V nadaljevanju preberite: 
 – Visoke temperature predstavljajo resno tveganje za zdravje in dobrobit živali.
 – Kakšne nevarnosti pretijo domačim živalim v poletnem času. 
 – Kako nevarna je lahko toča in kako nevaren je izpad elektrike. 

Uprava za hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin lastnike hišnih ljubljenčkov, rejce in skrbnike živali poziva, naj v poletnih dneh živali ustrezno zaščitijo pred vročino in ekstremnimi vremenskimi pojavi: “Med ključnimi ukrepi so predvsem zadostna količina vode, zadrževanje živali v senci ter zaščita živali pred nenadnimi neurji.”

Kot opozarjajo, visoke temperature predstavljajo resno tveganje za zdravje in dobrobit živali. Vročina lahko povzroči stres, zmanjšan apetit, padec proizvodnih rezultatov, dehidracijo, pregretje organizma in v najhujših primerih tudi pogin živali. Rejne živali, hišne žovali in druge živali morajo imeti v vročih dneh ves čas na voljo zadostne količine sveže pitne vode in možnost umika v senco oziroma hladnejše prostore.

Ne smejo biti prenatrpane, potrebno je urediti prezračevanje

Rejne živali vročino praviloma prenašajo slabše kot nizke temperature. Posebno občutljive so živali v intenzivni reji, živali v pozni brejosti, mlade živali ter živali z višjo proizvodnjo. V vročih dneh morajo zato imeti neomejen dostop do čiste pitne vode, senco na pašnikih in ustrezno prezračevane hleve.

Skrbniki živali morajo poskrbeti, da živali v prostorih niso prenatrpane, potrebna opravila naj se izvajajo v hladnejšem delu dneva, še zlasti pa je pomembno, da skrbniki pogosteje preverjajo zdravstveno stanje živali.

Ne sprehajajte psov v največji vročini

“Psi, mačke in drugi hišni ljubljenčki morajo poleti imeti možnost umika pred soncem in vročino. Sprehode psov je priporočljivo izvajati zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, ko temperature niso previsoke. Živali nikoli ne puščamo v parkiranem vozilu, niti za kratek čas,” opozarjajo.

Med drugim pa bodite previdni tudi na pregreto podlago, ki lahko psom močno poškoduje blazinice na tačkah. Ob temperaturi zraka 30 stopinj Celzija je temperatura asfalta že 50 stopinj Celzija. S tem, da bodo temperature v teh dneh še višje!

Prireditve z živalmi

Organizatorji poletnih prireditev, kjer sodelujejo živali, naj čas prireditve prilagodijo tako, da se živali čim manj ali sploh ne izpostavljajo visokim temperaturam, neposrednemu soncu in fizičnim obremenitvam.

Priporočljivo je, da se poleti aktivnosti izvajajo v jutranjih in večernih urah, po potrebi pa naj prilagoditev odpovejo ali prilagodijo glede na vremenske razmere. Poskrbeti je treba, da imajo živali na prireditvi na voljo senco in dovolj čiste in sveže  vode.

Pred neurji nujna ta zaščita, po neurju pa naredite to

Podnebne spremembe poleg vročinskih valov prinašajo tudi vse pogostejše nenadne vremenske ekstreme, kot so močni nalivi, sunki vetra, udari strel in debela toča. Skrbniki živali naj zato spremljajo vremenska opozorila in vnaprej razmislijo o zaščiti živali.

“Pri živalih na paši je priporočljivo zagotoviti možnost hitrega umika v hlev ali drugo zavetje. Prav tako je pomembno redno preverjati stabilnost ograj, napajalnikov in nadstreškov in odstraniti predmete, ki jih lahko odnese veter,” svetujejo na Upravi.

Po neurju naj skrbniki čim prej preverijo stanje živali. Če žival utrpi poškodbe, jo je treba čimprej umakniti na varno, oceniti stopnjo poškodbe in zagotoviti veterinarsko pomoč: “Pri večjih poškodbah ali večjem številu prizadetih živali je priporočljivo čim hitrejše sodelovanje z izbranim veterinarjem.”

Posebna previdnost je potrebna pri konjih, govedu in drobnici na odprtih pašnikih, kjer lahko toča in močan veter povzročita poškodbe ali panične reakcije živali.

Množični pogini že v nekaj urah

“Posebno pozorni v ekstremnih vremenskih razmerah morajo biti rejci in skrbniki živali, katerih življenje ali dobrobit sta neposredno odvisna od delovanja električnih sistemov. To velja za hleve z mehanskim prezračevanjem, perutninske farme, prašičerejske objekte, objekte s samodejnim napajanjem ali krmljenjem, inkubatorje in valilnice, akvakulturo in ribogojnice ter terarije in akvarije z ogrevalnimi sistemi,” opozarjajo na Upravi. 

Po njihovih izkušnjah lahko že nekajurni izpad električne energije v vročinskem valu povzroči množične pogine zaradi pregretja in pomanjkanja prezračevanja. Za takšne objekte morajo zato biti pripravljeni načrti ukrepanja ob izpadu električne energije.

Zaradi preprečevanja množičnih poginov med predpisane obveznosti skrbnika živali po Zakonu o zaščiti živali sodijo: redno vzdrževan in preizkušen rezervni agregat, zadostna zaloga goriva, alarmni sistemi za obveščanje o prekinitvah dobave električnega toka, sistemi za opozarjanje ob odpovedi prezračevanja ter redno preverjanje delovanja rezervnih sistemov.

UVHVVR poudarja pomen vnaprejšnjega načrtovanja za primer vročinskih valov, neurja, suše, poplav in izpadov električne energije. Med ključnimi ukrepi so zagotavljanje zadostnih zalog vode, rezervnih virov energije, redno spremljanje živali ter pripravljeni načrti za izredne razmere.

“Dobrobit živali je odgovornost vsakega skrbnika. Pravočasna priprava na vročino, neurja in druge vremenske ekstreme lahko prepreči trpljenje živali ter zmanjša gospodarsko škodo in izgube,” so sklenili. 

The post Opozorila: V nekaj urah lahko v mukah pogine na stotine živali appeared first on Tačka.over.net.

V nadaljevanju preberite:

• Maja Stopar, doktorica veterinarske medicine iz Vetpromet svetuje o najboljši zaščiti za pse in mačke.

• Zaščita živali pravzaprav pomeni zaščito za vso družino.

• Najpogostejše zmote in posledice nezaščite, ki so lahko življenjsko ogrožujoče.

Na letošnjem Festivalu za ljubitelje živali, ki je zadnjo majsko nedeljo tradicionalno potekal v Novi Gorici, je sodeloval tudi Vetpromet – srčni partner, ki je ustvaril poučen in zabaven kotiček za vse ljubitelje živali, v okviru katerega je letos posebno pozornost namenil ozaveščanju o pravilni zaščiti pred bolhami in klopi.

»Raziskave kažejo, da imamo Slovenci 1,6 psa na družino, kar je več kot otrok, zato ne smemo pozabiti, da zaščita psa pomeni tudi zaščito celotne družine,« opozarja Maja Stopar, doktorica veterinarske medicine. Psi in mačke se namreč zadržijo ob posteljah, vozijo skupaj z lastniki ob avtomobilih, bolhe in klopi lahko pridejo v stanovanje, se množijo in prenašajo tudi na ljudi.

Prihajajo gigantski klopi

Strokovnjakinja za živali opozarja, da se je v Sloveniji začela pojavljati posebna vrsta klopov, ki jih imenujejo gigantski klopi in so veliki kakšen centimeter. »Prihajajo iz tropskih krajev, na Hrvaškem jih imajo že nekaj časa. Njihova posebnost je, da nas aktivno zasledujejo,« je povedala Stoparjeva.

Obenem je doktorica veterinarske medicina opozorila na pogosto zmoto, da so mucke varne, če so hišne in ne zapuščajo doma ali pa če se kužki gibajo le v bolj urbanih predelih. Vendar lahko klope v dom prinesemo tudi ljudje kot slepe potnike. »Živali so jim sicer ljubše, saj so bolj tople, imajo višjo telesno temperaturo kot ljudje,« je še povedala Maja Stopar.

