinarji z ekipe Vetpromet.

Zaradi našega tesnega sobivanja z živalmi, domačimi ljubljenčki, živalmi v kmetijstvu in prosti naravi, imajo zoonoze po njihovih navedbah pomemben javnozdravstveni pomen. Strokovnjaki ocenjujejo, da je okoli 60 % vseh znanih nalezljivih bolezni pri ljudeh zoonotskih, do 75 % novih ali na novo pojavljajočih pa izhaja iz živalskega sveta: “To ne pomeni razloga za paniko, temveč za razumevanje in odgovorno ravnanje.”

Kje in kako se prenašajo?

Načinov prenosa je več, odvisno od povzročitelja, živali in našega stika z njo. Zoonoze se ne prenašajo le z neposrednim dotikom, včasih zadostuje že stik z okuženim okoljem ali hrano, ki je bila v stiku z živaljo.

• Neposredni stik: ugrizi, praske, slina, iztrebki (mačje stranišče, pasji iztrebki).

• Okolje: peskovniki, vrtovi, pasji parki, domače površine (preproge, tla).

• Hrana in voda: surova hrana za živali (t. i. BARF), kontaminirana voda.

• Prenašalci: bolhe, klopi, komarji – pogosto skrita povezava med živaljo in človekom.

Kampilobakterioza in salmoneloza najpogostejši …

V Evropski uniji sta kampilobakterioza in salmoneloza že vrsto let najpogostejši zoonozi pri ljudeh.

Po zadnjih podatkih ECDC in EFSA (EU One Health Zoonoses Report, 2024) so države članice v letu 2023 prijavile več kot 160.000 primerov kampilobakterioze in približno 65.000 primerov salmoneloze, kar pomeni ponovno rast po obdobju upada med pandemijo.

Bakterija kampilobakter se najpogosteje prenaša s surovim mesom (zlasti perutnino), neustrezno opranimi kuhinjskimi pripomočki ali neposredno z živali na človeka.

Salmonela pa se lahko pojavi tudi pri kontaktih s hišnimi ljubljenčki, zlasti plazilci, pticami in mladimi mačkami ali psi, ter ob pripravi surove hrane za živali (npr. BARF diet).

Obe okužbi običajno povzročata prebavne težave, v redkih primerih pa tudi hujše zaplete pri starejših ali imunsko oslabljenih ljudeh.

Tudi v Evropski uniji smrtni primeri ljudi zaradi stekline

“Steklina je virusna bolezen, ki se prenaša s slino okuženih živali, najpogosteje z ugrizom. Čeprav je v Evropi redka, je po podatkih ECDC (2024) še vedno prisotna in se lahko ponovno pojavi predvsem zaradi uvoza necepljenih psov in mačk iz držav z nižjim nadzorom,” pojasnjujejo pri Vetpromet.

Virus napada živčni sistem in povzroča motnje gibanja, vedenjske spremembe ter ohromelost. Ko se bolezen enkrat klinično razvije, je vedno smrtna – tako pri živalih kot pri ljudeh.

“Nekatere evropske države so jo z obsežnimi programi cepljenja živali in nadzorom nad prostoživečimi lisicami skoraj izkoreninile, a posamezni primeri pri uvoženih živalih in divjadi kažejo, da nevarnost še vedno obstaja. Tudi v Evropski uniji se še vedno pojavljajo smrtni primeri tudi pri ljudeh,” opozarjajo.

Zato veterinarske in javnozdravstvene organizacije poudarjajo, da vzdrževanje zaščite pred steklino ni pomembno le za hišne ljubljenčke, ampak tudi za varnost ljudi.

Mačke se okužijo se z zaužitjem miši, ptic …

Toksoplazmozo povzroča parazit Toxoplasma gondii, ki se lahko prenaša z mačjimi iztrebki (npr. pri čiščenju peska ali lopatice), pa tudi prek zemlje, slabo oprane zelenjave ali mesa, ki ni bilo dovolj toplotno obdelano. Mačke so končni gostitelj parazita – okužijo se z zaužitjem okuženega plena (miši, ptic), nato pa nekaj tednov izločajo jajčeca, ki so kužna za druge živali in ljudi.

“Pri večini ljudi okužba poteka blago ali brez simptomov, pri nekaterih pa lahko povzroči utrujenost, blago vročino in povečane bezgavke. Največjo nevarnost predstavlja za nosečnice, saj se parazit lahko prenese na plod in povzroči spontani splav ali prirojene okvare, ter za imunsko oslabele osebe,” opisujejo pri Vetpromet.

Preventiva vključuje redno čiščenje mačjega stranišča (vsak dan), uporabo rokavic pri delu z zemljo ali peskom, temeljito pranje rok in zelenjave ter izogibanje surovemu mesu.

Redno čiščenje mačjega stranišča in uporaba rokavic zmanjšata tveganje za toksoplazmozo.

Bolezen mačje praske: naj bodo mačke brez bolh

Bartonella henselae je bakterija, ki se prenaša prek praske ali ugriza, kontaminiranega z bolšjimi iztrebki. Mačke, tako pri Vetpromet, bakterijo običajno pridobijo prek bolh, ki z ugrizi okužijo žival, bakterije pa se zadržujejo okoli krempljev in v slini.