Katere bolezni prenašajo in lahko ogrožajo tudi ljudi?

Doktorica veterinarske medicine navaja nekaj najpogostejših bolezni, ki jih lahko prenašajo klopi, med katere sodijo: anaplazmoza in erlihioza, v Sloveniji se je začela pojavljati tudi pasja malarija. Vse te bolezni so zelo nevarne, včasih tudi življenjsko ogrožujoče, lahko pa postanejo tudi kronične.

»Pred leti je moja takrat 8-mesečna psička zbolela za klopno prenosljivo boleznijo, ker zaščita takrat še ni bila tako dobra, kot je danes. In iz izkušnje lahko povem, da je to zelo hudo. Predstavljajte si, kako je eno leto staremu kužku, ki komaj vstane po enournem sprehodu, to je bilo res grozno gledati,« je svojo izkušnjo podelila strokovnjakinja za živali. Obenem opozarja, da za klopno prenosljivimi boleznimi lahko zbolimo tudi mi, primer je klopni meningoencefalitis, pri katerem je dovolj, da je klop pričvrščen že samo pol ure, da se bolezen prenese. Med take sodi tudi vsem dobro poznana borelioza, ki je, kot že ime pove, bolezen mnogih obrazov s hudimi posledicami.

Stoparjeva opozarja še na bolhe, ki tudi niso nedolžne, saj prenašajo bolezen mačje praske, ki pri ljudeh povzroča otekline bezgavk in visoko vročino, posebej so izpostavljeni otroci, starejši in tisti, ki imajo pridružene bolezni.

Kako naj se učinkovito zaščitimo?

»Danes je to enostavno, ker obstaja res toliko različnih sredstev za vsakega psa,« je jasna Maja Stopar, dr. vet. med.

Obenem svetuje, da če so v družini otroci, se izogibamo ovratnic proti bolham, lahko pa izbiramo med kožnimi kapljicami, ki se razporedijo po koži telesa in ščitijo od zunaj, po novem pa so na voljo tudi tablete, ki so morda najbolj enostavne.

Poleg poučnega in zanimivega dogajanja na stojnici Vetprometa, smo na letošnjem Festivalu za ljubitelje živali lahko uživali tudi v navdihujočih pasjih nastopih, obiskala nas je pasja zvezdnica Murf, z nami je delil svoje modrosti policist Janez Tonejc, ogledovali smo se nenavadne kokoši in grške ter širokorobe želve. Vetpromet pa je bil tudi sponzor našega pasjega šova, s katerim želimo vsem skrbnikom psov pokazati, kako dragocen je skupen čas z njihovim štirinožnim prijateljem.

V svojem kotičku so imeli poleg nasvetov za skrbnike tudi poseben foto kotiček, kjer so si številni obiskovalci festivala ustvarili edinstven spomin.

dezurni@styria-media.si

The post “Iz izkušnje lahko povem, da je to zelo hudo” appeared first on Tačka.over.net.

Ste se vprašali, zakaj vam vesel pes ob pozdravu prinese darilo?

“Raje bi se igral, kot napadel”

Lisa Colon Tudor, priznana pasja strokovnjakinja, pravi, da psi v prvi vrsti svojemu človeku prinašajo stvari, ker so vznemirjeni. “Pes zagrabi igračko, ker ve, da se bo tako nekoliko umiril. Tako se tudi poskuša izogniti neposrednega očesnega stika, ki je lahko za pse včasih neprijeten in lahko vzbuja agresivna čustva. Ko vas pozdravi z igračo vam želi povedati, da bi se raje igral, kot da bi vas napadel,” ugotavlja Tudorjeva.

Psi po njenih navedbah vodji krdela instinktivno prinašajo darila, s katerimi jim želijo ugoditi in jih razveseliti. Sicer vam najbrž darilo vašega psa, kar je pogosto najljubša igrača polna sline, ne bo veliko koristilo, ampak vašemu psu pomeni veliko. Če se boste vsakič nad darilom razveselili, pa je verjetnost večja, da vam bo vaš kuža prav vsakič, ko pridete domov, v pozdrav prinesel kakšno igračo.

Zakaj si ne bi ob prihodu domov res vzeli nekaj minut zanj, se pocrkljali in se s copato ali igračo tudi poigrali? Naj bo to nekaj vajinih minutk pristnega vesela, ko mu tudi vi pokažete, kako veseli ste, da vas je pričakal.

Ni vas bilo celo večnost

Veliko psov svojim lastnikom, ko stopijo skozi vhodna vrata, prinese igračko tudi enostavno z namenom, da bi se igrali. Vašemu psu se zdi, da vas ni bilo celo večnost in zato bi se zdaj rad z vami igral in preživel nekaj časa.

Najverjetneje je ta navada vašega psa posledica mešanice vseh naštetih razlogov. Vsekakor pa je znak, da vas je vaš pes izjemno vesel, ko pridete domov, in vas ima rad. Le kaj je lepšega?

dezurni@styria-media.si

The post Zakaj vas pričaka s copato ali igračo v gobčku? appeared first on Tačka.over.net.

V nadaljevanju preberite:

• Doktorica veterinarske medicine, Klavdija Tomažič, opozarja na najbolj nevarno hrani za pse in mačke.
• V pogovoru nam zaupa, kako lahko prepoznamo znake zastrupitve, ki jih še posebej mačke lahko skrivajo.
• Katere rastline je dobro, da odstranimo iz bivalnih prostorov naših živali.

Na letošnjem Festivalu za ljubitelje živali se je v okviru toče Zavarovalnice Sava, na kateri je najmlajše razveseljevala tudi simpatična želvica Ava, igralka in voditeljica, Lara Komar, pogovarjala s Klavdijo Tomažič, dr. vet. med., ki nam je v pogovoru zaupala, katera hrana je lahko najbolj nevarne za pse in mačke, še posebej zato, ker se odraslim zdi povsem običajna in je pogosto vsakodnevno na jedilniku. Celoten pogovor lahko poslušate v spodnjem posnetku.

Ko razmišljamo o zdravstvenih težavah hišnih živali, si pogosto predstavljamo zunanje nesreče ali okoliščine, v resnici pa je največ potencialno nevarnih situacij doma in veterinarski stroški lahko hitro poskočijo v nebo. Živali so družinski člani, zato pri zavarovalnici Sava nudijo posebno zavarovanje, imenovano Naše tačke, poseben pomen pa namenjajo preventivi, zaradi česar so v sklopu festivala pripravili posebne plakate, na kateri so jasno označili hrano, ki je potencialno lahko za živali nevarna.

“Daj mu samo en košček, nič ne bo“

Lastniki živali so pogosto deležni pritiskov bližnjih oseb, ki nikakor niso slabonamerni, lahko pa imajo velike negativne posledice. Pogosto označijo zaskrbljenega skrbnika kot nekoga, ki komplicira, ker ne dovoli, da žival dobi eno rozino. A je lahko tudi takšna navidezna malenkost preveč za nekatere bolj občutljive živali. Če namreč dobi živilo, ki ga ne more prebaviti, se lahko resno zastrupi in povzroči tudi smrt.

Ti sodijo med najbolj nevarne …

Strokovnjakinja za živali nam je v pogovoru z Laro Komar zaupala, da se psi in mačke različno odzovejo na človeško hrano. Nekateri ne bodo imele hujših posledic, medtem ko lahko pri bolj občutljivih že manjše količine povzročijo resne zaplete in celo smrt.

Največjo previdnost Tomažičeva svetuje pri naslednjih živilih: čokolada oziroma kakav, rozine in grozdje, česen, čebula, por, kofein, umetno sladilo ksilitol, kofein in koščki makadamije.

“Poleg naštetih živil bodimo pozorni, da hišne živali ne zaužijejo kakšnih zdravil – skoraj vsi imamo doma paracetamol ali vsem dobro znan Lekadol, ki pa je zelo strupen za pse in mačke,” opozarja doktorica veterinarske medicine in dodaja: “Sredstva za parazite, ki so namenjena kužkom, ne smemo dajati muckam, bodimo pazljivi, katere rastline imamo doma: lilije, fikusi, gracena, monstera, božična Zvezda, narcisa … včasih se zgodi, da najdejo kakšen antifriz, ki se jim zdi zanimiv, ker je sladkast, ampak je zelo strupen.“

Le 30 odstotkov psov ga lahko prebavi in normalno uživa

Voditeljica, Lara Komar, je izpostavila različne izkušnje, ki ga imajo psi z grozdjem, veterinarka pa potrjuje, da je to sadje fascinantno, ker ostaja neka skrivnost, saj strokovnjaki ne uspejo ugotoviti, kaj je tista snov, ki povzroča težave. Kljub temu, da skoraj tretjina psov in mačk ob tako rekoč vsakodnevnem uživanju grozdja ne bo imela težav, se bodo bolj občutljive soočale z bruhanjem, slabostjo in celo odpovedjo ledvic.

Podobno je s kakavom, v manjših količinah pri nekaterih živali ne bo večjih negativnih učinkov, medtem ko lahko pri bolj občutljivih že majhne količine povzročijo prebavne motnje, v večjih pa poškodbe ostalih organov in krče. Smrtna doza je lahko že 100 mg na kg telesa živali.

Imajo mucke več občutka za hrano?

V družbi velja prepričanje, da so psi večji požeruhi, ki z manj filtra pojejo, kar jim je dosegljivo, medtem ko so mucke večje gurmanke, ki bolj precizno izbirajo hrano. Vendar Tomažičeva odgovarja, da čeprav se morda tako zdi na prvi pogled, je realnost drugačna, saj tudi mucke pogosto pojejo stvari, ki so zelo nevarne: “na primer majhne predmete, elastike za lase in strupene rastline,” je povedala.

Strokovnjakinja za zdravje živali se je dotaknila tudi mita, da mačke nujno potrebujejo mleko, saj mnoge odrasle živali namreč izgubijo encim za presnovo laktoze, zaradi česar mleko pri njih povzroči bruhanje in drisko, dolgotrajna driska pa povzroči dehidracijo in z njo povezane težave.

Muce težave rade skrivajo

“Muce so specifične glede odkrivanja težav, ker jih pogosto nekako skrivajo. Že tako veliko počivajo in če pač počivajo še malo več, to težko opazimo in povežemo z neko težavo,” nam je zaupala Klavdija Tomažič. Ko pa je ta faza mimo, so najpogostejši simptomi, ki jih lahko opazimo: bruhanje, slinjenje, penjenje, krvava driska, zanašanje pri hoji in oteženo dihanje.

“Zavedati se je potrebno, da kužki in mucke niso majhni ljudje in imajo razlike v prebavi. Nekatere stvari, ki so za nas lahko zelo zdrave, so lahko za njih smrtno nevarne in obratno,” še poudarja v sklepnem razmišljanju doktorica veterinarske medicine.

Letošnji Festival za ljubitelje živali je bil poln izobraževalnih, zanimivih in navdihujočih vsebin. Do solz nas je ganila tudi zgodba policista Janeza Tonejca, ki je želel častno mesto simbolično nameniti svojemu pokojnemu psu.

dezurni@styria-media.si

The post 100 mg na kg telesa je lahko že smrtna doza appeared first on Tačka.over.net.

V članku preberite:

• Katere pasme so bolj umirjene
• Zakaj so psi za starejše lahko izvrstna družba
• V nedeljo 31. maja bo Festival za ljubitelje živali

Tudi igra s psom doma je lahko odlična dejavnost za starejše. Še pomembnejši od telesne aktivnosti pa sta čustvena podpora in družba, ki ju nudi pes.

Seveda niso vsi psi primerni za starejše osebe. Izbira psa mora biti prilagojena zdravstvenemu stanju, telesnim zmožnostim in življenjskemu okolju posameznika. Če starejša oseba živi v bloku, je skrb za psa nekoliko zahtevnejša, saj ga je treba večkrat na dan peljati ven. Primernejše so manjše pasme, ki zaradi svoje velikosti ne predstavljajo nevarnosti pri vlečenju za povodec ali med igro. Priporočljive so tudi bolj umirjene pasme, saj so zelo aktivni psi za marsikaterega starejšega človeka prevelik izziv.

Za starejše je lahko dobra izbira tudi starejši pes iz zavetišča. Takšni psi so pogosto že umirjeni, osebje v zavetišču pa lahko pomaga pri izbiri najprimernejšega pasjega “seniorja”.

Številne čudovite pasme psov boste lahko spoznali to nedeljo 31. maja 2026 na Festivalu za ljubitelje živali v Novi Gorici. Videli boste tudi nastope v mnogih kinoloških disciplinah, pa tudi maine coone, ujede, velike papige, kače, velike insekte, okrasne kokoške, kopenske želve in še veliko drugega. Dogodek je brezplačen. Več o dogodku TUKAJ.

Pasme psov, ki so primerne za starejše

Na številnih lestvicah pasem, primernih za starejše ljudi, se najpogosteje pojavlja pet pasem.

Med njimi so skoraj vedno pudlji, ki slovijo po svoji inteligenci, učljivosti in razmeroma nezahtevni negi.

Pogosta izbira so tudi maltežani, saj gre za majhne in praviloma umirjene pse.

Shih Tzuji (Ši cuji) so majhni, mirni in zelo predani družabniki. Vzrejeni so bili kot psi za družbo, zato so idealna izbira za upokojence, ki si želijo zvestega spremljevalca. Čeprav potrebujejo redno nego dlake, njihove potrebe po gibanju niso velike.

Havanski bišoni so tudi v Sloveniji vse bolj priljubljeni med starejšimi osebami, saj so prijazni in nežni psi, ki ne spuščajo dlake.

Za nekoliko bolj aktivne starejše pa strokovnjaki pogosto priporočajo tudi valižanskega ovčarja pembroke corgija. Gre za poslušno, prijazno in ljubečo pasmo, ki je hkrati tudi zelo dober čuvaj.

The post Pasme, ki so najboljše za starejše appeared first on Tačka.over.net.

V nadaljevanju preberite:

• Psi lajajo na ljudi zaradi nenavadnega videza ali oblačil, ki jih zmedejo.

• Nekateri psi imajo zaradi preteklih izkušenj težave z določenimi ljudmi, npr. moškimi.

• Vedenje je mogoče izboljšati s potrpežljivim treningom in pozitivnimi izkušnjami.

To ni naključje

Zakaj psi lajajo na nekatere ljudi, druge pa popolnoma ignorirajo? To vprašanje si zastavljajo številni lastniki psov. To ni naključje, pravi trenerka psov Katharina Marioth, hkrati pa pomirja: “Takšni primeri so pravzaprav zelo pogosti. Dobra novica pa je: to vedenje je mogoče zelo uspešno odvaditi.“

Te stvari se psom pri ljudeh zdijo strašljive

Vzrok za takšno vedenje se pogosto skriva v podrobnostih. Psi so še posebej občutljivi na spremembe v zunanjem videzu človeka. “Vse, kar močno spremeni silhueto, lahko na pse deluje strašljivo,” pojasnjuje Marioth. Sem spadajo na primer kapuce, ki zasenčijo obraz, ali dodatki, kot so kape in sončna očala, ki zakrijejo področje oči.

Za pse je to problematično, ker veliko komunicirajo preko mimike. Če je ta omejena, težje ocenijo sogovornika. Podobno velja za široke plašče, dežne pelerine ali nenavadne oblike, na primer posebne prevleke za kolesa. V takšnih trenutkih pes tega, kar vidi, ne zna pravilno razvrstiti. Njegovo lajanje je zato sprva le opozorilo.