Pri ljudeh se okužba običajno pokaže z oteklino in občutljivostjo bezgavk, redkeje s povišano temperaturo ali utrujenostjo. Najpogosteje zbolijo otroci, mlajši od 15 let, ki se z mačkami več igrajo in jih pogosteje opraskajo.

Zato je pomembno redno zatiranje bolh, nežna igra brez prask ter temeljito umivanje rok in ranic po stiku z mačko.

Toksokaroza: ličinke se selijo po organih

“Povzroča jo zajedavec Toxocara canis pri psih in Toxocara cati pri mačkah. Jajčeca teh glist se z iztrebki izločajo v okolje, kjer lahko v zemlji ali pesku preživijo več mesecev. Človek se okuži, ko z rokami ali kontaminirano hrano nenamerno zaužije jajčeca, ki se nato v telesu spremenijo v ličinke in se selijo po različnih organih,” opisujejo veterinarji z Vetpromet.

Večina okužb poteka brez simptomov, pri otrocih pa se lahko pojavijo vročina, kašelj, povečane bezgavke ali celo motnje vida, če ličinke dosežejo oči (t. i. očesna toksokaroza). Najpogosteje se okužijo otroci, ki se igrajo na peskovnikih ali vrtovih, kjer mačke ali psi puščajo iztrebke.

Preventiva vključuje redno razglistenje hišnih ljubljencev, takojšnje odstranjevanje iztrebkov in temeljito umivanje rok po stiku z zemljo ali peskom.

Leptospiroza se prenaša prek urina

“Je bakterijska zoonoza, ki jo povzročajo spiralne bakterije rodu Leptospira. Prenaša se predvsem prek urina okuženih živali, ki kontaminira vodo, zemljo ali mokre površine. Pes se lahko okuži, ko pije ali hodi po stoječi vodi, okuženi z urinom glodavcev, bolezen pa lahko nato prenese tudi na človeka,” opozarjajo pri Vetpromet.

Pri psih povzroča vročino, bruhanje, drisko in okvaro jeter ali ledvic, pri ljudeh pa se sprva kaže z utrujenostjo, bolečinami v mišicah in povišano temperaturo, v hujših primerih pa lahko napreduje v Weilov sindrom, ki prizadene več organov.

Po podatkih European Climate and Health Observatory in ECDC se število primerov leptospiroze v Evropi v zadnjih letih povečuje, predvsem zaradi podnebnih sprememb, toplejših zim in poplav, ki ustvarjajo idealne pogoje za preživetje bakterij.

Za zaščito je ključno izogibanje stoječi vodi, nadzor glodavcev in cepljenje psov s cepivom, ki preprečuje izločanje bakterij z urinom in prenašalstvo pri psih, kar zmanjšuje možnost prenosa bolezni tudi na ljudi.

Eden od najpogostejših vzrokov za prebavne bolezni v Evropi

Kampilobakteriozo povzroča bakterija Campylobacter spp., ki se lahko prenaša prek surovega mesa, kontaminirane vode ali neposredno z okuženih živali. Okužba je eden najpogostejših vzrokov za prebavne bolezni pri ljudeh v Evropi.

Kot navajajo pri Vetpromet, lahko pri hišnih živalih, zlasti mladičih psov in mačk, bolezen poteka brez simptomov, a lahko bakterijo še vedno izločajo v okolje in tako predstavljajo vir okužbe za človeka.

Simptomi pri ljudeh vključujejo drisko, krče, vročino in slabost, v redkih primerih pa se lahko pojavijo zapleti, kot je Guillain-Barréjev sindrom.

Največje tveganje predstavljata surova hrana za živali (BARF) in neustrezno čiščenje posod, saj se bakterije hitro razmnožujejo v sobnih temperaturah.

Priporoča se ločevanje surove hrane od kuhane, temeljito pranje rok in pripomočkov ter redno razkuževanje posod za hrano in vodo.

“Surova hrana za živali lahko vsebuje bakterije, kot sta Salmonella in Campylobacter – zato je nujna previdnost pri pripravi in čiščenju,” še opozarjajo.

Salmoneloza: pri otrocih lahko resnejši zapleti

Salmonelozo povzroča jo bakterija Salmonella spp., ki se prenaša prek kontaminirane hrane, vode ali neposrednega stika z okuženimi živalmi.

Okužba se lahko pojavi tudi pri surovih mesnih dietah za hišne ljubljence, kjer bakterije preživijo v surovem mesu in se razširijo na površine, posode ali roke lastnikov.

Pri ljudeh povzroča drisko, vročino in trebušne bolečine, pri otrocih in starejših pa lahko vodi do resnejših zapletov, kot sta izguba tekočine ali okužba krvi.

Po poročilu EFSA in ECDC (EU One Health Zoonoses Report, 2024) je salmoneloza druga najpogostejša zoonoza v Evropi, s porastom primerov po letu 2022.

Za preprečevanje okužb strokovnjaki svetujejo ustrezno toplotno obdelavo hrane, redno umivanje rok po stiku z živalmi ter izogibanje hranjenju psov in mačk s surovim mesom.

Kdo je bolj ogrožen?