“Nekdanji ulični psi imajo pogosto težave z moškimi”

Poleg oblačil in silhuete imajo lahko vlogo tudi osebne značilnosti ljudi. Predvsem pri psih iz tujih zavetišč Marioth pogosto opaža odpor do določenih skupin ljudi. “Ravno nekdanji ulični psi imajo pogosto težave z moškimi,” pravi. To je lahko povezano s preteklimi negativnimi izkušnjami, pa tudi z zunanjimi značilnostmi ali hormonskimi dejavniki, kot je testosteron, ki ga psi zaznavajo.

Dobra novica ostaja: na vedenje je mogoče namensko vplivati. Na primeru pri puloverju s kapuco Marioth svetuje, naj lastnik najprej natančno opazuje, v katerih situacijah pes reagira. Če ima oseba kapuco na glavi, lahko pri treningu pomaga, da jo najprej sname, medtem ko pulover ostane oblečen.

Kako lahko vedenje namensko treniramo?

Ključno je, da se pes nauči prej sprožilni dražljaj povezovati z nečim pozitivnim. “Pulover s kapuco bi moral v idealnem primeru pomeniti veliko piškotov,” opisuje Marioth načelo. Pomembno je začeti z dovolj velike razdalje, da pes ostane miren. Oseba lahko nato brez besed meče priboljške proti psu, ne da bi z njim vzpostavila neposreden očesni stik.

Kasneje se lahko situacija postopoma spreminja. Pulover se na primer vidno oblači in slači ali položi na tla, da ga pes povoha. Tako pes zavestno doživi, da se za navidez “strašljivo” spremembo skriva ista oseba, ki jo sicer pozna. Marioth v tem kontekstu pravi, da se morajo psi naučiti razumeti to preobrazbo.

LJUBITELJI ŽIVALI POZOR: V nedeljo 31. maja nas v Novi Gorici čaka brezplačen in dobrodelen dogodek: Festival za ljubitelje živali. Dogodek bo na Trgu Edvarda Kardelja 1 v Novi Gorici in v parku ob avtobusni postaji, v primeru slabega vremena ga premikamo na 14. junij. Več o dogodku TUKAJ.

Kako pravilno reagirati, ko pes laja na ljudi?

V vsakdanjem življenju pa se pogosto pojavi drugo vprašanje: kako pravilno reagirati, ko pes nenadoma začne lajati? Za mnoge lastnike je to neprijetno, še posebej, če se drugi ljudje počutijo motene. Marioth priporoča, da kritične situacije čim prej prepoznamo in jih aktivno obvladujemo. “Bodite kot socialni blažilnik,” svetuje. To pomeni, da se postavimo med psa in dražljaj, na primer tako, da psa premaknemo na stran, obrnjeno proč od sprožilca. To živali daje dodatni občutek varnosti.

Manj smiselno pa je psa v takih trenutkih takoj zamotiti s hrano. “Če psa hranite v trenutku negotovosti, lahko ta občutek nehote okrepite,” pojasnjuje trenerka. Namesto tega je treba zgraditi poseben signal, ki psa pripravi do tega, da umakne pogled od dražljaja in se osredotoči na človeka. Ko mu to uspe, sledi nagrada šele zatem, ko je situacija že uspešno premagana. Tako se pes nauči, da se mirno vedenje in usmerjanje na lastnika izplačata.

“Koraki nazaj so del procesa”

Marioth hkrati poudarja, kako pomembno je razlikovati med treningom in vsakdanjim življenjem. V vsakdanu gre predvsem za obvladovanje situacije: ohranjanje zadostne razdalje, nadzor nad psom in skrb, da nihče ni ogrožen. “Koraki nazaj so del procesa,” pravi. Pri treningu pa naj lastniki namenoma izbirajo situacije, ki jih lahko nadzorujejo, in jih gradijo korak za korakom. Ekstremni dražljaji ali preobremenjujoča okolja pri tem niso posebej koristni. Ključna sta miren, strukturiran pristop in potrpežljivost.

dezurni@styria-media.si

The post Te ljudi psi pogosteje nalajajo appeared first on Tačka.over.net.

V članku preberite:
• Katere bolezni lahko psi prenesejo tudi na ljudi in zakaj veterinarji posebej opozarjajo na steklino ter leptospirozo
• Kako nevarna je parvoviroza in zakaj so najbolj ogroženi prav mladiči ter necepljeni psi
• Zakaj lahko že en nelegalno uvožen pes s ponarejeno dokumentacijo pomeni veliko tveganje za živali in ljudi

S cepljenjem lahko zaščitimo naše pse, hkrati pa tudi ljudi. V Sloveniji je cepljenje proti steklini obvezno, za druga cepljenja pa se skrbniki odločamo sami. Kljub temu so številni o boleznih, pred katerimi lahko zaščitimo pse, in o tveganjih za živali ter ljudi še vedno premalo poučeni.

Včasih je bilo cepljenje proti steklini obvezno vsako leto, zato so se številni skrbniki ob tem odločili tudi za cepljenje proti kužnim boleznim. Danes cepljenje proti steklini poteka redkeje, posledično pa se vse več skrbnikov redkeje ali sploh ne odloča več za zaščito pred drugimi nalezljivimi boleznimi.

Pred katerimi boleznimi lahko pse v Sloveniji zaščitimo s cepljenjem in kako nevarne so lahko te za živali ali ljudi, nam je pojasnila dr. vet. med. Maja Stopar iz podjetja VetPromet.

V nedeljo 31. maja vabimo vse pasje in mačje skrbnike ter družine z otroki na žurnalov Festival za ljubitelje živali, kjer boste spoznali in poklepetali s številnimi strokovnjaki s področja nege in oskrbe živali. Dogodek je povsem brezplačen, z njim pa naše najmlajše učimo odgovornega odnosa do živali in okolja. Več o dogodku TUKAJ.

Pred katerimi boleznimi lahko s cepljenjem zaščitimo pse, hkrati pa zmanjšamo tveganje tudi za ljudi?

Pri psih je najpomembnejša bolezen, pri kateri cepljenje psov ščiti tudi ljudi, steklina. Iz podobnih razlogov, kot smo to zapisali pri mačkah; le da so psi kot možni prenašalci bolezni na ljudi še pomembnejši. Zato tudi vedno, ko pes ugrizne človeka, steče cela vrsta aktivnosti, da se ugriznjenega zaščiti pred morebitno izpostavitvijo steklini (preverjanje, ali je bil pes cepljen, zaščita s protitelesi, ter podobno).

Druga taka bolezen je leptospiroza. Tudi ta je zoonoza, torej bolezen, ki se lahko prenese s psa oziroma okuženega okolja tudi na človeka. Hkrati osnovna cepljenja psa ščitijo še pred pasjo kugo, adenovirusom in parvovirozo – boleznimi, ki so lahko za mladiče in necepljene pse izjemno hude. Cepljenje tako ne ščiti le pred pasjimi boleznimi, ampak ima pri nekaterih okužbah tudi neposreden javnozdravstveni pomen.

Katero bolezen bi izpostavili kot najbolj nevarno za ljudi? 

Najbolj nevarna je prav gotovo steklina, ki je vedno smrtna, tako za človeka kot žival, ko se enkrat pojavijo znaki bolezni. Prav zato je tudi pri nas, čeprav smo država, prosta bolezni, cepljenje še vedno obvezno za vse pse, obstaja pa tudi javnozdravstveni načrt ravnanja v primeru pojava stekline, ki vključuje tako veterinarje kot zdravnike.

Pri psih bi v tem delu izpostavili še leptospirozo. Človek se okuži z neposrednim ali posrednim stikom z okuženo živaljo oziroma njenim urinom, pes pa najpogosteje prek onesnažene vode, mokre zemlje ali stika z okoljem, kjer urinirajo okuženi glodavci. Pri psih lahko bolezen povzroči vročino, bruhanje, okvaro jeter in ledvic ter v hujših primerih pogin; pri človeku pa od vročinske bolezni z bolečinami v mišicah do hujših oblik z večorgansko prizadetostjo. Bolezen je prisotna tudi v Sloveniji, zato je preventiva zelo pomembna. Pomembna preventiva za ljudi je tudi cepljenje psov, predvsem z novimi sodobnimi cepivi, ki preprečijo, da bi žival izločala povzročitelja bolezni. Ljudje namreč živimo v vedno tesnejšem stiku s psi, kar pomeni, da smo tudi tej bolezni lahko potencialno izpostavljeni, v primeru, da naši kužki zbolijo.

Po podatkih NIJZ se leptospiroza v Sloveniji pojavlja sezonsko, največ primerov je v toplejših mesecih. Evropski center za nadzor bolezni pa poroča, da je pojavnost v Evropi v porastu, tudi zaradi podnebnih sprememb in širjenja glodavcev.

Če se vrneva k steklini: kako je bilo včasih s steklino v Sloveniji, kako je danes? Kaj se dogaja s steklino v ostalih državah v Evropi? 

Steklina je ena najnevarnejših nalezljivih bolezni, saj je ob pojavu simptomov praktično vedno smrtna, tako za živali kot za ljudi. Prav zato je cepljenje psov ključnega pomena. Ne cepimo jih zato, ker bi bila bolezen danes pogosta, ampak zato, ker bi imel že en sam primer lahko zelo resne posledice za javno zdravje.

Slovenija je danes uradno prosta stekline, vendar to ni samoumevno. Ta status ohranjamo z doslednim cepljenjem psov, do pred nekaj let nazaj tudi lisic, nadzorom in preventivo. Če bi popustili, bi se bolezen lahko hitro vrnila.

Tveganje obstaja predvsem pri nelegalnem uvozu ali ponarejeni dokumentaciji o cepljenju. Tudi države, ki so uradno proste stekline, niso zaščitene pred ponovnim vnosom bolezni. Tudi na gibanje divjih živali, ki ne poznajo meja in lahko bolezen prinesejo iz sosednjih držav, kjer se steklina še pojavlja, ne smemo pozabiti.

Leta 2026 so v Nemčiji obravnavali primer stekline pri uvoženem psu z goljufivo dokumentacijo. Takšni primeri jasno pokažejo, da je lahko dovolj že ena neustrezno nadzorovana žival, da ogrozi ljudi in druge živali.

Tudi v Grčiji, ki je priljubljena destinacija med Slovenci, se kljub uradnemu podatku o tem, da je prosta stekline, ta vedno večkrat pojavlja pri prostoživečih psih.

Pred katerimi boleznimi pa s cepljenjem zaščitimo zgolj pse? 

Pri psih ščitimo s cepljenjem predvsem pred prej izpostavljeno zoonozo leptospirozo ter pred povsem »pasjimi« boleznimi, in sicer pasjo kugo, kužnim hepatitisom in parvovirozo,. To so zelo nalezljive kužne bolezni, ki se širijo med psi in v okolju. Parvoviroza povzroča silovito bruhanje, drisko in dehidracijo, pasja kuga lahko napade dihala, prebavila in živčevje, kužni hepatitis pa prizadene jetra, ledvice in ožilje. Vse tri bolezni so odličen opomnik, da te stare bolezni niso stare zato, ker jih ni več, ampak zato, ker jih že dolgo obvladujemo s cepljenjem. Pred razvojem cepiv so kužki množično poginjali, pogosto še kot mladiči, česar se gotovo spomnijo vsi nekoliko starejši bralci. Kakšno revolucijo je takrat pomenilo prvo cepivo pred temi nevarnimi boleznimi!

Veterinarji v Evropi danes opažajo porast parvoviroze predvsem pri uvoženih, necepljenih psih, kar potrjujejo raziskave (Veterinary Microbiology, 2023; PMC, 2024). Že ena okužena žival lahko sproži lokalni izbruh, zlasti tam, kjer je delež cepljenih psov nižji. Ne pozabimo pa tudi, da so v tem primeru najbolj ogroženi mladički, ki še nimajo aktivno delujočega imunskega sistema, ter so povsem odvisni od pasivne zaščite s protitelesi, ki so jih dobili od matere. Če je ta seveda bila cepljena.

To je bolezen, ki še vedno vzbuja strah z razlogom: mladič lahko v zelo kratkem času postane apatičen, začne bruhati, dobi hudo drisko in hitro dehidrira ter velikokrat tudi pogine, kljub intenzivnemu zdravljenju in naporom veterinarjev. Parvovirus lahko v okolju preživi več mesecev, zato se prenaša tudi prek tal, obutve ali predmetov. To pomeni, da pes za okužbo sploh ne potrebuje neposrednega stika z bolno živaljo.

Kakšna cepljenja se posebej priporoča za vzreditelje, ki imajo doma psičko?

Pri vzrediteljih je preventiva še toliko pomembnejša. Cepljena psička pomeni boljšo zaščito zanjo in tudi boljšo začetno zaščito mladičev, ki na začetku še nimajo aktivno delujočega imunskega sistema.

Osnovna cepljenja proti pasji kugi, adenovirusu in parvovirozi morajo biti urejena brez vrzeli (po osnovnem cepljenju mladiča in prvem ponovnem odmerku pri enem letu starosti, praviloma na dve ali tri leta), po presoji tveganja pa tudi cepljenje proti leptospirozi, ki pa pravilno poteka vsako leto. V vzreji je pomembno razmišljati preventivno, in ne šele takrat, ko se v leglu pojavi težava. Pri večini vzrejnih psic je smiseln tudi program zaščite proti pasjemu herpesvirusu, prav zaradi zaščite novorojenih mladičev, ki lahko v primeru okužbe od matere vsi poginejo.

The post Leptospiroza prisotna v Sloveniji: Prenaša se tudi na človeka appeared first on Tačka.over.net.

V nadaljevanju preberite:

• Sredi maja se je poslovil Lazare, eden najstarejših psov na svetu
• Konec maja nas čaka največji brezplačen dogodek za ljubitelje živali pri nas
• Uradno najstarejši pes na svetu Bobi ni poznal povodca

Francoski pes pasme kontinentalni pritlikavi španjel (papillon oziroma metuljček) z imenom Lazare je poginil v starosti 30 let, je sredi maja sporočila njegova nova skrbnica. Guinnessova knjiga rekordov je za francosko tiskovno agencijo AFP pojasnila, da pred smrtjo psa ni prejela vloge ali predloženih dokazov, zato ne more potrditi, ali je bil Lazare res najstarejši pes na svetu.

Na zgornji fotografiji francoska skrbnica psa Ophélie Boudol drži Lazarja, ki naj bi bil skoten leta 1995. Fotografija je nastala 12. maja 2026 v kraju Villy-le-Pelloux na vzhodu Francije. Lazare se je glede na podatke delavke dobrodelne organizacije za živali skotil 4. decembra leta 1995. Večino svojega življenja je preživel pri isti lastnici vse do njene smrti. Našli naj bi ga ležati ob truplu lastnice.

Ko je Lazarjeva prejšnja skrbnica umrla, so psa sprejeli v zavetišče, ki je nato stopilo v stik s francoskim društvom za zaščito živali SPA (Société Protectrice des Animaux). Njegova nova skrbnica Ophélie Boudol, ki bo oktobra dopolnila 30 let, je Lazarja vzela k sebi konec aprila. Po rojstnem listu naj bi bil Lazar skoten 4. decembra 1995. Lazare je pri 30 letih nosil plenice, ni več slišal ali videl, spal je skoraj po cel dan. Vendar je bil po navedbah skrbnice še vedno čudovito živahen. Datum njegovega rojstva so preverili v dveh matičnih knjigah in v šali izpolnili papirje za prijavo kot morebitnega najstarejšega psa na svetu. 