“Čeprav večina zoonoz pri zdravih ljudeh poteka blago ali celo brez simptomov, so nekateri posamezniki občutljivejši in imajo večje tveganje za težji potek bolezni. Sem sodijo predvsem starejši in otroci, ki pogosto tudi živijo v najbližjem stiku z živalmi, ter nosečnice in ljudje z oslabljenim imunskim sistemom in kroničnimi boleznimi. Tudi število slednjih se v svetu vse bolj povečuje,” opisujejo pri Vetpromet.

Pri teh skupinah je zato še posebej pomembna dodatna higiena, previdnost pri stiku z živalmi in ustrezna zaščita hišnih ljubljenčkov.

Otroci, nosečnice, starejši in imunsko oslabljeni posamezniki (npr. onkološki bolniki, osebe po presaditvah, z napredovalno sladkorno boleznijo ali drugimi kroničnimi boleznimi): Zanje so ključni dodatni higienski ukrepi in prilagojena opravila v gospodinjstvu – na primer pri toksoplazmozi naj mačje stranišče čisti nekdo drug, pri delu na vrtu ali čiščenju pa naj vedno uporabljajo rokavice in si temeljito umijejo roke.

Otroci, nosečnice in starejši so pri zoonozah bolj občutljivi, z nekaj dodatne previdnosti pa je sobivanje še vedno varno in lepo.

Tudi pri ogroženih skupinah sobivanje z živalmi ostaja varno: “Pomembno je le, da smo dosledni pri higieni in redni zaščiti živali, saj tako učinkovito zmanjšamo tveganje za prenos bolezni.”

Kako zmanjšamo tveganje

“Z zoonozami živimo vsak dan, večina jih ne predstavlja resne grožnje, če razumemo, kje se skrivajo tveganja in kako jih lahko preprosto obvladamo. Pomembno je, da se osredotočimo na redno higieno, zaščito živali in premišljeno ravnanje s hrano,” opisujejo veterinarji.

Z nekaj preprostimi koraki lahko bistveno zmanjšamo možnost okužbe – ne le zase, temveč tudi za svoje hišne ljubljenčke.

• Redna cepljenja hišnih ljubljenčkov.

• Higiena rok po stiku z živaljo, peskom, vrtom ali surovo hrano; redno čiščenje posod, igrač in ležišč, kjer se lahko nabirajo bakterije in paraziti.

• Nadzor zunanjih in notranjih zajedavcev (bolhe, klopi; redno razglistenje) preprečuje širjenje številnih bolezni, ki se lahko prenesejo tudi na ljudi.

• Varnost pri hrani: ločene deske in noži za surovo meso, temeljito pranje posod, razmislek o tveganjih pri surovi prehrani živali (BARF).

• Mačje stranišče: dnevno čiščenje; nosečnice naj se mu izognejo, če je mogoče, ali uporabljajo rokavice in si po opravilu temeljito umijejo roke.

• Redni veterinarski pregledi: obiski veterinarja so najboljša preventiva – strokovnjak oceni stanje živali, svetuje ustrezno zaščito in preveri dokumentacijo pri potovanjih ali uvozu živali, kjer obstaja večje tveganje za prenos bolezni. (ECDC, 2024)

“Z upoštevanjem teh osnovnih pravil ohranimo zdravo ravnovesje med ljudmi in živalmi – odgovorno sobivanje, kjer so koristi sobivanja veliko večje od tveganj,” dodajajo.

Preberite še: V Sloveniji: Ob smetnjakih našli kunce v kletkah

The post Kako se v resnici prenaša kampilobakterioza? appeared first on Tačka.over.net.

Gre za dolgoročni projekt veterinarske fakultete UC Davis, ki ga vodita dr. Benjamin in dr. Lynette Hart. Rezultati so bili objavljeni v reviji Frontiers in Veterinary Science, povzema pa jih kinološka organizacija American Kennel Club.

Izbrali najbolj priljubljene pasme

Ekipa strokovnjakov v raziskavo postopoma vključuje vedno več pasem. Medtem ko je prva velika objava zajemala 35 pasem, so v lanskem letu predstavili najnovejši nabor rezultatov, ki vključuje 41 priljubljenih pasem.

Kot poroča American Kennel Club gre za pomembne smernice, saj se priporočila o idealni starosti sterilizacije/kastracije med pasmami močno razlikujejo, predvsem zaradi vpliva spolnih hormonov na rast, razvoj sklepov ter dolgoročno zdravstveno stanje.

Spodaj objavljamo posodobljena priporočila raziskovalne skupine UC Davis za 41 pasem psov. 

Avstralski govedar

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Avstralski ovčar

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih*

Beagle

Samci: kastracija ne prej kot pri 12 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Bernski planšarski pes

Samci: kastracija ne prej kot pri 24 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Borderski ovčar

Samci: kastracija ne prej kot pri 12 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 12 mesecih.

Bostonski terier

Samci: kastracija ne prej kot pri 12 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Nemški bokser

Samci: kastracija ne prej kot pri 24 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 24 mesecih.

Angleški buldog

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Kavalir King Charles španjel

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Čivava

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Angleški koker španjel 

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 24 mesecih.

Škotski ovčar

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 12 mesecih.

Valižanski ovčar

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Jazbečar

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 12 mesecih.

Doberman

Samci: nedotaknjen**
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 24 mesecih*

Angleški špringer španjel

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 12 mesecih.

Nemški ovčar 

Samci: kastracija ne prej kot pri 24 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 24 mesecih.

Nemški kratkodlaki ptičar

Samci: kastracija ne prej kot pri 12 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 12 mesecih.

Nemški resasti ptičar

Samci: kastracija ne prej kot pri 12 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 12 mesecih.

Zlati prinašalec

Samci: kastracija ne prej kot pri 12 mesecih.
Samice:priporočilo je, da samic praviloma ne steriliziramo, saj se jim v vseh starostih po sterilizaciji precej poveča tveganje za raka.

Nemška doga

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Irski volčji hrt

Samci: kastracija ne prej kot pri 24 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Jack Russell terier

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Labradorec 

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 12 mesecih.

Maltežan

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Mastif

Samci: kastracija ne prej kot pri 24 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 12 mesecih.

Pritlikavi šnavcer

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Novofundlanec

Samci: kastracija ne prej kot pri 12 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 12 mesecih.

Pomeranec

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Toy pudelj

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Pritlikavi pudelj

Samci: kastracija ne prej kot pri 12 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Veliki pudelj

Samci: kastracija ne prej kot pri 24 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Mops

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih*

Rodezijski grebenar

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Rotvajler

Samci: kastracija ne prej kot pri 12 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Bernardinec

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Šetlandski ovčar

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 24 mesecih*.

Shih-tzu

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 24 mesecih

Sibirski haski

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 12 mesecih.

Zahodnovišavski beli terier

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Yorkshirski terier

Samci: kastracija ne prej kot pri 6 mesecih.
Samice: sterilizacija ne prej kot pri 6 mesecih.

Kastracija je zelo koristna

Pri tem je treba opomniti, da kastracija psa prinaša številne koristi, saj poleg preprečevanja neželenih mladičev pomembno vpliva na njegovo zdravje in vedenje.

Nekastrirani samci se v času gonitve psičk pogosto potepajo, markirajo, postanejo neješčni ali agresivni do drugih samcev, kar povečuje tveganje za poškodbe in tudi prometne nesreče. Nekateri samci bodo ob gonitvi psičk počeli nepredstavljive stvari, tudi preplezali visoke ograje in odšli od doma za več dni. S kastracijo se te vedenjske težave večinoma zmanjšajo, hkrati pa močno pade tveganje za bolezni prostate, raka mod ter tumorje v okolici anusa. 

Nekastrirani samci so bolj nagnjeni k benignemu povečanju prostate, prostatitisu in tudi agresivnemu raku prostate. Tudi tumorji mod in tumorji ob anusu so povezani s testosteronom, zato kastracija dokazano zmanjša njihovo pojavnost.

Sterilizacija psičk preprečuje bolezni

Tudi sterilizacija psičke prinaša številne koristi za njeno zdravje. Najpomembnejša je ta, da zmanjša tveganje za nastanek tumorjev reproduktivnih organov in hkrati prepreči pojav gnojnega vnetja maternice.

Pri odločanju o sterilizaciji je treba premisliti tudi o smislu razmnoževanja. Zavetišča so polna neželenih živali, zato se za mladiče odločamo le, če je psička zdrava, ustreza pasemskemu standardu in lahko skrbnik zagotovi vso potrebno in zahtevno oskrbo med brejostjo, kotitvijo ter socializacijo mladičev.

*Pri psih pasme avstralski ovčar in mops zgodnja sterilizacija ni pokazala statistično pomembno povečanega tveganja za sklepne težave ali raka. Kljub temu pri teh pasmah opažajo večje število primerov sklepnih obolenj in/ali raka med živalmi, steriliziranimi zelo zgodaj, kar bi lahko postalo statistično pomembno pri večjem vzorcu.
Priporočilo za samice pasem doberman in šetlandski ovčar temelji na povečanem tveganju za urinsko inkontinenco, ne na sklepnih obolenjih ali raku.

**Pri dveh pasmah piše, da pustimo pse nedotaknjene, a se odločitev prepušča skrbniku po posvetu z veterinarjem. Študija nakazuje, da imajo dobermani koristi, če ostanejo nekastrirani dalj časa, da se zmanjša tveganje za težave s sklepi. Nekateri nekastrirani samci pa lahko kažejo nekatera neželena vedenja.

Preberite še: To so najbolj pogoste pasme psov v Sloveniji

dezurni@styria-media.si

The post Kdaj sterilizirati psičko in kdaj kastrirati psa glede na pasmo appeared first on Tačka.over.net.

Strokovnjaki pojasnjujejo, da psi svet spoznavajo drugače kot ljudje, saj nimajo rok in prstov, zato jim v ta namen služijo usta in zobje. Žvečenje je pri tem osnovno orodje za raziskovanje, hkrati pa pomemben način sproščanja napetosti.