Najstarejši pes na svetu nikoli na povodcu

Naziv najstarejšega psa na svetu naj bi sicer pripadal portugalskemu ovčarju pasme rafiero del alentejo z imenom Bobi, ki je po podatkih spletne strani Guinnessove knjige rekordov leta 2023 umrl v starosti 31 let. Toda njegov rekord trenutno še pregledujejo, potem ko leta 2024 niso našli dovolj prepričljivih dokazov o njegovi starosti.

Na zgornji fotografiji je 31-letni Bobi v mestu Leiria na Portugalskem, fotografirali so ga 2. julija 2023. Bobi ni bil nikoli privezan ali na povodcu, vse življenje je prosto raziskoval gozdove in kmetijska zemljišča v okolici hiše svojega skrbnika, poroča Profimedia. 

Kmalu največji dogodek za ljubitelje živali pri nas

Strokovnjaki opozarjajo, da za dolgoživost psov nikoli ni zaslužna le ena stvar. Pomembno vlogo imajo genetika, prehrana, gibanje, veterinarska oskrba, življenjsko okolje, predvsem pa odgovorno in ljubeče skrbništvo. Prav o tem bodo obiskovalci lahko izvedeli več tudi na našem Festivalu za ljubitelje živali, ki bo 31. maja v Novi Gorici. V primeru slabega vremena bo dogodek prestavljen na 14. junij, potekal pa bo med 10.00 in 19.00.

Na festivalu se boste lahko pogovorili s številnimi veterinarji, strokovnjaki s področja živali in izkušenimi skrbniki različnih živali. Obiskovalci bodo lahko pobližje spoznali ne le pse in mačke, temveč tudi okrasne kokoške, velike papige, kopenske želve, kuščarje in celo nekatere manj pogoste hišne ljubljenčke ter insekte. Poseben poudarek bo namenjen otrokom, saj želimo skozi družaben in zabaven program mlajše generacije učiti odgovornega odnosa do živali in premišljenega skrbništva.

O tem, kaj vse vpliva na dolgo in kakovostno življenje psa, smo se že pogovarjali tudi s pasjo inštruktorico v članku TUKAJ.

The post Ste vedeli? Najstarejši pes na svetu ni bil nikoli privezan appeared first on Tačka.over.net.

Življenje s hišnimi ljubljenčki nas lahko kdaj postavi tudi v neprijeten položaj, ko se moramo odločiti za primerno obliko zdravljenja. Včasih je pri nekaterih poškodbah edina možnost zgolj amputacija poškodovane noge, a izr. prof. dr. Vladimira Erjavec z Veterinarske fakultete v Ljubljani miri, da imajo živali lahko tudi po amputaciji kakovostno in polno življenje.

“Veterinarji se praviloma odločijo za amputacijo takrat, kadar so izčrpane vse druge možnosti, da bi neko stanje pozdravili. Za amputacijo se odločamo tudi takrat, kadar bi zdravljenje povzročalo dolgotrajne bolečine živali,” je uvodoma pojasnila.

Nekatera stanja nujno zahtevajo amputacijo

Amputacija je tako nujna pri novotvorbah, še posebej pri osteosarkomu. Osteosarkom je izjemno agresiven kostni rak, ki povzroča močno bolečino. “Z amputacijo živali odstranimo bolečino, da je lahko življenje še naprej vzdržno. Kljub temu je po amputaciji zaradi osteosarkoma prognoza dokaj slaba. Živali bodo recimo v pol leta, letu vseeno umrle, vendar preostanek življenja živijo brez te neznosne bolečine,” je razložila dr. Erjavec.

Prav tako so amputacije nujne, kadar ima žival zdrobljen sklep, morda več sklepov, kjer so mišice poškodovane. “Pri mačkah se zgodi, da je živec poškodovan na način, da bo cela noga mrtva. Žival je ne čuti, mačka pa nato to nogico vleče za seboj in si povzroča rane. Drugi primer amputacije pa je, kadar pride do hudih vnetij, ki jih nikakor ne moremo pozdraviti, ali pa ko ima žival prirojene deformacije.“

Pri živalih je enostavnejša amputacija zadnje noge, saj nosijo približno 60 do 70 odstotkov teže na sprednjih nogah. Zaradi tega se nato tudi lažje prilagodijo na življenje brez zadnje noge. Vendar lahko tako kot pri drugih kirurških posegih pride tudi do zapletov, opozarja dr. Erjavec, kot so hude krvavitve. A kljub temu gre pri amputacijah za precej rutinski poseg.

Za nekatere lastnike je amputacija čustveno naporna

Pomembno se je sicer zavedati, da amputacija ni neuspeh v zdravljenju, ampak zadnja možnost, da se živali omogoči, da hitreje okreva in da ima bolj kakovostno življenje brez hudih kroničnih bolečin. Dr. Erjavec je povedala, da je za lastnike živali vsekakor težji emocionalni vidik.

“Nekateri lastniki se težko sprijaznijo s tem, da bi bila žival brez ene noge. Potem je zopet odvisno, kakšno življenje ima žival. Če je to športno aktivna žival, bo morda po treh nogah težje hodila. Zunanja mačka bo tako zunaj malo bolj izpostavljena in bo morda težje pobegnila pred nevarnostjo ali pa se počasneje umaknila s ceste. Da bi bila žival brez noge, jim je nekako čustveno ali estetsko nesprejemljivo,” je opisala, ob tem pa poudarila, da se odnos lastnikov v zadnjih letih spreminja in da je takšnih primerov manj kot v preteklosti.

Živali se po amputaciji gibajo precej običajno. Amputacija ne pomeni, da žival ne bo mogla več hoditi na sprehode, je pa v določenem obsegu omejena, je poudarila dr. Erjavec. Prav tako se običajno zelo hitro privadijo na življenje brez noge in shodijo že po enem dnevu ali dveh.

“S tremi nogami plezajo po drevesu”

Odločitev za amputacijo namesto evtanazijo je pogojena s strani človeka in njegovega odnosa z živaljo, meni dr. Erjavec. Če je žival precej aktivna in jo ima človek zelo rad, bo iskal vse možne rešitve, da ji olajša življenje, tudi s protezo. V zadnjih letih se veliko več lastnikov odloči za amputacijo kot pa evtanazijo. To pripisuje dejstvu, da je veliko živali, ki brez noge živijo povsem običajno življenje. Prav tako je objavljenih veliko zgodb s srečnim koncem. “Morda ljudje poznajo nekoga, ki je imel žival brez okončine. Pri mačkah to ni nikakršna težava, sploh če so notranje. Je pa zanimivo, da mačke s tremi nogami tudi plezajo po drevesu. Niso tako omejene, kot si morda mislimo,” je izpostavila.

Po amputaciji je pomembno, da je domače okolje do neke mere prilagojeno. Gladka tla so neprimerna, saj lahko živali hitro spodrsne in se tako dodatno poškoduje. Podlaga mora biti takšna, da lahko žival zlahka vstane, na začetku pa ji seveda pomagajo tudi lastniki. Prav tako mora imeti mehko ležišče, saj so lahko malo bolj podvržene otiščancem. Izjemno pomembno je tudi, da je rana zaščitena, da si je žival ne zgrize. Žival mora imeti zaščitni ovratnik ter bolj mirovati, da se rana lepo zaceli, običajno se šive odstrani po 14 dneh. Amputacijo se tudi opravi tako, da je kost zaščitena z mišicami, da je živali čim bolj udobno.

Po amputaciji se živali ne smejo preveč zrediti

Največjo napako, ki jo lahko naredijo lastniki po amputaciji, je nepazljivost pri sami skrbi za rano. Če si žival namreč zgrize rano in se ta odpre, lahko posledično pride do infekcije ali celo sepse. Dr. Erjavec sicer miri, da so takšni primeri izjemno redki, saj zdravljenje običajno poteka brez težav.