Osamljeni psi so nesrečni psi

Veliko težav pri žvečenju nastane pri psih, ki težko prenašajo osamljenost. Psi so izrazito socialne živali, navajene življenja v skupini, zato lahko ob odsotnosti skrbnikov doživljajo stres. Takrat se lahko pojavijo vedenja, kot sta intenzivno žvečenje in trganje preprog ali pohištva. To ni nujno znak neubogljivosti, temveč pogosto posledica tesnobe in stiske.

Tudi sicer dobro vzgojeni in zaposleni hišni psi lahko pokažejo željo po žvečenju, saj so nekateri predmeti zaradi vonja ali teksture zanje izjemno privlačni. Med njimi so najpogosteje čevlji in copati. Strokovnjaki pojasnjujejo, da jih privlačita tako močan vonj človeka kot tudi material, iz katerega so izdelani. Usnje jim lahko daje vtis živalskega izvora, kar je seveda še dodatno zanimivo. Nekateri psi bodo naravnost navdušeni nad volnenimi izdelki! Podobno velja za leseno pohištvo, ki še posebej privlači mladičke. Če se pes rad igra z lesenimi palicami, lahko hitro zamenja tudi kos pohištva za igračo.

Zakaj torej psi žvečijo?

• S tem raziskujejo svet, sproščajo napetost in si krajšajo čas.
• Mladički žvečijo zaradi izraščanja zob, saj tako lajšajo bolečino.
• Odrasli psi žvečijo za krepitev čeljusti in čiščenje zob.
• Žvečenje zmanjšuje dolgčas, stres in blago tesnobo.
• Nekateri psi žvečijo, ko so lačni ali na dieti.
• Psi z ločitveno tesnobo žvečijo, ko so sami.
• Psi, ki prezgodaj zapustijo leglo, lahko razvijejo sesanje in lizanje tkanin.
• Če jim manjka mentalna ali telesna stimulacija, žvečenje zapolni praznino.
• V stresnih situacijah (npr. bližina drugega psa, otroci, zaprt prostor) lahko žvečenje pomeni sproščanje zaradi napetosti.
• Raziskave so dokazale, da so v času žvečenja bolj veseli, zato jim le ponudite varne žvečilke.

Kako rešiti težave?

Skrbniki najpogosteje poskušajo rešiti težavo z nakupom več igrač za žvečenje, vendar strokovnjaki opozarjajo, da to samo po sebi ni dovolj. Igrače imajo pogosto plastičen ali nevtralen vonj, ki psom ne zbudi enakega zanimanja kot vonjave ljudi. Zato se lahko pes kljub veliko igračam še vedno odloči za čevlje ali drug predmet, ki ga povezuje z bližino skrbnika. Učinkovitejše je, če se lastnik s psom ob igračah tudi aktivno igra, saj se pes tako močneje naveže na predmet.

Pri vseh oblikah žvečenja strokovnjaki poudarjajo, da je najpomembnejše pravočasno usmerjanje in disciplina. Pes potrebuje jasne meje in učenje od prvih dni naprej. Tako se lahko neželeno vedenje uspešno omeji, pes pa še vedno ohrani možnost, da svoje naravne potrebe po žvečenju zadovolji na primeren način.

V specializiranih trgovinah za živali lahko kupite tudi spreje, s katerimi lahko zaščitite najbolj dragocene dele pohištva. Nekateri uporabljajo tudi gorčico ali limonin sok … Pri tem pa naj opomnimo, da se je treba težave lotiti s tem, da odpravimo razloge zanjo.

5 stvari, ki jih lahko naredimo:

Omogočite jim primerne stvari za žvečenje:

• igračo ali varno žvečilko, ki psa zaposli. Kosti psom ne dajemo.
• rotirajte igrače, da ne postanejo dolgočasne.

Poskrbite za mentalno in telesno aktivnost:

• krajši, strukturirani treningi (ukazi, iskanje priboljškov, puzzle igrače),
• redni sprehodi in igra z drugimi psi,
• igre s skrbnikom.

Poskrbite za preventivo:

• zavarujte predmete: pospravite čevlje, oblačila, blazine in knjige,
• za obdobja brez nadzora uporabite sobo, kjer so lahko nekaj ur varno zaprti, ko vas ni doma.
• dodajte varne igrače, odstranite vse nevarne predmete.

Naučite psa, kaj sme žvečiti:

• ko začne žvečiti napačen predmet, mu ga mirno odvzemite in ponudite primernega,
• obvezno ga nagradite, ko sam izbere svojo igračo,
• ne kaznujte ga.

Pomagajte pri težavah:

• pri žvečenju zaradi tesnobe: postopno učenje na samoto,
• pri sesanju tkanin ali obsesivnem vedenju: pomoč vedenjskega strokovnjaka,
• pri hudi hiperaktivnosti: uvedite miselne naloge in jasen dnevni ritem.

Česa nikakor ne smete narediti?

Ne dovolite mu, da žveči neprimerne izdelke. Vsekakor je najpomembnejša stvar, da poskrbite za varnost vašega štirinožca. Iz hiše odstranite ali dajte na varno vse strupene in nevarne predmete – izdelke z baterijami, strupene rože, čistila, higienske pripomočke in podobno. 

Če pridete domov in je pes uničil predmet, ga ne kaznujte, saj ne bo razumel povezave.