Med drugim pa lastnikom živali z amputirano okončino svetuje fizioterapijo, v kolikor si jo le lahko privoščijo. “To velja tudi za kasneje, če žival ne bi imela proteze, pa bi lastnik opazil, da ima večje težave z osteoartritisom ali pa da bi se drža živali začela spreminjati. Velikokrat se živali upognejo v eno stran, v tem primeru bi zagotovo predlagala fizioterapijo. Pomembna stvar je tudi, da se živali ne zredijo preveč, saj je v tem primeru teža večja na preostale tri okončine in lahko pride do še večjih težav.“

Dodala je, da se najhitreje in najbolje prilagodijo na amputacijo prav mačke, še posebej, kadar imajo amputirano zadnjo okončino. Prav tako se manjši psi hitreje privadijo na življenje brez okončine kot večji. Pri slednjih se težava pojavlja predvsem pri vstajanju, pri čemer jim morajo ljudje več pomagati. Kljub temu pa se vseeno dobro privadijo na trinožno življenje.

Fascinanten veterinarski primer opisali tudi v ugledni reviji

V spominu ji je ostal en primer, ki se sicer ni končal z amputacijo, vendar je bil poseben v vseh vidikih. “Mačka je imela zlomljeno sprednjo nogo, torej obe podlaktni kosti. Imela pa je tudi obsežno nekrozo kože po celotnem obsegu okončine, od komolca do šape, pri čemer je bila praktično cela tačka brez kože,” je pripovedovala dr. Erjavec ter izpostavila, da so se znašli pred veliko dilemo, kaj pravzaprav storiti. Lastnica mačke je bila njihova študentka, ki je želela poskusiti vse načine zdravljenje pred amputacijo. “Zdravljenje je trajalo tri mesece. Celo okončino smo zdravili z medicinskim medom. Fascinantno je bilo, da se je cela koža zarasla nazaj, tudi z dlako, ostala je zgolj ena majhna brazgotina.“

Primer so tudi opisali in ga objavili v ugledni reviji, saj so bili vsi navdušeni nad dejstvom, da se lahko okončina tako obnovi. Kako se je mačka sicer poškodovala, ne vedo.

Za konec je pojasnila, da je odločitev za amputacijo seveda stvar lastnika. “Če se lastnik odloči za nekaj, ga je težko prepričevati v drugačno, saj bi potem verjetno vse te frustracije pripisoval veterinarju, ker ga je v to prepričal,” je povedala ter dodala, da je življenje brez okončine za živali prav tako lahko kvalitetno.

LJUBITELJI ŽIVALI POZOR: V nedeljo 31. maja nas v Novi Gorici čaka brezplačen in dobrodelen dogodek: Festival za ljubitelje živali. Dogodek bo na Trgu Edvarda Kardelja 1 v Novi Gorici in v parku ob avtobusni postaji, v primeru slabega vremena ga premikamo na 14. junij. Več o dogodku TUKAJ .

ksenja.znidarsic@styria-media.si

The post “Nekateri se težko sprijaznijo s tem, da bi bil pes brez ene noge” appeared first on Tačka.over.net.

Pes skače od navdušenja, laja na mimoidoče ali ne sledi ukazom. To so prizori, ki so mnogim skrbnikom psov kar domači. Za temi vedenji se pogosto skriva nekaj povsem drugega kot neposlušnost. O tem, kako razumeti psa in mu hkrati postaviti meje, smo se pogovarjali z dolgoletno kinologinjo in vodjo pasje šole Blazno Blatno Alenko Gorjan. Spregovorili sva tudi o zelo priljubljeni pasmi v Sloveniji, o border collijih. 

Alenko boste lahko 31. maja 2026 spoznali tudi na Žurnalovem Festivalu za ljubitelje živali, kjer bo s svojo psičko nastopila tudi v sklopu Pasjega šova Blazno blatno. Prava pasja zabava se bo začela ob 16.00 na Trgu Edvarda Kardelja 1, na travniku pred občinsko palačo. Videli boste lahko številne pare vodnikov in psov iz Slovenije in Italije, ki bodo predstavili razgibane in zanimive kinološke discipline, med drugim agility, hoopers, dog dancing in pasji frizbi.

Zakaj imamo na Festivalu za ljubitelje živali pasji šov? Res je, gledalci ga spremljajo z navdušenjem, a naš pasji šov ni le atrakcija. Je sporočilo. Psi potrebujejo gibanje, miselno zaposlitev in kakovosten čas s svojim človekom. Prav to želimo z vsakoletnim, vedno bogatejšim pasjim šovom obiskovalcem pokazati in jih spodbuditi: vzemite si čas za svojega psa, pojdite z njim ven, bodite aktivni skupaj. Ni pomembno, ali je vaš kuža mlad, starejši ali ima posebne potrebe, na festivalu se bodo predstavile tako zahtevnejše discipline za kondicijsko pripravljene pse kot tudi aktivnosti, primerne za mladiče, seniorje in celo invalidne pse. Blazno Blatno na osrednjem prizorišču pripravlja pravi pasji šov z enim samim namenom: da bi čim več skrbnikov začutilo, kako dragocen je skupen čas z njihovim štirinožnim prijateljem.

Dosti psov skače.
Ja.

In veliko ljudi to moti. Če nič drugega, majhni psi s skakanjem umažejo hlače, večji te lahko tudi podrejo in nehote poškodujejo. Kako psa že od malega odvaditi skakanja?

Najboljši način je, da se psu približamo, da počepnemo in smo mu bližje. Psi skačejo predvsem zato, ker si želijo naše pozornosti. Želijo si biti bližje nam.

Se pravi, majhni psi skačejo zato, ker hočejo biti bližje?
Ja. Če se jim približamo, če počepnemo, običajno ta želja po skakanju izzveni. Tudi, ko pridemo domov iz službe in želimo ostati čisti, je to najboljši način, da se jim približamo. Seveda je vedno več razlogov, zakaj pes skače. Za primer sem vzela najbolj običajen scenarij mladih psov, ki pričnejo obiskovati pasjo šolo.

Kaj pa psi, ki na sprehodu želijo pozdraviti vse mimoidoče in skočijo na ljudi? Kako jih tega odvaditi?
Na sprehodih psi pogosto skačejo, ker bi se radi igrali. Nekdo, ki teče ali se hitro premika, jim je zanimiv. Tudi otroci, ki mahajo z rokami in imajo visok glas, jih spominjajo na igrače. Zato želijo sodelovati.

V takih primerih moramo psa postopno in v nadzorovanem okolju naučiti, da se do takih ljudi obnaša nevtralno. Najbolje je, da je na povodcu, da imamo nadzor nad njim, in da dosledno nagrajujemo želeno vedenje. Če pogleda osebo, pa ne gre proti njej in ostane pri nas, ga nagradimo. Tako mu jasno pokažemo, kakšno vedenje pričakujemo.

Pojdimo še k drugemu problemu, k lajanju. Nekateri psi so sicer pridni, a na sprehodu lajajo na druge pse ali na ljudi na rolkah. Kako jih tega odvaditi? 

Razlogov za lajanje je veliko, nekatere pasme pa so preprosto bolj glasne.

Na primer?
Jack Russell, čivava, husky, aljaški malamut, beagle. Te pasme so bile selekcionirane tako, da so bolj zvočne. Pri njih bomo verjetno morali sprejeti, da bodo bolj glasne.

Sicer pa je za vse pse ključna dobra socializacija v mladosti. Pomembno je, da jih dovolj pogosto peljemo v urbana okolja, kjer spoznajo različne dražljaje. Tako se naučijo situacije razumeti. Veliko lajanja izhaja iz tega, da pes ne razume, kaj se dogaja, ali pa ga nekaj prestraši.

Prej si omenila določene zvočne pasme. Ali moramo skrbniki sprejeti, da nekaterih pasem tega ne moremo odvaditi?
V določenih situacijah verjetno res ne. Večinoma se da. A je pot dolga in zahteva čas.

Pri vedenjih, ki so povezana z nagonom, težko kaj bistveno spremenimo. Če pes močno laja, na primer zaradi varovanja hiše, pa pasma za to niti ni bila posebej selekcionirana, je smiselno razmisliti, kaj ga vznemirja in kaj mu povzroča nelagodje, ter delati na tem.

Veliko ljudi se odloča za lovske pasme na podlagi videza. Kako ti ocenjuješ, kakšne težave imajo potem ti ljudje s takimi psi? 

Če bi se odločala na podlagi videza, bi se tudi jaz verjetno odločila za kakšno lovsko pasmo, tako da jih razumem. Sicer pa mislim, da moramo, če se odločimo za lovskega psa, res premisliti, ali imamo dovolj časa, da ga kakovostno zaposlimo.

Kaj to pomeni?
Da gremo na dolge sprehode, da z njim fizično delamo ali se ukvarjamo s kakšnim športom. Nisem prepričana, da bo lovski pes zadovoljen zgolj s klasično poslušnostjo, obstaja pa veliko športov, kjer se lahko razgiba in dobi to, kar potrebuje.

Da teče in uporablja možgane?
Tako. Recimo delo z nosom se mi zdi zelo primerno, bolj kot zgolj klasična poslušnost.

Te pasme uporabljajo tudi v policiji za iskanje drog in podobno. Zakaj so za to tako primerne?
Imajo veliko vztrajnosti. Lovski psi so zelo vztrajni in bodo vztrajali do konca, zato jih uporabljajo.

Če spregovoriva nekaj besed še o zelo priljubljeni pasmi borderskemu ovčarju (border collie)? Tudi ti si skrbnica, imela si tudi legla … To je zelo priljubljena pasma. Veliko ljudi se zanjo odloča, tudi če nimajo dovolj časa. Kdo je primeren skrbnik za to pasmo in komu ga odsvetuješ?

Najbolj bi ga odsvetovala družinam z majhnimi otroki, ker potrebuje veliko časa in pozornosti. Po drugi strani pa včasih tudi ne razumejo najbolje majhnih otrok. To ni pasma, ki bi se na prvo žogo dobro ujela z njimi.

Kaj pa ščipanje? Pravijo, da ščipajo.
Ja, lahko tudi ščipajo.

Tudi otroke?
V bistvu kogarkoli.

Si to ščipanje spoznala v živo? 
Ja, sem že doživela. Ni nič hujšega v primerjavi z ugrizom, ampak dejansko boli, ker res uščipnejo.

Ščipajo zaradi pašnega nagona, ker želijo nekoga ali nekaj usmeriti, spraviti na določeno mesto. Lahko je to žival ali otrok. Karkoli, kar se jim zdi, da bi morali usmerjati. Ta isti nagon pa je lahko tudi nevaren, ker lahko končajo pod avtom ali motorjem. Zanje je vse, kar se premika, nekaj, kar bi morali “zganjati na kup”. Zato se mi zdi, da mora imeti vsak, ki vzame to pasmo, dovolj časa, predvsem na začetku, da poskrbi za dobro socializacijo, da je pes kasneje stabilen.

Obstajajo razstavne in delovne linije borderskih ovčarjev, pa različne kombinacije. Mi lahko poveš kaj več o tem?
Ja, res je veliko različnih linij. Večina razstavnih psov je povsem primerna za povprečnega lastnika, tudi če se želi ukvarjati s športom. Morda nimajo tako izrazitega pašnega nagona, čeprav to ni pravilo. Lahko so enako uspešni v agilityju ali poslušnosti.

Zato se mi zdi, da so razstavne linije pogosto bolj primerne za začetnike kot delovne. Psi iz delovnih linij imajo zelo močan nagon in veliko potrebo po delu. Če tega ne dobijo vsak dan, lahko postanejo nemirni, anksiozni in razvijejo vedenjske težave. Čeprav se razstavne linije včasih obravnava nekoliko slabšalno, so po mojih izkušnjah za začetnike lažje. Potem pa lastnik sam vidi, kaj si želi naprej.

Kaj pa razlike v videzu?
Delovni psi so pogosto bolj vitki, z lažjo konstitucijo, pogosto tudi kratkodlaki, čeprav to ni pravilo. Razstavne linije imajo običajno močnejšo postavo, širši in globlji prsni koš. Med posameznimi linijami so velike razlike, tudi med samci in samicami. Pri nekaterih so samci izrazito večji in močnejši, drugje pa so razlike med spoloma manj opazne.

Kakšne barve poznamo? Kaj je sploh sprejemljivo?
Pri rodovniškem border collieju so sprejemljive praktično vse barve (če naštejem le nekaj najpogostejših:črno belo, rjavo bela, modro bela, tricolor in merle oz. marmorirane verzije), pomembno je le, da ni preveč bele. Pomembno pa je, da ni večjih odstopanj od standarda pasme.

Kar zadeva barve, je dovoljeno skoraj vse. Ni pa dovoljeno pariti dveh merlov skupaj, ker to pogosto vodi v zdravstvene težave pri mladičih.

Kaj pa so merli?
To so psi z marmoriranim vzorcem, lahko črni, sivim, rjavim ali v različnih kombinacijah. Zelo lep, unikaten vzorec, ampak parjenje dveh takih psov pogosto povzroči, da se skotijo slepi ali gluhi mladiči, včasih oboje.

Kaj pa zdravje borderskih ovčarjev?
Na splošno gre za relativno zdravo pasmo. Pomembno je, da so starši testirani na bolezni, ki jih je mogoče preveriti, da lastnik ve, kaj lahko pričakuje.

Vi ste imeli tudi zelo stare pse predstavnike pasme?
Ja. Najstarejša je doživela 16 let.

Kakšen je recept za dolgoživost?
Po mojem razgibano življenje.

Torej veliko mentalne in fizične stimulacije?
Ja, da se jim dogajajo zanimive stvari. Pasji športi, različni sprehodi, družba drugih psov. Da nekaj počnejo. Veliko naših psov je bilo terapevtskih, nekateri so delali agility ali opravljali izpite poslušnosti, a to ni bilo vse. Pomembno je, da imajo res polno življenje.

In še to: glede na to, da izhajaš iz kinološke družine z dolgo tradicijo.  Poznam veliko skrbnikov psov, ki so zelo strogi. Pes je skoraj projekt, ne gredo po principu “go with the flow”. Včasih sledijo pravilom, ki jih preberejo ali slišijo, in pri tem pozabijo na zdravo kmečko pamet. Kako je pri vas doma glede tega? Glede strogosti, hranjenja, urnika – kdaj vstati, peljati psa ven. Ali pes res potrebuje vse to do minute natančno ali je lahko malo bolj sproščeno? Kaj meniš?
Mislim, da sem bila z vsakim naslednjim psom bolj fleksibilna. Bolj sem se prilagajala njemu. Ni bilo več tako: “Zdaj si toliko star in takšen mora biti urnik.” In zdi se mi, da je bil vsak naslednji pes bolj miren.

Res pa je, da imam border collieje in jim tak pristop očitno ustreza. Pri kakšni drugi pasmi, na primer lovski, bi bilo morda bolje biti bolj dosleden in slediti urniku.

Pri sebi sem opazila, da se je vsak naslednji pes lažje povezal z mano in bolje sodeloval, ker sem se bolj prilagajala njegovim potrebam.

Lahko poveš konkreten primer?
Recimo na sprehodih smo ves čas delali na socializaciji. Če sem videla, da je psu okolje v mestu preveč, sva lahko teden ali dva hodili samo na bolj mirne lokacije, da se je pomiril, mi spet zaupal in se znova povezal z mano. Potem sva postopno spet vključevala mesto.

Torej poslušaš psa?
Ja. Ne vsiljuješ pravil v smislu: “Moramo iti tolikokrat na teden v mesto.” Če vidiš, da to za psa ni najboljša ideja, se prilagodiš in narediš nekaj drugega.

Vabljeni na Festival za ljubitelje živali v Deželi prijateljev, ki bo v nedeljo 31. maja 2026 med 10.00 in 19.00. V primeru slabega vremena bomo dogodek premaknili na 14. junij. Več o dogodku TUKAJ.

The post Pasja inštruktorica tudi o receptu za dolgoživost psov appeared first on Tačka.over.net.