Psa ne mučite, ne porinite mu gobčka v raztrgan predmet in ne poslužujte se podobnih neuspešnih in škodljivih metod. 

Psa ne puščamo v manjši sobi več kot šest ur le zato, da ne bo žvečil. Zapiranje psa v kletko je prepovedano. Nova Novela Zakona o zaščiti živali jasno piše: “Nastanitev živali na premajhnem prostoru brez možnosti zadostne rekreacije glede na fiziološke in etološke potrebe živali, vključno z nastanitvijo psov v kletke v stanovanjskih prostorih je v nasprotju s predpisi, ki urejajo pogoje bivanja živali.”

Psu ne dajemo starih čevljev ali blazin, da jih lahko uniči, ker se pes tako ne more naučiti, kaj je dovoljeno in kaj prepovedano.

Ne puščamo kužkov dostopa do predmetov, ki jih lahko žvečijo in pogoltnejo, saj to lahko povzroči resne zaplete v prebavilih.

Ne ignoriramo znakov stresa, frustracije ali dolgčasa, saj je zato vedno en razlog.

Pogosta težava, ki jo skrbniki različno rešujejo

Na forumu Reddit so razprave o tej temi kar pogoste. Pred kratkim se je razvnela debata, ko je ena izmed uporabnic napisala, da je njen triletni pitbul vztrajno uničeval kavč, a samo takrat, ko je bila doma. Ko je psa pustila samega, ni povzročil nobene škode. Skrbnica je poskusila s številnimi igračami, vendar je pes po kratkem zanimanju za igračo vedno znova preusmeril pozornost nazaj na kavč.

V razpravi so drugi skrbniki psov in poznavalci vedenja izpostavili nekaj ključnih opažanj. Prvo je bilo, da pes najverjetneje ne išče načina, da bi se zaposlil sam, temveč poskuša pridobiti pozornost lastnice ali doseči interakcijo. Ker se vedenje pojavlja izključno v njeni bližini, to kaže na povezavo med žvečenjem in njenim odzivanjem. Zanj je vedenje postalo način navezovanja stika. Po mnenju uporabnikov lahko že zelo subtilna pozornost, kot je pogled ali govorjenje, vedenje nenamerno okrepi.

Drugi del razprave se je vrtel okoli spoznanja, da sama telesna aktivnost ni dovolj. Veliko lastnikov intuitivno povečuje število sprehodov, vendar nekateri psi potrebujejo predvsem mentalno zaposlitev: kratke, strukturirane vaje poslušnosti, igro skrivalnic s priboljški, miselne izzive ali kratek trening z igračo, ki zahteva sodelovanje z vodnikom. Takšne aktivnosti naj bi psa utrudile bolj učinkovito kot dolgi sprehodi, saj izzovejo razmišljanje in samokontrolo.

Uporabniki so lastnici predlagali tudi zelo praktičen pristop: nadzor z daljšim povodcem v stanovanju. S tem lahko skrbnik nevsiljivo prepreči približevanje kavču, ne da bi psa neposredno opozarjal ali grajal. Po njihovem mnenju se pes tako nauči, da žvečenje preprosto ni uspešno in ne prinese zadovoljstva, pozornosti ali interakcije. Hkrati pa se krepi vedenje, ki ga lastnik želi. V razpravi so poudarili tudi pomen nagrajevanja mirnega vedenja, še preden pes začne iskati neželene aktivnosti.

Nekateri skrbniki so opisali, da se je vedenje njihovih psov izboljšalo, ko so psu ponudili jasen način, kako naj pokaže, da želi interakcijo: na primer sedenje namesto žvečenja. Drugi so izpostavili vajo sproščanja na določenem mestu, kjer se pes postopno uči, da je miren počitek v bližini skrbnika nekaj pozitivnega in nagrajenega.

The post Zakaj psi žvečijo copate in pohištvo ter kako nad težavo appeared first on Tačka.over.net.

“Redno čiščenje zob pri psih je priporočljivo iz več razlogov: Preprečuje nalaganje zobnega kamna, ki lahko vodi v vnetje dlesni (gingivitis) in resnejše bolezni obzobnih tkiv (parodontoza). Zmanjšuje slab zadah, ki je pogosto posledica kopičenja bakterij v ustih. Zagotavlja splošno boljše zdravje, saj bakterije iz ustne votline lahko vstopijo v krvni obtok in obremenjujejo srce, jetra, ledvice ter preprečuje bolečine in izgubo zob, kar vpliva na kakovost življenja psa,” nam je pojasnila dr. vet. med. Alenka Kropivšek iz Melisa Veterina. 

Kako pogosto naj ga izvajamo?

Alenka Kropivšek pojasnjuje, da je idealno dnevno čiščenje zob prav tako kot pri ljudeh: “To je najbolj učinkovito za preprečevanje zobnih bolezni.”

Če to ni mogoče, predlaga čiščenje zob vsaj 3–4-krat na teden: “Manj pogosto čiščenje ni dovolj učinkovito za preprečevanje nalaganja zobnega kamna. Poleg tega se priporoča vsaj en veterinarski pregled zob letno, pri starejših psih pa pogosteje.”

Kako sploh čistiti zobe psu?

Dr. vet. med. svetuje, da uporabimo posebno zobno pasto za pse in nikakor ne človeške, saj lahko vsebuje ksilitol ali fluoride, ki so za pse strupeni.

“Uporabimo mehko pasjo zobno ščetko ali silikonski naprstnik. Čistimo zobe s krožnimi gibi, predvsem na zunanjih ploskvah zob. Začnemo postopoma, najprej navajanje na dotik gobčka, nato na ščetko, nato na samo čiščenje. Vedno s pohvalo ali nagrado,” opisuje. 

Pravilno ščetkanje zob je bilo sicer predstavljeno tudi na Žurnalovem Festivalu za ljubitelje živali, kot lahko vidite v posnetku spodaj. Smo pa na festivalu med drugim ugotovili, da zelo malo ljudi redno ščetka zobe svojim psom, saj tega niso dovolili ali so se ščetkanja celo bali. 

Katere so najpogostejše napake skrbnikov?

Med najpogostejše napake skrbnikov pri čiščenju zob Alenka Kropivšek še enkrat posebej opozarja na uporabo človeške zobne paste, pa tudi na preveč grobo ščetkanje, ki lahko poškoduje dlesni.

Sem prišteva tudi nepravilno ali redko rutino z le občasnim čiščetkanjem, ki ne zadostuje.

Med napakami skrbnikov je še ignoriranje znakov bolezni zob kot so rdeče dlesni, slab zadah, slinjenje, izguba apetita pa tudi “zanašanje izključno na priboljške ali hrano za čiščenje zob, ki sami po sebi niso dovolj učinkoviti.”

Kaj pa hrana?

Alenka Kropivšek poudarja, da je za zdravje zob boljša suha hrana, kot so briketi, saj mehansko čisti zobe “saj jih med grizenjem pes drgne; ni popoln nadomestek ščetkanja, a pomaga.”

Med priporočljivo hrano omenja tudi palčke za žvečenje in dentalne priboljške, ki lahko pomagajo zmanjšati zobni kamen, če so primerno izbrani.

Ob tem je omenila še posebno veterinarsko dentalno hrano, ki vsebuje sestavine in strukturo za boljše čiščenje zob.

Med slabšo hrano za zobe omenja mokro hrano, kot so konzerve in paštete, saj se lažje lepi na zobe in spodbuja nastanek zobnih oblog, če ni uravnotežena z drugimi oblikami nege.

“Sladke ali mehke domače poslastice pa ostanejo na zobeh in hitro povzročajo obloge,” dodaja.

Posebno opozorilo strokovnjakinje

Pri kosteh skrbnike posebej opozarja, da so kuhane kosti (kot npr. iz juhe) neprimerne in nevarne, saj so krhke, se lomijo v ostre delce, ki lahko poškodujejo zobe, prebavila ali povzročijo zaporo.

“Pri surovih kosteh so mnenja deljena – nekateri veterinarji jih pod nadzorom in ob pravilni izbiri velikosti in trdote dovolijo, a obstaja tveganje za zlom zoba, še posebej pri velikih psih in močnih grizljalcih. Pomembno je razumeti, da kosti ne čistijo zob učinkovito in ne nadomeščajo zobne ščetke,” je sklenila. 

Preberite še: Pasja inštruktorica: Kako psa odvaditi skakanja na ljudi?

anja.scuka@styria-media.si

The post 4 napake pri čiščenju pasjih zob appeared first on Tačka.over.net.

Navado kopanja lahko razvijejo vse pasme psov, vendar so nekatere pasme temu bolj podvržene kot druge. Med njimi so terierji, jazbečarji in polarne pasme.

Terierji in jazbečarji (t. i. earthdog pasme) so pasme, ki so bile selekcionirane za podzemni lov na plen in imajo izrazit nagon kopanja. Polarne pasme, kot so sibirski haski, aljaški malamut in samojed, pa si pogosto izkopljejo brloge oziroma ležalne jamice zaradi uravnavanja temperature. Poleti jim jame zagotovijo hlad, pozimi pa zaščito.

6 razlogov, zakaj psi kopljejo

Za to navado ne obstajajo le genetski razlogi. Spodaj je nekaj razlogov, zakaj psi kopljejo … Morda tudi po domačem parketu.

1. Zaradi udobja ali toplote oziroma hladu
Psi pogosto kopljejo, da si naredijo udobno ležišče. Če je psu hladno oziroma vroče, lahko koplje, da najde toplejši oziroma hladnejši prostor za počitek. Luknje velikokrat kopljejo pod drevesi, grmovjem ali vrtnim pohištvom.

2. Zabava
Psi, ki kopljejo za zabavo, imajo ponavadi igrivo držo, kopanje pa pri njih pogosto spremlja tudi tekanje okoli luknje.

3. Skriti zaklad
Psi zakopavajo prežvečene kosti, hrano in plen. To vedenje je bilo ključno, da so njihovi divji predniki preživeli, saj so tako varno shranjevali hrano za kasneje. Ni presenetljivo, da udomačeni psi to navado ohranjajo.

4. Lovljenje krtov in drugih manjših živali
Veliko psov ima nagon in sposobnost za lovljenje majhnega plena. Ena izmed pogostih tarč so krti. Ko pes najde luknjo, v kateri se skriva žival, začne neusmiljeno kopati in poskuša doseči žival.

5. Pobeg
Nekateri psi kopljejo, da pobegnejo iz zaprtega prostora. Želijo denimo izkopati luknjo pod ograjo, da gredo lahko na sprehod k sosedu …

6. Anksioznost
Psi, ki trpijo zaradi anksioznosti, ki je posledica ločitve od družinskih članov, pogostokrat kopljejo.

Kaj lahko storimo?

Če pes koplje, ker išče plen, je ključno odstraniti vir (npr. zatirati glodavce). Če koplje zaradi vročine, mu zagotovimo senčen, hladen kotiček in vodo. Pri kopanju za zabavo pa pogosto pomaga namensko območje (peskovnik) ter več mentalne in telesne zaposlitve.

Pri tesnobnih psih se lahko pojavi kompulzivno kopanje in poskusi izmikanja iz prostora; priporočljiva je obravnava vzroka in po potrebi strokovna pomoč.

Preberite še: Kako ustaviti moteče lajanje psa

dezurni@styria-media.si

The post Zakaj psi kopljejo in kako jim to preprečimo appeared first on Tačka.over.net.

Lajanje je običajen način pasje komunikacije, zato psi kdaj pa kdaj lajajo. Če pes laja nenehno ali pretirano, to pogosto postane težava, predvsem za sosede.

Psi lajajo iz različnih razlogov in z različnim pomenom. Lahko lajajo preprosto iz veselja, ker so vas veseli, uživajo v igri ali kakšni drugi dejavnosti. Lajajo lahko tudi zato, ker si želijo vaše pozornosti, na primer ko hočejo ven ali se želijo igrati, ali pa ste pozabili na uro in je čas za hrano.

Nekateri psi lajajo, ko so prestrašeni, pes lahko začne lajati, ko meni, da se nekdo preveč približuje njegovemu prostoru. V takem primeru laja opozorilno ali celo agresivno, da vsiljivca odžene. Psi lahko lajajo tudi zaradi žalosti ali stresa, denimo kadar ostanejo sami doma. Prav to lajanje je lahko za sosede v bloku zelo nadležno in bo prišlo hitro do kakšne pritožbe.

Kako zmanjšati pretirano lajanje psa?

Pomembno je, da razumemo, zakaj pes laja in da smo povezani s svojim psom. Vsak pes denimo potrebuje dovolj gibanja in miselne stimulacije – seveda je količina odvisna tudi od pasme. Če bo pes zadovoljen, če bo imel v življenju dovolj aktivnosti, bo praviloma tudi bolj umirjen in bo neželenega vedenja manj.

Ko ugotovimo, zakaj naš pes laja, lahko začnemo z vajami, ki vključujejo preusmerjanje pozornosti in nagrajevanje, da pes spremeni vedenje. Če gre za opozorilno lajanje, je koristno psa preusmeriti z igračo ali crkljanjem. Če se le da, to storimo, še preden je prišlo do omenjenih okoliščin. Če ostane miren, ga nagradimo z nežnimi besedami ali priboljškom.

Priporočljivo je tudi, da sami ustvarimo podobne okoliščine, ki sprožijo lajanje, kot na primer predvajanje glasnih zvokov, in nato uporabimo preusmerjanje in nagrajevanje.

Če pes laja zunaj, ker vidi nekaj, kar ga vznemiri ali razveseli, skušajmo pridobiti njegovo pozornost s priboljškom.

Pri psih, ki lajajo zaradi veselja, pomaga umirjen glas in nežno spodbujanje, da ostanejo mirni. Psi so družabna bitja, zato lahko lajajo tudi zaradi osamljenosti. Takšnim psom lahko postopoma pomagamo s tem, da jim damo vedeti, da so varni tudi, ko so sami. Psi so seveda krdelne živali in nimajo radi samote, kljub temu morajo biti številni psi sami doma, kar jim povzroča stres. Ta stres bo manjši, če jih že od malega postopoma in na pravilen način navajamo, da je varno, da so sami doma.

Začnemo tako, da psa nagradimo, kadar mirno ostane denimo na svojem ležišču, medtem ko se mi oddaljujemo po stanovanju. Najprej ostanemo blizu, nato pa razdaljo postopno povečujemo.

Če moramo psa pustiti samega, mu lahko damo posebno igračo, ki jo dobi samo takrat, ko nas ni doma. Poskrbimo tudi, da je že bil na sprehodu, nahranjen in da ima mirno in varno okolje. Če je imel pred tem dovolj aktivnosti, bo pogosto tudi mirno zaspal.

Če z ničemer ne uspemo, se obrnemo na strokovnjaka za pasje vedenje, ki nam bo svetoval, kako rešiti težavo. Vsekakor je treba z vzgojo in socializacijo začeti v trenutku, ko dobimo psa. Še pred tem je seveda pomembno, da izberemo dobrega vzreditelja, ki nam odda samozavestnega in socializiranega mladička.

Preberite še: Strokovnjak za pasje vedenje svari pred izjemno pasmo

anja.scuka@styria-media.si

The post Kako zaustaviti lajanje psa, ko je to moteče? appeared first on Tačka.over.net.